Jedro

Sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo sklepa o sodnem opominu v kazenskem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenim zahtevkom tako, da je prva toženka dolžna prvi tožnici plačati 1.000,00 EUR in drugemu tožniku 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, drugi toženec pa je dolžan plačati drugemu tožniku 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Tožnika vlagata pritožbo zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (II. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Stališče prvostopenjskega sodišča, da so elementi odškodninske odgovornosti izkazani le glede kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, ne pa tudi razžalitve in opravljanja, je napačno. Četudi to ni bil razlog za delno zavrnitev tožbenega zahtevka, glede tega sodba nima jasnih razlogov. Opozarja na kazenskopravno pravilo o konzumpciji in poudarja, da je kaznivo dejanje razžalitve splošno kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime ter je glede na druga kazniva dejanja subsidiarne narave. Slednje pa vpliva na presojo višine, saj bi to pomenilo, da sta toženca na več ravneh posegla v čast in dobro ime obeh tožnikov. Ker kaznivo dejanje žaljive obdolžitve predstavlja bolj grob poseg kot razžalitev, bi moralo sodišče pri odmeri odškodnine že na objektivni ravni v večji meri upoštevati intenzivnost prizadetosti in duševnih bolečin. Upoštevaje subjektivni vidik prizadetosti je prisojena odškodnina izrazito prenizka in ni v skladu z obstoječo sodno prakso. Ne gre spregledati, da tožba ni temeljila na tistih težavah, za katere je tožnica menila, da jih bo morala dokazovati z izvedencem, zato je že v izhodišču postavila nižji tožbeni zahtevek. Tožnica je v izpovedbi širše in podrobneje opisala svoje težave kot v tožbi, kar ni razlog za delno zavrnitev tožbenega zahtevka. Če bi v postopku dokazovala želodčne težave in zvišan pritisk, potem bi zahtevala višjo odškodnino. Ne drži ugotovitev, da tožnica ne hodi k specialistom. Ugotovitev, da tožnica še naprej opravlja svojo službo, ne utemeljuje delne zavrnitve tožbenega zahtevka glede na nizko postavljeno višino odškodnine. Tožbeni zahtevek za svoje izhodišče ni vzel izgube zaposlitve, zato navedena ugotovitev ni razlog za delno zavrnitev zahtevka. Že ugotovljene psihične težave utemeljujejo odškodnino, višjo od 1.000 EUR. Sodišče ugotovi, da ima tožnica še danes dobre odnose s sodelavci, spregleda pa, da se je morala v službi opravičevati, da so jo opravljali, da se je nekaterim smilila, drugi pa so ji privoščili. Ugotovitev sodišča, da tožnici ni uspelo dokazati, da se je morala zagovarjati pred prijatelji, je napačna, saj toženca te trditve nista prerekala, zato dokaz ni potreben, poleg tega pa je sodišče ugotovilo, da se je morala opravičevati pred sodelavci, med katerimi so tudi prijatelji. Tudi pri odmeri odškodnine za tožnika je sodišče spregledalo, da tožbeni zahtevek ne temelji na izgubi zaposlitve, prav tako ne na težavah z želodcem, saj bi bil sicer ta postavljen mnogo višje, tožnik bi zahteval nadomestilo za izgubljeni zaslužek, predlagan bi bil tudi izvedenec. Sodišče bi mu moralo prisoditi višjo odškodnino. Ugotovitev, da tožnik s svojo izpovedbo ni potrdil navedb o tem, da so ga zbadali sosedje, ni pravilna. Ta trditev ni bila sporna oziroma prerekana, poleg tega pa je sodišče ugotovilo, da ima tožnik s tožencema, ki sta soseda, 12-letne spore. Toženca sta predlagala kot priče sosede M., ki naj bi bili z vsemi dogajanji seznanjeni. Tožnika sta nesporno imela težave z njimi, saj so se jima zaradi spornih pisanj smejali. Protispisna je ugotovitev, da se je istočasno s tožnikom upokojilo tudi pet njegovih sodelavcev, velja nasprotno, da se je izmed šestih zaposlenih zgolj od tožnika zahtevala upokojitev, razlog za to pa je bil v tem, da sta se toženca pritožila čez tožnikovo delo. Težav z želodcem ni pojasnil kot okvaro zdravja, ker bi moral vzročno zvezo dokazovati z izvedencem, temveč kot pokazatelje stresa. Neutemeljeno je stališče sodišča, da tožnika nista pojasnila, kakšno podobo naj bi imela v javnosti pred spornimi pismi, saj je iz konteksta jasno, da je šlo za boljšo podobo, da ju sedaj vidijo kot prepirljivca, kot osebi, ki žalita druge, pred tem pa sta veljala za zgledna. Naziranje sodišča, da ne gre za katastrofalno škodo, ker s spornimi pisanji ni bila seznanjena širša javnost, je napačno. Nasprotno, seznanjeni so bili prijatelji, sodelavci, sorodniki, Policijska uprava L., vsa Specialna enota, vključno s kabinetom takratne ministrice za notranje zadeve. Seznanjena je bila celotna relevantna javnost, to je tista, ki tožnika pozna in je z njima v stikih. Tožnika izpodbijata tudi odločitev o stroških, ki je nezakonita, ker v ZPP primarno velja načelo uspeha, katerega izračun ni težaven. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da sta bila tožnika s pritožbo v prvem sojenju uspešna. Načelo pravičnosti bi terjalo kvečjemu dodatno priznanje stroškov tožnikom v smislu razdelitve zahtevka na temelj in višino.

