Jedro

Čeprav v izreku pravnomočne sodbe glede kaznivega dejanja opravljanja po 1. in 2. odstavku 172. člena KZ niso sistematično razmejena dejstva, ki jih je obsojenec trdil o zasebnem tožilcu, od dejstev, ki jih je raznašal ter tudi ne, katera se nanašajo na njegovo osebno in katera na družinsko življenje, ne gre pri tem za pomanjkljivost, zaradi katere je izrek nerazumljiv.

Novinar se vsekakor lahko sklicuje na izključitev protipravnosti po 5. odstavku 172. člena KZ, vendar samo, če gre za dopusten poseg v posameznikovo pravico do zasebnosti in njegovih osebnostnih pravic.

Ker pri zasebnem tožilcu ne gre za osebo iz javnega življenja, katere javno udejstvovanje je bilo takšno, da bi bilo na njegovi podlagi mogoče sklepati, da je opis v izreku pravnomočne sodbe navedenih dogodkov pomemben za predstavitev njegovega značaja, dejanj in mišljenja in da je slednje bilo v javnem interesu, obsojenec ne bi smel uporabiti dejstev in okoliščin iz osebnega in družinskega življenja zasebnega tožilca v inkriminiranem članku brez njegove privolitve.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. B.C. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 22.9.1997 je bil obs. B.C. spoznan za krivega kaznivega dejanja opravljanja po 1. in 2. odstavku 172. člena KZ. Po določbi 51. člena KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen enega meseca zapora ter preizkusna doba enega leta. Zasebni tožilec P.H. je bil s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pot civilne pravde, obsojencu pa je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka in plačilo povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3.3.1998 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik mag. D.D. iz L., je dne 22.7.1998 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, oboje na podlagi 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi sodbi prve in druge stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovno sodišče je v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP odredilo vročitev zahteve za varstvo zakonitosti zasebnemu tožilcu. Vročitev ni bila opravljena, ker je glede na vrnjeno pošiljko spremenil naslov prebivališča, tega pa ni sporočil sodišču. Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek pravnomočne sodbe nerazumljiv. Iz opisa dejanja ni razvidno, katera dejstva je obsojenec trdil in katera raznašal. Pojem "raznašal" ni konkretiziran v tem smislu, da bi bilo povedano, čigave izjave ali sporočila je obsojenec raznašal. Pojma "osebno" in "družinsko" sta različna, niti v opisu dejanja niti v obrazložitvi sodbe ni navedeno ter razmejeno in torej jasno opredeljeno, kaj je trdil in raznašal iz "osebnega življenja", kaj pa "družinskega življenja".

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana tudi, če je izrek sodbe nerazumljiv. To pomeni, da v njem niso jasno in razumljivo navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja. Odločilna za presojo razumljivosti izreka je torej jasnost in razumljivost dejanskega temelja sodbe.

Izrek napadene pravnomočne sodbe v uvodnem, pravnem stavku vsebuje očitek, da je obsojenec trdil in raznašal nekaj iz osebnega in družinskega življenja zasebnega tožilca, kar lahko škoduje njegovemu dobremu imenu. V nadaljevanju je obsojenčevo ravnanje opredeljeno z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja opravljanja po 1. in 2. odstavku 172. člena KZ. Čeprav v izreku pravnomočne sodbe niso sistematično razmejena dejstva, ki jih je obsojenec trdil o zasebnem tožilcu, od dejstev, ki jih je raznašal ter tudi ne, katera se nanašajo na njegovo osebno in katera na družinsko življenje, ne gre pri tem za pomanjkljivost, zaradi katere je izrek nerazumljiv. Iz navedb posameznih očitkov dovolj jasno sledi, pri katerih dejstvih gre za trditev in pri katerih za raznašanje. Prav tako je iz opisa dejanja razvidno, s katerimi dejstvi in okoliščinami sta opredeljeni trditev in raznašanje iz osebnega življenja zasebnega tožilca in s katerimi iz njegovega družinskega življenja. Glede tega se je dovolj razumljivo opredelilo tudi sodišče v razlogih pravnomočne sodbe. Zato po presoji Vrhovnega sodišča bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi trdi, da je sodišče kršilo kazenski zakon v smislu določbe 1. točke 372. člena ZKP. Nakazuje, da pravnomočna sodba nepravilno šteje, da je vsebina inkriminiranega besedila takšna, da lahko škoduje dobremu imenu zasebnega tožilca in na podlagi tega izreče, da je obsojenec storil kaznivo dejanje opravljanja. Bistvo nadaljnjih s tem stališčem povezanih izvajanj zahteve je v navedbi, da je sodišče v vseh treh primerih inkriminiranih stavkov zmotno presodilo, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje.

