Jedro

Čeprav pravilo "proste podjetniške presoje" pri nas ni izrecno uzakonjeno, je sodna praksa pri nas dopustila njegovo primerno uporabo v primerih presoje odgovornosti poslovodstva gospodarske družbe na podlagi določb ZGD-11. To pravilo je lahko v pomoč (tudi) sodiščem pri določitvi primerov, ko gre za sprejemanje popolnoma poslovnih odločitev, ki nimajo za posledico odškodninske odgovornosti poslovodij gospodarskih družb. Merila oz. zahteve, ki morajo biti podane, da je mogoče govoriti o polju proste podjetniške presoje, so naslednja: a) mora iti za poslovno odločitev; njeno nasprotje so pravno regulirane odločitve; b) uprava mora ravnati v dobro družbe, kar se presoja "ex ante"; c) ravnanje uprave ne smejo uravnavati njeni posebni interesi ali tuji vplivi; d) člani uprave morajo sprejeti sporne odločitve na podlagi primernih informacij; e) ravnati morajo v dobri veri.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) od tožene stranke (v nadaljevanju: toženke) zahteva plačilo zneska 279.797,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in povrnitev stroškov pravdnega postopka. Hkrati je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v znesku 12.956,18 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Primarno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma neupravičeno in neobrazloženo zavrnilo njene dokazne predloge po zaslišanju prič D.L., R.S. in T.M. ter dokazni predlog po postavitvi ustreznih sodnih izvedencev. S tem je ne samo storilo postopkovne kršitve, temveč posledično sploh ni moglo ustrezno preveriti in kritično ovrednotiti tožničinih ključnih trditev, da nabavljeni stroj ni deloval niti v mandatu D.L. niti v mandatu R.S. Meni, da okoliščin, v katerih sodišče sicer lahko obrazloženo zavrne izvedbo dokazov, v konkretnem primeru ni bilo. Sodišče prve stopnje bi moralo postaviti vsaj izvedenca za stroje in opremo, ki bi podal neodvisno mnenje o stanju „spornega“ stroja, da bi si lahko sodišče nasploh ustvarilo realno predstavo o tem, da je v konkretni zadevi dejansko šlo za zgrešeno investicijo z enormnimi finančnimi posledicami. Pritožba nadalje sodišču prve stopnje očita subjektivno vodenje predmetnega postopka, ki naj bi bilo razvidno in njegovega ravnanja, ko je v okviru materialnega procesnega vodstva večkrat nakazalo, da bo tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje po oceni pritožbe nikjer ni zaslediti kritičnega tehtanja izpovedbe priče Z.T., ki je izpovedal (tudi) o tem, kaj je bilo zaradi neustreznosti spornega stroja vse postoriti, da so se odpravile pomanjkljivosti glede sterilnosti, s čimer je dejansko pritrdil navedbam tožnice. V nadaljevanju pritožba ponavlja in izpostavlja trditve o neobstoju „kolektivne krivde“ vseh zaposlenih, o ekonomski zgrešenosti nabave spornega stroja, svoja stališča glede pravila „podjetniške presoje“ in pogojev za odškodninsko odgovornost toženke po 263. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1), po katerih odškodninska odgovornost člana poslovodstva ni izključena, čeprav je nadzorni svet odobril dejanje. Meni, da si toženka pred tako obsežno investicijo ni pridobila ustreznih informacij, med drugim tudi ne mnenja neodvisne strokovnjakinje, ki bi si stroj pred nakupom ogledala in podala svoje strokovno mnenje glede možnosti polnjenja aseptičnih izdelkov ter glede možnosti nadgradnje. Zato je toženka pri sprejeti odločitvi vsekakor ravnala malomarno oz. v nasprotju z dolžno skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Da je šlo za investicijo posebnega pomena, izhaja tudi iz izpovedbe same toženke. Čeprav ta investicija ni bila v planu investicij, je na koncu stroškovno znesla za cca. 3/8 vrednosti vseh predvidenih investicij, pri tem pa stroj še vedno ni uporaben za predvidene namene, njegovo popravilo pa iz ekonomskega vidika ni smiselno. Nazadnje pritožba kot zmotni nasprotuje še stroškovni odločitvi: prvič iz razloga, ker jo bo v primeru utemeljenosti glavnega dela pritožbe potrebno spremeniti, drugič pa zato, ker toženka v postopku stroškov ni ustrezno priglasila, zaradi česar do njihovega povračila ni upravičena ne glede na morebiten uspeh v pravdi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Izpostavlja še, da tožnica v postopku sploh ni pojasnila in izkazala višine tožbenega zahtevka oz. v čem je sploh škoda, ki jo je utrpela. Zavzema se za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in v zadostni meri ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljenih oz. po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350. člena ZPP).