3. Toženca vlagata pritožbo zoper ugodilni del izpodbijane sodbe (I. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu (ZPP) in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni zaslišalo predlaganih prič R. in M. M. ter A. J., saj bi iz njihovih izpovedb lahko ugotovilo, da zatrjevana škoda ni nastala zgolj zaradi obravnavanih pisem, temveč zaradi 15 let trajajočih medsosedskih sporov, kar bi bistveno vplivalo na potek postopka. Kršilo je pravdni postopek, ker je upoštevalo pisno izjavo priče M. P., čeprav sta toženca zahtevala njeno neposredno zaslišanje, s tem pa je sodišče tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Navedena izjava je bila celo edini dokaz za težave in nevšečnosti prve tožnice. Sodišče je ravnalo v nasprotju s petim odstavkom 236.a člena ZPP, saj izjavi ni bila priložena kopija osebnega dokumenta, niti niso bili navedeni kontaktni podatki priče. V konkretnem primeru elementi odškodninske odgovornosti niso bili podani z zadostno stopnjo verjetnosti, saj tožnika nista dokazala vzročne zveze, pa tudi ne, da je škoda nastala po krivdi tožencev oziroma kot posledica posredovanih pisem s strani tožencev. Vsaka informacija, četudi navedena nespoštljivo oziroma nevljudno, še ne pomeni posega v čast in dobro ime (VSL II Cp 1014/2013). Sodišče ni upoštevalo, da je odškodninska odgovornost podana šele, če so trditve po objektivnih merilih žaljivosti lahko prizadele dobro ime oziroma ugled oškodovanca. Pisma so bila naslovljena izključno na nadrejene tožnikov, toženca pa ne odgovarjata, če so ti vsebino pisem razširili sodelavcem. Toženca nista imela namena žaliti pravdnih strank oziroma o njiju raznašati neresnic. Trditve, navedene v pismih, držijo, kar bi lahko potrdile predlagane priče, ki jih sodišče ni zaslišalo. Sklicujeta se na stališče, zavzeto v sodbi VSL I Cp 2261/2011, da ni nedopustno vsako negativno vrednotenje ravnanj oškodovancev, če to prispeva k odprti javni razpravi o družbeno pomembnih zadevah. Dejstvo, da so drugega tožnika sodelavci gledali postrani, nima neposredne zveze z ravnanjem tožencev, saj je drugi tožnik v službi sam razlagal o težavah s sosedi. O težavah s sosedi so se sodelavci seznanili tudi iz medijev. Obstaja velika verjetnost, da sodelavci s tem, ko so ju spraševali o težavah s sosedi, sploh niso mislili na težave s tožencema, temveč z drugimi sosedi – družino M. Domnevno nastala škoda prvi tožnici je v celoti neizkazana, saj jo je potrdila zgolj sama, za zdravstvene težave pa ni predložila nobenih dokazov niti ni predlagala zaslišanja prič. Glede škode drugega tožnika toženca poudarjata, da je A. Z. njegov dober prijatelj, ki je zainteresiran za izid sodbe. Dosojena višina je previsoka in ni v skladu s sodno prakso, obrazložitev glede tega pa ni ustrezna, zato se toženca do nje niti ne moreta natančneje opredeliti. Sodišče ni razmejilo škode, ki naj bi jima nastala zaradi pisem, in škode kot posledice vrsto let trajajočih medsosedskih sporov, poročanja medijev o teh sporih, ravnanja drugih sosedov in raznašanja informacij s strani tožnikov in njunih nadrejenih.

4. Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, so naslednje: 1) med pravdnimi strankami je nesporno, da so že približno 15 let v medsosedskih sporih, 2) predmet tega postopka so dopisi, ki sta jih prva toženka 18. 5. 2011 (A6) in 11. 6. 2011 (A7) ter drugi toženec 1. 6. 2011 (A5) poslala delodajalcema tožnikov, 3) da je v času sestave spornih dopisov sosedski spor trajal že približno 12 let, 4) da sta tožnika po zasebni tožbi zoper toženca sprožila kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I K 31182/2011 zaradi istih dopisov, ki so predmet tega postopka (A5-A7), 5) da je bil v prej navedeni kazenski zadevi 4. 12. 2012 izdan pravnomočen sklep (A9), s katerim je bil tožencema izrečen sodni opomin po 68. členu KZ-1, ker sta v spornih dopisih o tožnikih trdila in raznašala, kar lahko škoduje njunemu dobremu imenu, z namenom žaljivega obdolževanja, s čimer sta storila kazniva dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1. 7. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu VSL I Cp 1637/2014 sodišču prve stopnje naložilo, naj upošteva tudi trditveno podlago, ki sta jo tožnika podala po sprejetju dokaznega sklepa, in odloči o dokaznih predlogih za zaslišanje prič.

8. Tožnika na podlagi določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zahtevata plačilo odškodnine v višini 7.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve dobrega imena in časti, povzročeno z dopisi z dne 18. 5. 2011, 1. 6. 2011 in 14. 6. 2011, ki sta jih toženca naslovila na delodajalca tožnikov.

9. Strankina pravica do izvedbe dokazov ni absolutna. Sodišče izvede le tiste dokaze, ki so predlagani za dokazovanje odločilnih dejstev. Ponujene dokaze lahko zavrne, če so prepozni, nedopustni, nepotrebni, irelevantni ali očitno neprimerni, vendar mora odločitev o tem ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožencev za zaslišanje prič R. M., M. M. in A. J. kot nepotrebne. Ne gre spregledati, da sta toženca šele v pritožbi prvič jasno navedla, o čem naj bi navedene priče povedale. Poleg tega pa pritožbena trditev, da škoda ni nastala le zaradi obravnavanih pisem, temveč zaradi 15 let trajajočih medsosedskih sporov, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Čeprav bi toženca trditev podala pravočasno, bi jo morala dokazati oziroma razmejiti škodo, ki je izključno posledica ravnanj tožencev, obravnavanih v tem postopku. Glede na navedeno izpodbijana sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih okoliščin, ki so pomembne za odločitev v tej zadevi, zato absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavljata toženca (v delu pritožbe, v katerem trdita, da izpodbijana sodba glede višine ni primerno obrazložena), ni podana. Zanjo gre, kadar je izostanek razlogov o odločilnih dejstvih tak, da sodbe ni mogoče preizkusiti, česar toženca niti ne trdita. Takih pomanjkljivosti ni pokazal niti uradni preizkus. Prav tako ni podana protispisnost in s tem absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicujeta tožnika. S pritožbeno trditvijo, da se je istočasno s tožnikom upokojilo tudi pet sodelavcev, sta tožnika le delno povzela razloge izpodbijane sodbe in jih prikazala, kot da nasprotujejo vsebini zapisnika.