Pri kaznivem dejanju opravljanja po 172. členu KZ gre za varstvo osebnega in družinskega življenja drugih ter za prepoved zatrjevanja in raznašanja podatkov iz takšnega življenja v javnosti ob pogoju, če to lahko škodi njihovemu dobremu imenu. Za obstoj kaznivega dejanja ni potrebno, da dejansko pride do oškodovanja dobrega imena oškodovanca, temveč morajo biti ugotovljena dejstva objektivno taka, da lahko to povzročijo. Dobremu imenu osebe, ki je predmet opravljanja, lahko škodujejo predvsem takšna dejstva, na podlagi katerih ljudje oškodovanca zaničujejo, prezirajo, se mu posmehujejo in podobno. V navedenem smislu sodišče v vsakem posameznem primeru presoja ta dejstva. Sodišče je v tej zadevi glede na vsebino in pomen ugotovljenih dejstev v povezavi z vsebino celotnega članka presodilo, da bi lahko zatrjevana in raznašana dejstva škodovala dobremu imenu zasebnega tožilca.

V nasprotju s to presojo zahteva za varstvo zakonitosti v bistvu prikazuje, da v obravnavani zadevi ne gre za opravljanje, temveč za objavljanje informacij, beleženje dveh žalostnih dogodkov, v katera je bil vpet zasebni tožilec in glede navedbe, ki se nanaša na ravnanje zasebnega tožilca z očetom in sinom, za zapis v kontekstu prikaza zasebnega tožilca v približno enakih razsežnostih, kot je v članku prikazana druga stran.

Dejstva, navedena v izreku pravnomočne sodbe, se vsekakor nanašajo na osebno in družinsko življenje zasebnega tožilca, kot je pravilno ugotovilo sodišče. Razlaga zahteve, ki trdi, da ta dejstva niso mogla škoditi dobremu imenu zasebnega tožilca, ni sprejemljiva. Glede na vsebino članka ni mogoče zaključiti, da je šlo za objavo gole informacije, torej obvestila o dogodkih, nanašajočih se na zasebnega tožilca. Z inkriminiranimi navedbami so strnjeno prikazani pretekli dogodki iz osebnega in družinskega življenja zasebnega tožilca v okviru objavljenega članka na tak način, da ni mogoče sklepati zgolj na njihovo sporočilno naravo. To bi bilo le v primeru, če bi bili posamezni dogodki prikazani neodvisno drug od drugega in od ostale vsebine članka in če bi bil glavni namen takšnega sporočila seznanitev javnosti o nastalem dogodku. Sodišče, ki je z utemeljenimi razlogi zavrnilo tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ponovljeno stališče, da je šlo v članku le za prikaz dveh javnih osebnosti v enakih razsežnostih, je tudi pravilno presodilo, da so inkriminirana dejstva takšna, da bi lahko škodovala dobremu imenu zasebnega tožilca. Zato v tem pogledu ni kršilo kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Po določbi 5. odstavka 172. člena KZ se ne kaznuje, kdor trdi ali raznaša kaj iz osebnega ali družinskega življenja drugega pri izvrševanju uradne dolžnosti, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Iz te določbe je razvidno, da postavlja strožje kriterije kot določbi 3. odstavka 169. člena in 6. odstavka 171. člena KZ, ker izključuje nekaznivost v primerih, ko nekdo trdi ali raznaša kaj iz osebnega in družinskega življenja drugega v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki in pri opravljanju časnikarskega poklica. Glede na to se zastavlja vprašanje, ali novinar, kot obtoženec, lahko dokazuje resničnost ali neresničnost informacije, ki se nanaša na osebno ali družinsko življenje oškodovanega, čeprav je to storil pri opravljanju časnikarskega poklica. Na to vprašanje je treba odgovoriti pritrdilno. Novinar se vsekakor lahko sklicuje na izključitev protipravnosti po 5. odstavku 172. člena KZ, vendar samo, če gre za dopusten poseg v posameznikovo pravico do zasebnosti in njegovih osebnostnih pravic. Pravica do svobode izražanja (1. odstavek 39. člena Ustave Republike Slovenije) namreč ni neomejena.