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica od toženke kot njene bivše direktorice zahteva povrnitev premoženjske škode, nastale v posledici malomarnega in neskrbnega vodenja poslov v zvezi z nabavo proizvodne linije za polnjenje in pakiranje pudingov, krem, desertov, jogurtov in sadnih skut (v nadaljevanju: polnilna linija). Toženka je zahtevku nasprotovala predvsem s trditvami o tem, da je bila odločitev o nakupu predmetne rabljene polnilne linije sprejeta na podlagi tehtne in premišljene odločitve, ob sodelovanju članov kolegija in na podlagi pridobljenih ustreznih informacij o tem, da je mogoče stroj nadgraditi tako, da bo na njem mogoče polnjenje sterilnih izdelkov. Prav tako je o vseh odločitvah obveščala člane nadzornega sveta, tako tudi o tem, zakaj je prišlo do povečanja stroškov investicije. Skrbno pa je ravnala tudi v zvezi z zagotovitvijo finančnih sredstev za nakup in nadgradnjo polnilne linije. Ob tem je izpostavila še to, da tožnica v postopku ni podala ustreznih trditev v zvezi s samo škodo oz. njeno višino.

7. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje primarno podalo določena izhodišča v zvezi s pravno podlago odškodninske odgovornosti toženke, ki v obravnavanem primeru temelji na določbi 263. člena ZGD-1. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je kot neutemeljene zavrnilo očitke tožnice, da je pri nabavi polnilne linije toženka ravnala neskrbno oz. nevestno in v odsotnosti ustreznih informacij. Do razmišljanja o nakupu je prišlo na podlagi izkazanega precejšnjega povpraševanja s tujih trgov po sterilnih proizvodih. Toženka se je pred sprejemom odločitve posvetovala s člani kolegija (vodje posameznih oddelkov tožnice) in o vsem poročala nadzornemu svetu, prav tako pa je glede nakupa iskala ustrezne informacije pri zunanjih svetovalcih oz. poznavalcih glede možnosti doseči sterilno polnjenje na predmetni polnilni liniji. Sodišče prve stopnje je posledično presodilo, da se je toženka razbremenila očitane krivde in da je dokazala, da je ravnala v skladu s standardom ravnanja vestnega in poštenega gospodarstvenika ter v korist družbe (tožnice), ki jo je vodila.

8. Z navedenimi zaključki in presojo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki v izogib ponavljanju kot pravilne povzema razloge prvostopenjskega sodišča, ki izpodbijano odločitev utemeljujejo (predvsem v točkah 7 do vključno 15 obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na izrecne pritožbene navedbe pa dodaja naslednje:

9. Uvodoma pritožbeno sodišče izpostavlja določena izhodišča za presojo odškodninske odgovornosti poslovodje po določilih 263. člena ZGD-1, poleg teh, ki jih je v 10. in 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo že sodišče prve stopnje1. To je potrebno (tudi) zaradi lažje razmejitve, katera zatrjevana dejstva so v zadevi pravno odločilna in katera ne, na to razmejitev pa bo vezan tudi preizkus določenih pritožbenih očitkov.

10. Čeprav pravilo „proste podjetniške presoje“ pri nas ni izrecno uzakonjeno, je sodna praksa pri nas dopustila njegovo primerno uporabo v primerih presoje odgovornosti poslovodstva gospodarske družbe na podlagi določb ZGD-12. To pravilo je lahko v pomoč (tudi) sodiščem pri določitvi primerov, ko gre za sprejemanje popolnoma poslovnih odločitev, ki nimajo za posledico odškodninske odgovornosti poslovodij gospodarskih družb. Merila oz. zahteve, ki morajo biti podane, da je mogoče govoriti o polju proste podjetniške presoje, so naslednja: a) mora iti za poslovno odločitev; njeno nasprotje so pravno regulirane odločitve; b) uprava mora ravnati v dobro družbe, kar se presoja „ex ante“; c) ravnanje uprave ne smejo uravnavati njeni posebni interesi ali tuji vplivi; d) člani uprave morajo sprejeti sporne odločitve na podlagi primernih informacij; e) ravnati morajo v dobri veri.

