Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka je tista, ki bi morala ob sklepanju Pogodbe upoštevati možnost, da projekt ne bo realiziran in se o tem ustrezno dogovoriti s tožečo stranko. Tožeča stranka je zato upravičena do plačila že opravljenega dela.
Variabilni stroški niso samo stroški zunanjih izvajalcev. Tožeča stranka je sama navajala, da bi za izvedbo projekta angažirala dodatne zaposlene, pri čemer pa teh trditev ni ustrezno konkretizirala (koliko dodatnih zaposlenih, kakšnega profila,..). Plačila dodatnim zaposlenim predstavljajo variabilni strošek, ki ga je pri izračunu izgubljenega dobička potrebno upoštevati. Podobno velja za stroške v zvezi z registracijo in uporabo internetne domene, stroške organizacije tiskovne konference in stroške v zvezi z izvedbo telefonske ankete. Ker namen izvajanja dokazov ni v pridobivanju informacij za postavitev ustreznih navedb, zoper izračun tožeče stranke pa je tožena utemeljeno in konkretno ugovarjala, je sodišče prve stopnje zahtevek iz naslova izgubljenega dobička pravilno zavrnilo.
Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici obsodilo toženo stranko na plačilo 4.788,50 EUR iz naslova odškodnine za navadno škodo, višji zahtevek v višini 14.058,50 EUR (iz naslova izgubljenega dobička) pa je zavrnilo. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti stroške pravdnega postopka v višini 981,71 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta pravdni stranki 12.9.2013 sklenili Pogodbo št. 354-12/2011-502 o izvajanju storitev informiranja in obveščanja javnosti za projekt (v nadaljevanju Pogodba). Ker je bil projekt regijskega centra iz razlogov v sferi tožene stranke ustavljen, je postala izpolnitev pogodbe nemogoča, zato mora tožena stranka tožeči povrniti škodo, nastalo z že opravljenimi storitvami (s katerimi je bila tožena stranka seznanjena in jim ni nasprotovala) v višini 4.788,50 EUR. Za preostalo škodo pa tožeča stranka ni podala dovolj substanciranih trditev, da bi jo bilo mogoče ugotavljati.
2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.
3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Najprej sodišču očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je izvedlo narok v odsotnosti tožeče stranke, čeprav je bila ta takrat že na sodišču in čeprav je ura v razpravni dvorani prehitevala. Sodišče zato ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke, kar prav tako predstavlja kršitev postopka. Njegovo zaslišanje namreč ni bilo nepotrebno, saj je bil predlagan tudi zato, da bi dodatno obrazložil tabelo iz pripravljalne vloge, ki je sodišče očitno ni razumelo. Sodišče prav tako ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke, čeprav je bil ta dovolj substanciran. Če pa je sodišče menilo drugače, bi moralo izvesti materialno procesno vodstvo. Tožeča stranka je zahtevek dovolj specificirala. Sodišče je zahtevek napačno zavrnilo, ker storitve niso bile izvedene, saj je ravno v tem bistvo izgubljenega dobička. Nepravilno je razumelo navedbe tožeče stranke, da je angažirala dodatne zaposlene in odpovedala druge posle, saj je tožeča stranka s tem samo dokazovala, da je bila njena ponudba resna. Sicer pa tudi sodna praksa pri ugotavljanju izgubljenega dobička priznava samo variabilne stroške. Vse te okoliščine je tožeča stranka upoštevala in so razvidne iz specifikacije. Od predvidenega pogodbenega zneska 33.008,03 EUR je namreč že odštela variabilne stroške v višini 14.157,47 EUR, ki bi jih plačala dobaviteljem. Napačna pa je odločitev o stroških postopka, saj sodišče ni upoštevalo, da tožena stranka ob soglasju k umiku ni zahtevala povrnitve stroškov, zato bi moralo sodišče pri izračunu upoštevati le znesek 18.847 EUR.
4. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča, predlagala zavrnitev pritožbe in ponovila navedbe iz svoje pritožbe.
5. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Meni, da je sodišče napačno zavrnilo predlog za zaslišanje priče Z.U., saj je bila priča predlagana, da izpove o vsem navedenem v pripravljalni vlogi. Navedb tožene stranke, ki so bile za razjasnitev dejanskega stanja bistvene, sodišče sploh ni ugotavljalo. Pomembno je, da je bilo javno naročilo nedeljivo povezano z izvedbo projekta CERO. Prav tako pa je pomembna tudi določba Pogodbe, po kateri je tožeča stranka storitve dolžna izvajati šele po pridobitvi soglasja Z.U.. Ta pa je podal izrecno navodilo tožeči stranki, naj z izvrševanjem počaka do sprejetja končne odločitve v zvezi s projektom. Tožeča stranka je zato s svojim ravnanjem kršila določbe Pogodbe in do plačila opravljenih storitev ni upravičena. O vsem tem bi vedela izpovedati priča, ki bi tudi izpovedal, da je tožena stranka ravnala skrbno in v skladu s predpisi. Vztraja, da so navedbe tožeče stranke v zvezi z domnevno nastalimi stroški dokazno nepodprte. S svojimi razlogi je sodišče tudi dopolnilo nesklepčne navedbe tožeče stranke, kar je v nasprotju s 7. in 212. členom ZPP. Ne drži zaključek sodišča, da tožena stranka zahtevka ni prerekala po višini. To je storila zlasti v točki IV odgovora na tožbo in v točki XII prve pripravljalne vloge, kjer je navedla, da tožeča stranka ni navedla podatkov, potrebnih za izračun prihodkov in stroškov, trdila je tudi, da so predložene ponudbe očitno fiktivne. Izrecno in obrazloženo je prerekala stroške 600 EUR iz naslova bančnih garancij. Do teh ugovorov se sodišče ni opredelilo niti z eno samo samcato besedo. Da bi tožeča stranka bančne garancije resnično zagotovila, ne izhaja iz nobene navedbe in dokaza. Napačna je ugotovitev sodišča, da naj bi prišlo zaradi ustavitve projekta do naknadne nemožnosti izpolnitve in da naj bi bil razlog v sferi tožene stranke. Izpolnitev namreč ni postala nemogoča, niti subjektivno, niti objektivno, zaradi spremenjenih okoliščin le namena pogodbe ni bilo več mogoče doseči. Pogodba še vedno velja in že zato zahtevku ni mogoče ugoditi. Posledično je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Pritožba se ukvarja tudi z umaknjenim delom zahtevka in zato v tem delu ne terja odgovora.
6. Pritožbi nista utemeljeni.
7. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v zadevi ugotovilo popolno in pravilno, na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče po določbi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazi po uradni dolžnosti.
Glede pritožbe tožene stranke
8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo javno naročilo, na podlagi katerega je bila sklenjena Pogodba, povezano z izvedbo projekta CERO, prav tako je pravilno povzelo tudi relevantne določbe Pogodbe in ugotovilo, da je Z.U. po prejemu idejne zasnove komuniciranja ustavil izvajanje Pogodbe in tožeči naložil, da počaka, dokler ne bo odločeno o usodi projekta CERO. Ta dejstva, ki naj bi jih priča Z.U. izpovedala, je torej sodišče prve stopnje ugotovilo že na podlagi ostalih dokazov, zato zaslišanje ni bilo potrebno. Da naj bi tožena stranka ravnala skrbno in v skladu s predpisi je stvar pravne presoje in ne izvajanja dokazov, pritožnica pa ne pove, katera so tista konkretna dejstva (1), ki bi jih priča izpovedala in bi kazala na skrbno ravnanje tožene stranke. Očitana kršitev postopka, ker sodišče prve stopnje priče ni zaslišalo, zato ni podana.
9. Načeloma sicer drži, da izpolnitev ni postala nemogoča, vendar je bila tožena stranka tista, ki je dejansko prenehala z izvajanjem pogodbe (komunikacija v prilogi B4), zato je vztrajanje pri veljavnosti Pogodbe v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Pogodba je dejansko prenehala. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (in tega zaključka pritožnica konkretno ne prereka), pa bi tožena stranka ob dejstvu, da so bile ob sklenitvi pogodbe že podane vloge za priznanje statusa strank v upravnem postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, kot izkušen strokovnjak morala računati na možnost razveljavitve že izdanega okoljevarstvenega soglasja in posledic tega dejstva pri izvedi projekta CERO (še posebej glede na roke pri črpanju evropskih sredstev). O zadostni skrbnosti tožene stranke zato ni mogoče govoriti in je neutemeljeno tudi sklicevanje na spremenjene okoliščine. Tožena stranka je tista, ki bi morala ob sklepanju Pogodbe upoštevati možnost, da projekt ne bo realiziran in se o tem ustrezno dogovoriti s tožečo stranko. Tožeča stranka je zato upravičena do plačila že opravljenega dela. Sodišče ni odločalo mimo navedb, saj je tožeča stranka že v prvi pripravljalni vlogi navedla, da je kot dober strokovnjak po podpisu pogodbe pristopila k izvajanju svojih obveznosti. Predmet zahtevka (glede opravljenih del) so stroški v zvezi z idejno zasnovo komuniciranja in strukture spletne strani s predlogi za domeno. Oboje je tožeča stranka poslala v potrditev toženi stranki. Kot je sodišče prve stopnje pravilno povzelo korespondenco med strankama, tožena stranka ob prejemu obeh dokumentov, le-teh ni zavrnila in se tudi ni sklicevala na to, da bi morala predhodno podati soglasje, temveč je le zadržala nadaljnje aktivnosti (kar je tožeča stranka upoštevala). Zato tožeči stranki ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s Pogodbo in je odločitev o ugoditvi zahtevku v višini 3.988,50 EUR pravilna.