11. Sodišču prve stopnje ni moč očitati kršitve šestega odstavka 236.a člena ZPP, ker kljub zahtevi tožencev ni neposredno zaslišalo priče M. P. Pravilno je upoštevalo zdravstveno dokumentacijo, iz katere izhaja, da so priči odsvetovani vsi večji psihofizični napori zaradi zdravljenja onkološke bolezni, ki je predvideno za nadaljnjih pet let. Je pa prebralo njeno izjavo, ki ji je bila priložena kopija osebnega dokumenta(1).

O pritožbah zoper odločitev o temelju zahtevka

12. Tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo odločeno v kazenskem postopku, zato je pravdno sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilcev vezano na pravnomočni sklep, s katerim je bil tožencema izrečen sodni opomin (14. člen ZPP).(2) To pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo sklepa o sodnem opominu v kazenskem postopku. Med ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja spadajo ugotovitev glede protipravnosti in vzročne zveze med določenim ravnanjem in nastankom posledice.

13. Čim je tako, se pritožbenemu sodišču ni treba opredeliti do pritožbenih trditev tožencev glede obstoja vzročne zveze med dopisi in nastalo škodo, o tem, ali so navedbe iz dopisov po objektivnih merilih žaljivosti lahko prizadele dobro ime oziroma ugled tožnikov, o nepodanosti namena žaliti tožnika in o njiju raznašati neresnice ter o tem, da dejstvo, da so drugega tožnika sodelavci gledali postrani, nima neposredne zveze z ravnanjem tožencev, saj je tožnik v službi sam razlagal o težavah s sosedi. Iz enakih razlogov so brez pomena tudi pritožbene navedbe tožnikov o podanosti elementov kaznivih dejanj razžalitve in opravljanja. Pravdno sodišče je vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo je v izreku sklepa o sodnem opominu podalo kazensko sodišče. O pritožbah zoper odločitev o višini zahtevka

14. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje po skrbno izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo dejstva, ki so pomembna za odločitev o višini, pravdnima strankama pa s svojimi pritožbenimi navedbami ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost odločitve.

15. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odmerjena odškodnina za prestane duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti primerna, saj temelji na kriterijih iz 179. člena OZ, upoštevaje načelo individualizacije in objektivne pogojenosti. Tako odmerjena odškodnina predstavlja ustrezno zadoščenje za tožnici nastalo škodo, ki se je odražala v tem, da je bila psihično strta in je obiskovala psihiatra, da se je za vsebino pisma razvedelo po celem zdravstvenem domu, v katerem je zaposlena kot medicinska sestra, zaradi česar se je morala opravičevati, da so jo za hrbtom opravljali, bila je razburjena in prizadeta, bilo jo je sram in ni mogla spati, njeno družinsko in spolno življenje pa je bilo „na psu“. Obseg njenih prikrajšanj je ustrezno ovrednoten, prisojena odškodnina v višini 1.000,00 EUR pa je primerna. Enako velja za tožnika, ki mu je sodišče glede na večjo intenziteto ugotovljenih pretrpljenih duševnih bolečin (nezbranost in nedoslednost pri opravljanju dela, zaradi pisem je bil klican na razgovor k poveljniku, na oddelek za mobing in specializiran oddelek ODT, deležen je bil posmehovanja, norčevanja s strani sodelavcev, bil je nespečen, s tožnico se o težavah ni želel pogovarjati) prisodilo višjo odškodnino, in sicer zaradi dopisa toženke 1.200,00 EUR in dopisa toženca 500,00 EUR. Po navedenem se pritožbena prizadevanja tožnikov po zvišanju zneska odškodnine in tožencev po njenem znižanju izkažejo za neutemeljena.