11. Glede na pravkar povedano, je bistveno, da je potrebno sporno ravnanje oz. skrbnost toženke kot (tedanje) poslovodje tožnice obravnavati oz. presojati iz vidika ex ante, torej zgolj iz vidika okoliščin, ki so obstajale v času sprejemanja sporne odločitve o nakupu polnilne linije. Nedopustno oz. neupoštevno je v tem kontekstu utemeljevanje nepravilnosti ravnanja poslovodje iz vidika ex post, torej s sklicevanjem na okoliščine, ki so se (po)kazale šele po nakupu linije. V konkretnem primeru to pomeni, da za odločitev v zadevi niso pravno relevantne navedbe tožnice (ki jih slednja ponavlja tudi v pritožbi) o tem, da nabavljeni stroj ni ustrezno deloval niti v mandatu kasnejših poslovodij tožnice, D.L. in R.S., nadalje o tem, v kakšnem stanju je stroj sedaj (da ne omogoča sterilnega polnjenja izdelkov), kot tudi ne o tem, da se nakup ni izplačal, gledano iz ekonomskega vidika (da ni ustvaril s strani toženke predvidenih oz. napovedanih dohodkov). Pomembne pa so njene trditve o tem, (1) da bi se toženka lahko odločila za katero od drugih možnosti (nakup novega stroja, pridobitev nepovratnih sredstev), (2) da se je odločila za nakup rabljenega stroja, ki ni omogočal sterilnega polnjenja, čeprav so to potrebovali, (3) da si pri tem ni pridobila ustreznih (zanesljivih) informacij o tem, da je mogoče polnilno linijo nadgraditi za sterilno polnjenje izdelkov, (4) da ni ustrezno obveščala nadzornega sveta o pomembnih okoliščinah glede nakupa (predvsem glede porasta predvidenih stroškov) in (5) da se je odločila za nakup, čeprav ni bil predviden v planu investicij, ob tem pa porabila precejšen del sredstev iz plana investicij, pri čemer so stroški, glede na v startu predvidene, do konca visoko narasli.

12. Pritožba sodišču prve stopnje prvenstveno neutemeljeno očita, da je neupravičeno in neobrazloženo zavrnilo dokazne predloge tožnice po zaslišanju prič D.L., R.S. in T.M. ter dokazni predlog po postavitvi ustreznih sodnih izvedencev.

Sodišče ima na podlagi 287. člena ZPP pooblastilo, da z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank. Ker ima sodišče tako pravico zavrniti dokazni predlog, če za zavrnitev obstajajo upravičeni oziroma ustavno dopusti razlogi, vsaka zavrnitev dokaznega predloga avtomatično še ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču tako med drugim ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Iz navedenega izhaja, da se torej lahko zavrne predlog za izvedbo dokaza, če je neko dejstvo že dokazano, torej če je dokaz že uspel ali če izvedba dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena. Pri tem lahko sodišče izbere, ali bo razloge za zavrnitev navedlo v samem dokaznem sklepu, v posebnem sklepu ali pa v sodni odločbi o glavni stvari.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zavrnitev dokaznih predlogov, ki jih izpostavlja pritožba, utemeljilo oz. obrazložilo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer je iz teh razlogov jasno razvidno, da je to storilo iz razloga njihove nepotrebnosti in (deloma) iz razloga pravne nerelevantnosti. Pritožbeni očitek, da je zavrnitev dokazov neobrazložena in da je v tej zvezi podana bistvene kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je torej neutemeljen. Pritožbeno sodišče na tem mestu zgolj še posebej izpostavlja, da je z navedenimi dokazi tožnica dokazovala dejstva, ki, ob upoštevanju predhodno obrazloženega, v zadevi niso odločilna, ker se nanašajo okoliščine, ki so nastopile oz. so se kazale šele po opravljenem spornem nakupu polnilne linije.

13. Povsem posplošen je nadalje pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje „docela subjektivno vodilo predmetni pravdni postopek“ in da je tekom postopka na prvi stopnji v okviru materialnega procesnega vodstva večkrat nakazalo, da bo tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožba namreč ne pojasni določno, iz katerih ravnanj (in kdaj) sodišča prve stopnje, naj bi izhajalo očitano, zaradi česar tega očitka ni mogoče vsebinsko preizkusiti.

