Jedro

Upravni organ v konkretnem primeru celovite ocene odločilnih dejstev ni opravil in zato zgolj ugotovitev organa, da tožnik svojih slabih premoženjskih razmer ni izkazal, ker ni predložil pravnomočne odločbe oziroma predpisanih dokazov, ne daje podlage za sklep, da tožnik zakonsko določenega pogoja za oprostitev plačila upravne takse po ZUT ne izpolnjuje. V konkretni zadevi je po analogiji relevantna tudi odločba Ustavnega sodišča št. U-I-191/14-16.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Maribor št. 021-13850/2014-13 z dne 1. 6. 2015 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Upravna enota Maribor je dne 22. 1. 2014 izdala odločbo, s katero je zahtevek tožnika za pridobitev podatkov o prebivališču njegove mame, A.A., zavrnila.

2. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 8. 5. 2015 tožnikovo pritožbo zoper uvodoma navedeno odločbo Upravne enote Maribor zavrnil in hkrati odločil, da se tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila upravne takse za pritožbo ne ugodi. V obrazložitvi odločbe v zvezi s tožnikovim predlogom za oprostitev plačila upravne takse navaja, da tožnik ni prejemnik socialnovarstvenih prejemkov in tudi ni dokazal, da izpolnjuje kriterije za taksno oprostitev po 25. členu Zakona o upravnih taksah (ZUT), saj tega s predloženim potrdilom ZPKZ Ljubljana, da na depozitnem računu nima sredstev, ni izkazal; izjava o premoženjskem stanju, ki jo je priložil, pa se upošteva v sodnih in ne v upravnih postopkih.

3. Upravna enota Maribor je na podlagi odločbe drugostopenjskega organa z dne 8. 5. 2015 dne 15. 5. 2015 tožniku izdala plačilni nalog za plačilo upravne takse za pritožbo zoper odločbo z dne 22. 1. 2014, v znesku 18,12 EUR.

4. Tožnik je zoper navedeni plačilni nalog pravočasno vložil ugovor.

5. Upravna enota Maribor je ugovor tožnika zoper navedeni plačilni nalog s sklepom z dne 1. 6. 2015 - sedaj izpodbijanim aktom zavrnila in odločila, da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve. V obrazložitvi navaja, da je tožnik v ugovoru navedel, da nima sredstev za plačilo takse in podal predlog za oprostitev plačila upravne takse, h kateremu je priložil potrdilo, da na depozitnem računu ZPKZ Ljubljana nima denarnih sredstev. Dalje navaja, da je organ druge stopnje tožnika pozval k predložitvi dokazila, da se šteje za taksnega zavezanca v slabih premoženjskih razmerah in na podlagi izpeljanega postopka ugotovil, da tožnik ni dokazal, da izpolnjuje zahtevane kriterije za oprostitev plačila takse, skladno s 25. členom ZUT. Tožnik v ugovoru zoper plačilni nalog tudi ni navedel nobenih novih dejstev; potrdilo, da nima denarnih sredstev na depozitnem računu ZPKZ Ljubljana, je predložil že organu druge stopnje, ki pa je njegovo prošnjo za oprostitev plačila takse zavrnil. 6. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 8. 9. 2015 pritožbo tožnika zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper navedeni plačilni nalog zavrnil. V obrazložitvi ugotavlja, da je organ prve stopnje po prejemu tožnikovega ugovora zoper navedeni plačilni nalog pravilno presojal razloge, ki utemeljujejo upravičenost ugovora zoper plačilni nalog in na podlagi spisovne dokumentacije ocenjuje, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami pa ocenjuje, da tožniku niso bile kršene temeljne pravice in svoboščine in da se odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015, na katero se tožnik sklicuje, nanaša na Zakon o sodnih taksah (ZST-1) in ne na ZUT.

7. Tožnik vlaga tožbo zaradi odprave odločbe tožene stranke z dne 8. 9. 2015. V tožbi navaja, da Upravna enota Maribor z izkrivljeno uporabo prava povsem neustrezno in neživljenjsko obravnava udeležence v postopkih in utemeljuje svoje odločitve v nasprotju z evropskimi standardi. Zato so mu bile kršene temeljne človekove pravice in svoboščine. Sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne v odločanje na prvi stopnji.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti zavrača tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi v zadevi ugovora zoper plačilni nalog ter sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožba je utemeljena.

10. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi smiselno štelo, da tožnik izpodbija prvostopenjski akt, ker le-ta posega v njegov pravno zavarovani interes oziroma pravico, ne pa drugostopenjski akt, s katerim je bila njegova pritožba zoper prvostopenjski sklep zavrnjena.