16. Tožnika si napačno predstavljata, da je sodišče pri odmeri odškodnine izhajalo iz vtoževanih zneskov in za vsako nedokazano škodno posledico zmanjšalo ta znesek. Tako razumevanje izhaja iz vsebine pritožbe, v kateri mestoma poudarjata, da nekaterih duševnih bolečin, ki jih sodišče ni štelo za dokazane iz različnih razlogov, v zahtevani odškodnini sploh nista zajela. Na ta način skušata zmanjšati število težav oziroma nevšečnosti z utemeljitvijo, da je v vtoževanem znesku zajet le del težav, za katere ni treba postaviti izvedenca, vse z namenom, da bi bil delež uspešno izkazanih težav glede na manjšo osnovo večji in posledično prisojena višja odškodnina. Pritožbeno sodišče poudarja, da je tako razumevanje povsem zgrešeno. Tožnika sta začrtala meje spora s trditveno podlago (razpravno načelo) in s postavitvijo tožbenega zahtevka, tako po vsebini kot tudi po višini (načelo dispozitivnosti). Zatrjevana dejstva glede razsežnosti pretrpljenih duševnih bolečin, ki sta jih tožnika uspela dokazati, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo kot ugotovljena dejstva, na podlagi katerih jima je prisodilo primerno odškodnino, ki je nižja od zahtevane.(3)

17. Dejstvo, da je tožnica v izpovedbi širše in podrobneje opisala svoje težave kot v tožbi (visok pritisk, obiski specialistov - dermatolog, želodčne težave in gastroskopija, stiskanje okrog srca), ne predstavlja razloga za delno zavrnitev njenega tožbenega zahtevka, kot pravilno izpostavlja pritožba tožnikov. V obravnavanem primeru je tožnica svoje navedbe iz vlog konkretizirala. Neživljenjska in tudi nesmotrna bi bila zahteva, da bi stranka morala navesti vse, kar bo povedala kasneje. Opisane zdravstvene težave pa se ne upoštevajo iz drugega razloga, saj v primeru, da stranka ne razpolaga z izvedenskim mnenjem, mora za dosego dokaznega standarda prepričljivosti predložiti ustrezna pisna potrdila, česar tožnika nista storila.

O pritožbi tožnikov zoper odločitev o stroških

18. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnikov o napačni odločitvi v stroškovnem delu, ker prvo sodišče ni izračunalo uspeha strank. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, se uspeh v pravdi ne ocenjuje le matematično, temveč ob upoštevanju vseh okoliščin primera (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pojasnilo je razlog za táko odmero, ki je v tem, da zahtevki tožnikov predstavljajo tri samostojne tožbe, ki jih je sodišče obravnavalo skupaj z namenom izogniti se nastanku pravdnih stroškov, čeprav ni podana solidarna obveznost tožencev, kar je ustrezno podkrepilo z argumenti. Svojo odločitev je med drugim utemeljilo tudi s tem, da sta tožnika uspela s slabo polovico svojih zahtevkov, kar pomeni, da je kot eno izmed okoliščin upoštevalo tudi uspeh pravdnih strank. Pritožbeno sodišče dodaja, da ni podlage za ločeno upoštevanje uspeha po temelju in višini, za kar si v pritožbi neutemeljeno prizadevata tožnika.

19. Po povedanem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Pravdni stranki nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP). Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovora pravdnih strank na pritožbo nasprotne stranke, ki nista pripomogla k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, pa za odločitev v zadevi nista bila potrebna (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Na listovni št. 145-146 spisa.

Op. št. (2): To velja, čeprav sklep o sodnem opominu ne vsebuje krivdoreka. O vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočni sklep o izrečenem vzgojnem ukrepu mladoletniku, ki enako kot sklep o sodnem opominu v izreku ne vsebuje krivdoreka, se je VS RS izreklo v zadevi II Ips 55/2013 z dne 5. 2. 2015. Op. št. (3): Odmera bi potekala povsem enako v primeru, če bi tožnika vtoževala nižjo odškodnino, ki bi jima šla glede na ugotovljene pretrpljene duševne bolečine, le, da bi jima sodišče moralo prisoditi največ toliko, kolikor sta zahtevala. V nasprotnem primeru bi prekoračila tožbeni zahtevek.