14. Prav tako je neutemeljen očitek siceršnje nezadostne obrazloženosti izpodbijane sodbe, ki ga pritožba povezuje z očitki bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitve pravic tožnice iz 22. in 23. člena Ustave RS. Obrazložitev izpodbijane sodbe, v delu, ki se nanaša na odločilna dejstva v zadevi (12., 13. in 14. točka obrazložitve) sicer res ni obsežna, je pa glede na podano (relevantno) trditveno podlago zadostna in ustrezna, predvsem pa omogoča preizkus pravilnosti sklepanja sodišča prve stopnje. V njej je tožnica vsekakor dobila odgovor na očitke toženki, ki jih je kot pomembne pritožbeno sodišče v tej odločbi predhodno že izpostavilo. Dejstvo, da sodišče prve stopnje navedbam o neskrbnosti in malomarnosti toženke ni sledilo, ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka prišlo do drugačnega zaključka in presoje, pa samo po sebi ne utemeljuje pritožbenih očitkov bistvenih kršitev določb postopka.

15. Argumentom izpodbijane sodbe v zvezi z dejanskimi okoliščinami primera, ki po oceni sodišča prve stopnje narekujejo zaključek, da je toženka v postopku nakupa predmetne polnilne linije ravnala z ustrezno skrbnostjo, se pritožba v osnovi protivi z izpostavljanjem lastnih trditev, ki v predmetnem sporu niso pravno odločilna, s čemer tudi pri uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more biti uspešna.

To velja predvsem za pritožbene navedbe o tem, da toženka nikoli ni vzpostavila stanja stroja na način, da bi le-ta lahko brezhibno deloval na način, kot je to bilo želeno ob nakupu, torej da bi omogočal sterilno polnjenje (brez težav). Kot že predhodno pojasnjeno, gre namreč za analizo stanja, ki je nastopilo post festum in ki zato ne more biti odločilno, posledično pa so v tej zvezi neutemeljeni očitki glede pomanjkljivosti v izvedenem dokaznem postopku oz. dokazni oceni sodišča prve stopnje. To velja tudi glede posebej izpostavljenega dela izpovedbe priče Z.T., ki naj ga sodišče prve stopnje ne bi „kritično tehtalo“. Sodišče prve stopnje je (tudi) ob upoštevanju izpovedbe te priče pravilno zaključilo, da je bila nadgradnja kupljene linije zaradi sterilnega polnjenja izdelkov možna in da je bila s strani te priče tudi izvedena. Napačno je gledišče pritožbe, da je ta priča potrdila njene navedbe, saj je tožnica v osnovi trdila, da stroj nikoli ni bil ustrezno nadgrajen za sterilno polnjenje izdelkov.

16. Prav tako pritožba ne more biti uspešna s ponavljanjem svojega stališča o neobstoju kakršnekoli „kolektivne krivde“ vseh zaposlenih. Samo po sebi dejstvo, da se je tožnica pred sprejemom odločitve o nakupu polnilne linije posvetovala s člani kolegija, toženke res še ne ekskulpira odgovornosti, vendar to ne pomeni, da tega dejstva ni mogoče upoštevati ob presoji skrbnosti njenega ravnanja. Ta okoliščina namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na skrbnost in premišljenost toženkinega ravnanja, saj si je pridobila mnenje vseh vodij oddelkov tožnice in si tudi s tem zagotovila ustrezne informacije s področij, za katere kot direktorica ni (strokovno) podkovana.

17. Nadalje pritožba neutemeljeno izpostavlja (ponavlja) trditve o tem, da se je toženka o nakupu odločala na podlagi domnevnega ustnega povpraševanja po sterilnih izdelkih domnevno znanega kupca iz Vietnama. Pritožbeno neizpodbijano je namreč s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejstvo, da se je prodaja pudingov v Vietnam dejansko vršila v letih 2011 in 2012, kakor tudi še v letu 2013, ko se je dobava v Vietnam ustavila zaradi reklamacije kupca.