11. Tožnik je zoper odločbo Upravne enote Maribor o zavrnitvi njegovega zahtevka za pridobitev podatkov o prebivališču njegove matere vložil pritožbo in hkrati tudi predlog za oprostitev plačila upravne takse za pritožbo. Po določbi 23. člena ZUT upravne takse, med drugim, ne plačujejo taksni zavezanci posamezniki v slabih premoženjskih razmerah. Za taksne zavezance v slabih premoženjskih razmerah se po določbi prvega odstavka 25. člena ZUT štejejo prejemniki denarne pomoči kot edinega vira preživljanja po predpisih socialnega varstva, prejemniki varstvenega dodatka po predpisih socialnega varstva in prejemniki nadomestila za invalidnost po predpisih, ki urejajo varstvo odraslih, telesno in duševno prizadetih oseb, po določbi drugega odstavka istega člena pa tudi osebe, ki niso prejemniki denarne pomoči, dodatka ali nadomestila iz prejšnjega odstavka, izpolnjujejo pa vsa predpisana merila za prejemke iz prejšnjega odstavka. Po v času odločanja veljavnem ZUT je moral taksni zavezanec status upravičenca iz prvega odstavka 25. člena ZUT izkazati s pravnomočno odločbo, za taksnega zavezanca v slabih premoženjskih razmerah pa izkazati, da izpolnjuje zahtevane kriterije za oprostitev.

12. Tožnik k prošnji za oprostitev plačila upravne takse ni predložil nobenih dokazov, zato je bil s strani drugostopenjskega organa pozvan, da to stori. Tožnik je na ta poziv odgovoril, da kot zapornik ni upravičen do dodelitve denarne pomoči, da pa je zavezanec v slabih premoženjskih razmerah, o čemer je kot dokazilo priložil potrdilo ZPKZ Ljubljana o tem, da na depozitnem računu ZPKZ Ljubljana nima denarnih sredstev in pisno izjavo o premoženjskem stanju, iz katere je razvidno, da prestaja zaporno kazen, da nima dohodkov in premoženja, da nima dela in da ni prejemnik denarne socialne pomoči. 13. Prvostopenjski organ je tožnikov ugovor zoper navedeni plačilni nalog zavrnil z obrazložitvijo, da je drugostopenjski organ na podlagi izpeljanega postopka ugotovil, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja zahtevanih kriterijev za oprostitev plačila takse skladno s 25. členom ZUT in da tožnik v ugovoru zoper plačilni nalog ni navedel nobenih novih dejstev. Drugostopenjski organ pa je tožnikovo izjavo o premoženjskem stanju in njegove pritožbene navedbe v zvezi s sklicevanjem na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS zavrnil z utemeljitvijo, da se tako izjava, kot tudi odločba Ustavnega sodišča RS, nanašata na Zakon o sodnih taksah (ZST-1) in ne na ZUT.

14. V odločbi Ustavnega sodišča RS, na katero se tožnik sklicuje, je bila določba prvega odstavka 11. člena ZST-1, ki je določala, da sodišče stranko oprosti plačila taks v celoti, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ugotovljena za protiustavno in je do odprave tega neskladja Ustavno sodišče RS odločilo, da lahko sodišče stranko oprosti plačila sodne takse v celoti, tudi če le-ta ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, če bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se stranka preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati.

15. Po mnenju sodišča je citirana odločba Ustavnega sodišča RS po analogiji relevantna tudi v konkretni zadevi. Gre namreč za bistveno primerljivo situacijo. Predlog za oprostitev plačila takse je namreč mogoče zavrniti le, če organ ugotovi, da stranka takso lahko plača. Zato je treba s tem v zvezi skrbno presoditi vse okoliščine, pri čemer je treba upoštevati predvsem premoženjske razmere stranke. Tožnik je za izkazovanje svojih slabih premoženjskih razmer priložil potrdilo ZKPZ Ljubljana, da na depozitnem računu nima nobenih sredstev in izpolnjeno izjavo o svojem premoženjskem stanju, da nima nobenih dohodkov in nobenega premoženja. Zato bi moral upravni organ tožnikove premoženjske razmere obravnavati tudi glede na te podatke in na podlagi le-teh oceniti, ali je tožnik izkazal svoje slabe premoženjske razmere (ali ne), česar pa organ ni storil. To pomeni, da upravni organ v konkretnem primeru celovite ocene odločilnih dejstev ni opravil in zato zgolj ugotovitev organa, da tožnik svojih slabih premoženjskih razmer ni izkazal, ker ni predložil pravnomočne odločbe oziroma predpisanih dokazov, ne daje podlage za sklep, da tožnik zakonsko določenega pogoja za oprostitev plačila upravne takse po ZUT ne izpolnjuje.

16. Glede na navedeno je tožnikova tožba po presoji sodišča utemeljena. Dejansko stanje glede tožnikovih premoženjskih razmer je bilo v konkretnem primeru nepopolno ugotovljeno. Posledično je bilo tudi materialno pravo nepravilno uporabljeno. Sodišče je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ ugotavljati tožnikove premoženjske razmere ob upoštevanju njegovega položaja, da je na prestajanju kazni zapora, glede na podatke, ki jih je tožnik posredoval v svoji pisni izjavi in z dokazilom ZPKZ Ljubljana, kot tudi upoštevajoč citirano odločbo Ustavnega sodišča RS, ki se po mnenju sodišča, kot že navedeno, analogno uporablja tudi v konkretnem primeru, glede na to, da načelo enakosti pred zakonom po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS zahteva primerljivost bistveno enakih položajev taksnih zavezancev.