Jedro

Skladno z določbo tretjega odstavka 139. člena ZPP se prvi toženki (pravni osebi) kot subjektu vpisa v sodni register vroča na naslovu, navedenem v registru. Če vročitev ni opravljena na naslovu, navedenem v registru, kot v obravnavanem primeru, ni mogoče šteti, da je prišlo do pravilne vročitve tožbe v odgovor, zato niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka razsodilo, da je prva tožena stranka dolžna plačati odškodnino iz naslova pretrpljene nematerialne škode prvi tožeči stranki v znesku 13.675,34 EUR, drugi tožeči stranki v znesku 8.791,29 EUR in tretje tožeči stranki v znesku 8.791,29 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2011 do plačila, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (za plačilo zneska 37.654,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2011 dalje) pa je kot neutemeljen zavrnilo. V II. točki izreka je prvi toženi stranki naložilo, da prvi tožeči stranki plača materialno škodo iz naslova pogrebnih stroškov in iz naslova izgube na zaslužku v skupnem znesku 7.637,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 3.126,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2011 dalje do plačila ter od zneska 4.511,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2012 do plačila, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (za plačilo zneska 3.938,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je kot neutemeljen zavrnilo. V III. točki izreka je prvi toženi stranki naložilo, da je od 1. 7. 2012 dalje dolžna prvi tožeči stranki plačevati mesečno rento, in sicer od vsakega 10. dne v mesecu za nazaj, zaradi izgube na preživljanju v višini 347,02 EUR, tako da do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, plača v roku 15 dni po pravnomočnosti, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 10. dne v mesecu za nazaj, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila, višji rentni zahtevek (za plačilo razlike za posamezni mesec v višini 302,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je kot neutemeljen zavrnilo. V IV. točki izreka je odločilo, da tožeče stranke same krijejo svoje stroške postopka.

Tožeče stranke se pritožujejo zoper zavrnilni del navedene zamudne sodbe, in sicer glede prisojene odškodnine za nematerialno škodo ter odločitev o pravdnih stroških, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da prisojeno odškodnino prvi tožeči stranki zviša za znesek 4.884,05 EUR, drugi in tretji tožeči stranki pa zviša vsaki za znesek 3.907,24 EUR, prvi toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožečih strank. V pritožbi navajajo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 318. člena ZPP in zmotno uporabilo materialno pravo, ko tožečim strankam ni prisodilo odškodnine v najvišjem znesku. Sodišče je pri odmeri odškodnine očitno spregledalo, da je bil razlog za ločeno bivanje pokojnega in tožečih strank zagotavljanje materialnih pogojev za preživljanje družine. Sodišče je dolžno paziti le, da prisojena odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom, kot je to določeno v drugem odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika. S tem, ko je sodišče prisodilo nižjo odškodnino, je ravnalo v nasprotju s 318. členom ZPP in v korist prve tožene stranke. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj bi moralo sodišče prvi toženi stranki naložiti v plačilo pravdne stroške, ki so jih imele tožeče stranke ne glede na delni uspeh z zahtevkom. Sodišče bi moralo odmeriti vsaki stranki njene stroške, nato pa jih pobotati in toženi stranki naložiti v plačilo razliko potrebnih pravdnih stroškov, kot je to običajna praksa v podobnih primerih. Tako bi moralo sodišče prvi toženi stranki naložiti v plačilo 76 %, najmanj pa 53 % dejansko nastalih pravdnih stroškov tožečih strank. Priglašajo pritožbene stroške.

Prva tožena stranka se pritožuje zoper zamudno sodbo, smiselno njen ugodilni del, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožbe ni prejela dne 21. 6. 2012. Iz vročilnice, ki je nihče pri prvi toženi stranki ni podpisal, je razvidno, da je bila tožba poslana na naslov A, kar pa ni njen naslov. Za predmetni postopek je prva tožena stranka izvedela šele dne 17. 8. 2012, ko ji je bil vročen odgovor na tožbo tretje tožene stranke in sklep o prekinitvi postopka zoper drugo toženo stranko. Odgovor na tožbo je bil vložen 13. 9. 2012 in bi ga moralo sodišče kot pravočasnega upoštevati. Ker prvi toženi stranki ni bila pravilno vročena tožba, je sodišče kršilo določbo prve točke prvega odstavka 318. člena ZPP, obenem pa je podana tudi absolutna bistvena kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je sodišče kršilo 11. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pooblaščenec tožečih strank ni predložil pravno veljavnega pooblastila za zastopanje. Ker gre za zastopanje po odvetniku, bi moralo sodišče tožbo zavreči. Poleg tega je podana kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP, saj gre v obravnavanem primeru za enotno sosporništvo po 196. členu ZPP. Meni, da je obravnavanje zadeve v delovnem sporu pred zaključkom kazenskega postopka preuranjeno, zaradi česar se mora postopek prekiniti do pravnomočno končanega kazenskega postopka. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

V odgovoru na pritožbo tožeče stranke ocenjujejo, da so pritožbene navedbe prve tožene stranke neutemeljene in predlagajo zavrnitev pritožbe. Priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da ni podana očitana kršitev določb 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so tožbi priložena veljavna pooblastila, opremljena z žigom in podpisom pooblaščenega odvetnika. Prav tako ni podana očitana kršitev določbe postopka 196. člena ZPP, saj imajo tožene stranke v tem sporu položaj navadnih sospornikov. Sodišče prve stopnje pa je zagrešilo bistveno očitano kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V 318. členu ZPP so določeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tako je mogoče zamudno sodbo izdati le v primeru, če toženka ne odgovori na tožbo v roku 30 dni, kot ji to nalaga 277. člen ZPP, poleg tega pa morajo biti izpolnjeni še naslednji pogoji: da je toženki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Iz vročilnice v spisu je razvidno, da je bila tožba vročena na naslov A, ki pa ni naslov sedeža prve tožene stranke, vpisan v sodni register. V sodnem registru je namreč kot naslov sedeža prve tožene stranke vpisan naslov B, iz vrnjenega sodnega pisanja na list. št. 16 pa je razvidno, da naslov A ne obstaja in je bil na podlagi odredbe sodišča z dne 6. 7. 2012 kasneje izdani sklep o prekinitvi postopka zoper drugo toženo stranko vročen na pravilni naslov B. Skladno z določbo tretjega odstavka 139. člena ZPP se prvi toženki kot subjektu vpisa v sodni register vroča na naslovu, navedenem v registru. Če vročitev ni opravljena na naslovu, navedenem v registru, kot v obravnavanem primeru, ni mogoče šteti, da je 21. 6. 2011 prišlo do pravilne vročitve tožbe v odgovor.

Ker ni bil izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe, določen v 1. točki prvega odstavka 318. člena ZPP, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi prve tožene stranke, posledično pa tudi pritožbi tožečih strank, ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.