18. Ključni očitek pritožbe toženki je ta, da si pred nakupom polnilne linije ni pridobila mnenja neodvisnega strokovnjaka (glede možnosti polnjenja sterilnih izdelkov), čeprav se je zavedala, da bi si ga morala pridobiti in da se v tem kaže malomarnost njenega ravnanja. Tudi tem trditvam toženke ne gre pritrditi. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je toženka pred nakupom posvetovala tudi z zunanjimi svetovalci in poznavalci (podjetje B., firma P., firma I.). Drži sicer, kot izpostavlja pritožba, da iz zapisa razgovora s podjetjem B. z dne 3. 8. 2010 (priloga A17 spisa) izhaja namen toženke po pridobitvi poročila s strani nevtralne strokovnjakinje, ne gre pa slediti njenemu zaključku, da si mnenja strokovnjakinje sploh ni pridobila. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe priče S.D. zaključilo, da ji je neodvisna strokovnjakinja R.Z. ustno zagotovila, da je s pomočjo sterilnih ventilov mogoče doseči sterilnost. Temu zaključku oz. dokazni oceni pritožba konkretizirano ne nasprotuje, zgolj dejstvo, da si ni pridobila pisnega mnenja navedene strokovnjakinje, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne zadošča za zaključek o tem, da je bilo ravnanje toženke v tem oziru malomarno, sploh ob upoštevanju ugotovljenega dejstva, da je bilo sterilno polnjenje izdelkov mogoče in se je dejansko vršilo (vsaj določeno obdobje, v katerem je nadgrajena polnilna linija očitno ustrezno delovala).

19. Prav tako pritožba neutemeljeno izpostavlja sicer nesporne okoliščine, da je pri spornem nakupu šlo za investicijo posebnega pomena (kar izhaja tudi iz izpovedbe same toženke), ki ni bila predvidena v planu investicij, je pa na koncu kljub temu stroškovno znesla za cca. 3/8 vrednosti vseh predvidenih investicij. V postopku je bilo razjasnjeno, zakaj sporna investicija ni bila predvidena v planu investicij za obdobje 2010 - 2014 (ker se je priložnost pokazala nepričakovano po sprejemu plana investicij), prav tako je v težki situaciji, v kateri se je nahajala tožnica (proces prestukturiranja po postopku prisilne poravnave), slednja potrebovala nek „preboj“. Zato je ravnanje toženke, ki je v nakupu polnilne linije videla velik potencial za prodor na tuje trge (dobila je namreč konkretno povpraševanje po velikih količinah sterilnih izdelkov s strani tujih trgov), česar z obstoječim strojem niso mogli doseči, nedvomno šteti za ravnanje v dobro družbe (tožnice), ki bi slednjo ob izpolnitvi potenciala linije lahko rešilo težav. Zato dejstva, da je sporni nakup predstavljal tudi veliko finančno obremenitev za družbo, ni mogoče šteti za „breme“ toženke, ki kaže na njeno neskrbno in malomarno ravnanje, ob tem da je tudi nadzorni svet družbe z nakupom soglašal. Sama pritožba v tem kontekstu navaja, da bi bil nakup „na koncu morda še sprejemljiv, če bi sporna linija delovala, kot je to bilo predvideno“, kar kaže na to, da tožnica toženko obremenjuje predvsem zaradi posledic nakupa, ko je prišlo do težav s popravili in nadgradnjami ter posledičnih reklamacij (in izgubo) kupcev, kar pa, kot že pojasnjeno, ne more vplivati na odločitev v tej zadevi.

20. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno presodilo, da se je toženka uspela razbremeniti očitane krivde, posledično pa predpostavke odškodninske odgovornosti toženke (ki morajo biti podane kumulativno) niso izkazane, zaradi česar je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

21. Nazadnje je neutemeljena tudi pritožbena graja v zvezi s stroškovno odločitvijo sodišča prve stopnje. Ne drži namreč, da toženka stroškov postopka ni ustrezno priglasila. Stroškovnik na koncu 8. pripravljalne vloge toženke (list. št. 251 in 252 spisa) namreč vsebuje tako določno opredeljena opravila kot tudi višino stroškov, izraženo v odvetniških točkah, dodatno pa je toženka prav tako določno zahtevala še povračilo nekaterih stroškov ob zaključku glavne obravnave z dne 23. 10. 2018 (list. št. 263 spisa). Sodišče prve stopnje je tako imelo povsem ustrezno podlago za odmero priglašenih stroškov toženke.

22. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

23. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako pa sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (odgovora na pritožbo) tudi toženka, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP 1 sodišče prve stopnje pri tem sicer ni navedlo, od kod je (med drugim) črpalo navedena stališča, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da je to storilo tudi ob upoštevanju odločb revizijskega sodišča: sodbe VSRS III Ips 72/2016-3 z dne 12. 2. 2018 in sklepa VSRS III Ips 45/2016 z dne 23. 1. 2018. 2 prim. sklep VSRS III Ips 45/2016 z dne 23. 1. 2018