Jedro

Če je bil pravdni postopek prekinjen po 4. točki 212. člena ZPP, stečajni senat pa napoti upnika, da začne ustrezen postopek zato, ker je stečajni upravitelj njegovo terjatev prerekal, more upnik predlagati nadaljevanje prekinjenega postopka. Če tega ne stori, ampak vloži novo tožbo, jo sodišče zavrne.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje na podlagi 3. odst. 194. člena ZPP zavrglo tožbo na ugotovitev, da ima tožeča stranka proti toženi stranki terjatev 2.857.432,38 SIT z zamudnimi obrestmi od 13.1.1995 dalje, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Sklep pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo revizijo. Uveljavlja bistveno kršitev procesnih določb ter revizijskemu sodišču predlaga, naj sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Čeprav je ob nastanku pravnih posledic začetka stečajnega postopka proti toženi stranki prišlo po zakonu samem do prekinitve pravdnega postopka (4. točka 212. člena ZPP), je tožeča stranka morala prijaviti v stečajnem postopku terjatev, glede katere je (bil) pravdni postopek v teku (1. in 4. odst. 137. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - Ur. list RS štev. 67/93; v nadaljevanju: ZPPSL). Če tega ne bi storila, ne bi mogla sodelovati v delitvi stečajne mase kot stečajni upnik (3. odst. 142. člena in 159. člen ZPPSL). Prijava terjatve v stečajnem postopku pa ni predlog za nadaljevanje prekinjenega postopka. Ob izpolnitvi pogojev iz 3. odst. 142. člena ZPPSL velja namreč prijavljena terjatev za ugotovljeno. V takšnem primeru nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka sploh ni potrebno.

Ker je stečajni upravitelj prijavljeno terjatev prerekal, je stečajni senat napotil tožečo stranko, da začne ustrezen postopek (1. odst. 144. člena ZPPSL). Takšna napotitev ne pomeni, da upnik mora vložiti tožbo, ampak da začne postopek, s katerim bo dosegel željeni učinek. V tem primeru je to pomenilo vložitev predloga za nadaljevanje prekinjenega postopka. Zmotno meni tožeča stranka, da bi moral stečajni upravitelj prevzeti prekinjeni postopek zato, ker je prijavljeno terjatev prerekal. To bi sicer lahko storil (1. odst. 215. člena ZPP), ni bil pa dolžan storiti. Za nadaljevanje postopka je bila zainteresirana samo tožeča stranka. Na podlagi istega zakonskega določila bi zato lahko ta sprožila nadaljevanje postopka z ustreznim predlogom sodišču. To bi celo morala storiti. S prekinitvijo postopka po 212. členu ZPP prenehajo teči samo roki, določeni za pravdna dejanja (1. odst. 214. člena ZPP), ne preneha pa pravda, ki začne z vročitvijo tožbe tožencu (1. odst. 194. člena ZPP). Z vročitvijo tožbe tožencu nastane namreč procesno razmerje, ki se konča s prenehanjem pravdnega postopka, ne pa z njegovo prekinitvijo. Zato je z začetkom te pravde dejansko nastala nedovoljena situacija iz 3. odst. 194. člena ZPP, ki jo je sodišče moralo končati z zavrženjem tožbe. Glede na navedeno je zato pritožbeno sodišče, ob izrecni in tudi pravilni ugotovitvi, da gre za identična zahtevka, pravilno zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sklep o zavrženju tožbe. V zvezi s tem revizijsko sodišče še pripominja, da opredelitve identičnosti zahtevkov ne zanika okoliščina, da zahteva tožeča stranka z zavrženo tožbo samo ugotovitev obstoja terjatve, v prekinjenem postopku pa njeno plačilo. Vsak dajatveni zahtevek vsebuje namreč tudi ugotovitvenega. Zato sodišče v prekinjenem postopku tožbenega zahtevka (pod predpostavko njegove utemeljenosti po temelju) ne bi moglo v celoti zavrniti tudi, če ga tožeča stranka ne bi preoblikovala v ugotovitvenega, ampak samo delno - v dajatvenem delu.

Ker uveljavljanih procesnih kršitev ni, ni pa tudi tistih revizijskih razlogov, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP v zvezi s 4. odst. 400. člena ZPP).