Praviloma v posameznikovo pravico do zasebnosti ni dovoljeno posegati, razen v primerih, ko zakon to posebej dovoljuje in v primerih privolitve prizadete osebe. Pravica do zasebnosti namreč ni pravica, ki je absolutne narave, temveč je omejena z varstvom pravic in koristi drugih ter z obnašanjem in ravnanjem posameznika v javnosti. Varstvo pravice do zasebnosti, ki obsega področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki se ne odvija v javnosti in področje življenja posameznika v javnosti je odvisno od tega, na katero od teh področij se nanaša. Sprejeto je splošno pravilo, da čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno varstvo uživa, kadar pride v kolizijo s pravicami in koristmi drugih posameznikov. Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi z dne 14.12.2000, opr. št. Up-50/99 (Uradni list RS, št. 1/2001) poudarilo, da je treba pri presoji dopustnosti posega v posameznikovo pravico do zasebnosti upoštevati značilnosti subjekta, v katerega pravico se posega. Po stališču pravne teorije je brez privolitve prizadetega mogoče pisati o zasebnem življenju oseb iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost (absolutne osebe iz javnega življenja) in osebe, ki javnost zanima samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom (relativne osebe iz javnega življenja), ne pa tudi o drugih osebah. Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Tudi pri teh osebah pa ni dovoljeno brez privolitve prizadetega objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja.

V obravnavani zadevi okoliščine in dejstva, navedena v obsojenčevem članku, ki je predmet zasebne tožbe, sicer ne sodijo na področje intimnega življenja, pač pa glede na vsebino globoko posegajo v osebno in družinsko življenje zasebnega tožilca. Po naravi so takšne, da ga prikazujejo v negativni luči, kot je ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Ne glede na ugotovitve sodišča pri zasebnem tožilcu ne gre za osebo iz javnega življenja, katere javno udejstvovanje je bilo takšno, da bi na njegovi podlagi bilo mogoče sklepati, da je opis v izreku pravnomočne sodbe navedenih dogodkov pomemben za predstavitev njegovega značaja, dejanj in mišljenja in da je slednje bilo v javnem interesu. Zato obsojenec dejstev in okoliščin iz osebnega in družinskega življenja zasebnega tožilca v inkriminiranem članku brez njegove privolitve ne bi smel uporabiti.

V primerih kaznivega dejanja opravljanja praviloma ni dovoljeno dokazovati resničnosti ali neresničnosti tistega, kar se trdi ali raznaša iz osebnega ali družinskega življenja posameznika (4. odstavek 172. člena KZ), razen v primerih iz 5. odstavka 172. člena KZ. Toda glede na presojo, da gre v zadevi za nedopusten poseg v pravico do zasebnosti (osebnega in družinskega življenja) zasebnega tožilca, ni mogoče sprejeti stališča zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker ni dopustilo dokaza resničnosti v smislu določbe 5. odstavka 172. člena KZ, ki izključuje protipravnost ravnanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je določena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca (3. odstavek 92. člena ZKP).