10. Tožeča stranka je zahtevek v višini, ki ustreza predvidenim plačilom zunanjim sodelavcem, umaknila, zahtevek iz naslova izgubljenega dobička pa je bil zavrnjen, zato trditve v pritožbi, ki se nanašajo na zunanje izvajalce in njihove ponudbe, za ta postopek niso relevantne in ne terjajo odgovora.
11. Vztrajanje pri ugovorih glede višine stroškov, ki jih je imela tožeča stranka s pridobitvijo bančnih garancij, je neutemeljeno, saj so bile bančne garancije eden od razpisnih pogojev za sklenitev Pogodbe, ki jih je postavila tožena stranka, poleg tega pa je v spisu komunikacija med tožečo stranko in Banko, ki v večjem delu te stroške potrjuje, kar pritožnica očitno spregleda. Do teh stroškov se je sodišče prve stopnje tudi opredelilo v zadnjem delu točke 20. sodbe (izrecno se je sklicevalo na elektronsko sporočilo v prilogi A13 in na razpisne pogoje).
12. Na podlagi povedanega je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Glede pritožbe tožeče stranke
13. Iz zapisnika naroka je razvidno, da je tožeča stranka naknadno pristopila na narok in da na zapisnik ni imela nobenih pripomb. Zato so pritožbene navedbe, da je dejansko prišla pravočasno in da bi sodišče zato moralo zaslišati njenega zakonitega zastopnika po določbi 286.b člena ZPP neupoštevne. Tudi sicer pa je namen izvajanja dokazov preverjanje resničnosti trditev in ne pojasnjevanje navedb.
14. Tožeča stranka je svoj zahtevek iz naslova izgubljenega dobička po višini oblikovala tako, da je od pogodbene vrednosti odštela zneske, predvidene za plačilo zunanjim izvajalcem in znesek stroškov, ki jih je že imela in jih je uveljavljala kot navadno škodo. Tožena stranka je na to postavila zelo konkretne ugovore, da tožeča stranka ni upoštevala variabilnih stroškov, povezanih s sporno Pogodbo. Prav tako je ves čas opozarjala, da so navedbe tožeče stranke preskromne, da bi bilo nanje mogoče odgovarjati. Sodišču prve stopnje, ki se je s stališčem tožene stranke, da navedbe niso zadostne, strinjalo, zato ni bilo treba še dodatno opraviti materialno procesnega vodstva. Res se je sodišče po nepotrebnem ukvarjalo s storitvami, ki niso bile izvedene, vendar je to tudi posledica skromnih trditev tožeče stranke, ki ni posebej specificirala zahtevka iz naslova stroškov, ki jih je že imela s pogodbo, in iz naslova izgubljenega dobička. Vseeno pa je sodišče prve stopnje dovolj jasno obrazložilo razloge za zavrnitev zahtevka iz naslova izgubljenega dobička. Variabilni stroški namreč niso samo stroški zunanjih izvajalcev. Tožeča stranka je sama navajala (2), da bi za izvedbo projekta angažirala dodatne zaposlene, pri čemer pa teh trditev ni ustrezno konkretizirala (koliko dodatnih zaposlenih, kakšnega profila,..). Plačila dodatnim zaposlenim predstavljajo variabilni strošek, ki ga je pri izračunu izgubljenega dobička potrebno upoštevati. Podobno velja za stroške v zvezi z registracijo in uporabo internetne domene, stroške organizacije tiskovne konference in stroške v zvezi z izvedbo telefonske ankete. Ker namen izvajanja dokazov ni v pridobivanju informacij za postavitev ustreznih navedb, zoper izračun tožeče stranke pa je tožena utemeljeno in konkretno ugovarjala, je sodišče prve stopnje zahtevek iz naslova izgubljenega dobička pravilno zavrnilo.
Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožena stranka z delnim umikom ni soglašala (točka VIII prve pripravljalne vloge), zato ji takrat ni bilo treba priglasiti nobenih stroškov (3). Priglasitev šele ob zaključku glavne obravnave je pravočasna. Ker do delnega umika ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da v tem delu tožeča stranka ni uspela. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče tudi pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.
Glede stroškov pritožbenega postopka
15. Nobena od strank s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa je v odgovoru na pritožbo tožeče stranke le pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in ponovila navedbe iz svoje pritožbe, zato ne gre za potreben strošek postopka (155. člen ZPP).
op. št. 1: Kako je tožena stranka ravnala, kaj naj bi bilo razvidno iz komunikacije in podobno.
Op. št. 2: Ni pomembno, s kakšnim namenom je postavila te trditve.
Op. št. 3: Najmanj v tem se situacija razlikuje od odločbe, na katero se sklicuje pritožba.