Jedro

Določbe OZ, ki opredeljujejo pogodbo o preužitku (564 - 568. člen), ne določajo domneve, da je treba pri pogodbi o preužitku, sklenjeni med bližnjimi sorodniki, šteti, da je bila sklenjena z darilnim namenom oziroma da gre za mešani pravni posel. V obravnavani zadevi sta obe sodišči ugotovili, da namen pogodbe ni bil v obdaritvi prve toženke, ampak je bil namen pokojnika zagotoviti si dosmrtno oskrbo in bivanje zase in za svojo ženo - drugo toženko v domačem okolju, ki ga poznata za primer bolezni oziroma poslabšanja svojega stanja. Obrazložili sta, zakaj štejeta, da obveznosti, ki jih je prva toženka s pogodbo prevzela, niso neznatne in zakaj je bila sklenjena odplačna pogodba in ne gre za darilo oziroma niti za mešano darilo.

Revizijske trditve, ki izpodbijajo ugotovitve nižjih sodišč o volji in namenu pogodbenih strank pri sklepanju obravnavane pogodbe, so neupoštevne, saj z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti dokazne ocene in na njeni podlagi ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi in drugi toženki njune stroške revizijskega postopka v znesku 1.552,80 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnica je nujna dedinja po pokojnem M. M. - očetu tožnice, prve in tretje toženke ter možu druge toženke. Zatrjevala je, da gre pri Pogodbi o preužitku, opr. št. SV 295/2005 z dne 23. 6. 2005 (v nadaljevanju pogodba o preužitku) za navidezno preužitkarsko pogodbo, ki je zaradi nesorazmernosti darilna pogodba. Zaradi prikrajšanja nujnega deleža je s tožbo zahtevala: 1) ugotovitev, da pogodba o preužitku glede nepremičnin (parc. št. 676/2 in 110, oboje ... ter parc. št. 1756/12, 26.S, 587, 330.s, 375/83, 752, 754, 1686/1, 1083/1, 351/1628 in 996/282, vse k. o. ...) do 87/96 in ¼ parcele 1878/2 k. o. ..., prikriva darilo in je brez pravnega učinka do tožnice v obsegu, potrebnem za pokritje njenega nujnega deleža; 2) od prve toženke vrnitev zneska 4.000,00 EUR, zneska 41.000,00 EUR, oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter lastninsko pravico na deležu 19/80 od 87/96 nepremičnin (parc. št. 676/2 in 110, oboje ... ter parc. št. 1756/12, 26.S, 587, 330.s, 1686/1, 1083/1, 351/1628 in 996/282, vse k. o. ...) in deležu 19/80 od ¼ parcele 1878/2 k. o. ... ; 3) od druge toženke vrnitev darila iz pogodbe o preužitku in izstavitev izbrisnega dovoljenja za delni izbris realnega bremena pri 19/80 od 87/96 nepremičnin (parc. št. 676/2 in 110, oboje B. v. ter parc. št. 1756/12, 26.S, 587, 330.s, 1686/1, 1083/1, 351/1628 in 996/282, vse k. o. ...) ter pri ¼ parcele 1878/2 k. o. ...

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da pogodbo o preužitku, ki sta jo sklenila M. M. in prva tožnica glede v izreku navedenih nepremičnin (točka 1 izreka), prikriva darilo in je brez pravnega učinka do prve tožnice v obsegu, potrebnem za pokritje njenega nujnega deleža v višini ¼ zapuščine po pokojnem M. M. (točka 1); da je prva toženka dolžna vrniti v zapuščino po pokojnem M. M.: a) znesek 4.000,00 EUR in b) znesek 41.000,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2005 do plačila ter lastninsko pravico na (navedenih) deležih na navedenih parcelah (točka 2 izreka); da je druga toženka dolžna vrniti v zapuščino po pokojnem M. M. darilo iz pogodbe o preužitku, in sicer izstaviti izbrisno dovoljenje za delni izbris realnega bremena, vpisanega na podlagi notarskega zapisa te pogodbe o preužitku za (naveden) deleže (navedenih) nepremičnin (točka 3 izreka) ter da so toženke dolžne tožnici nerazdelno povrniti njene pravdne stroške. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna povrniti prvi in drugi toženki njune pravdne stroške. Zaključilo je, da pri predmetni pogodbi o preužitku po ugotovljeni vsebini in glede na ugotovljeno voljo in namen pogodbenih strank ne (razlogi na str. 6, 10 - 12 in 14 obrazložitve) gre za pokojnikovo darilo toženi stranki, ampak za odplačno aleatorno pogodbo. Resnični namen preužitkarja je bil, da si s strani prve toženke zagotovi skrb za primer bolezni oziroma poslabšanja svojega zdravja, pa tudi za svojo ženo (drugo toženko), ki je še živa in za katero dogovorjene prevzete izpolnitvene dolžnosti še trajajo. Ob sklenitvi pogodbe obseg obveznosti ni mogel biti v celoti znan. Tudi ni pravno odločilna neenaka vrednost dajatev (8. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), ampak je pomembna subjektivna vrednost dajatev, saj je lahko za preužitkarja prevzemnikovo izpolnjevanje obveznosti več vredno od premoženja, ki ga daje. Tožbene navedbe, da pokojnik ni vedel za spremembe namembnosti zemljišč, pa bi bilo mogoče obravnavati le v okviru napak volje, zaradi česar je pogodba izpodbojna (94. člen OZ), tožnica pa je v pravdi uveljavljala njeno navideznost in s tem ničnost. Prva toženka je res s prodajno pogodbo z dne 25. 7. 2006 prodala del pridobljenih nepremičnin za kupnino v skupnem znesku 195.728,00 EUR, vendar je kupnina njeno premoženje in ne gre za darilo, čeprav sta pokojnik in druga toženka zanje izdala izbrisno dovoljenje. S tem dovoljenjem za izbris stvarnega bremena oskrbe se sicer pokojnik in druga toženka nista odpovedala svojim pravicam po pogodbi do prve toženke, ampak sta se odpovedala pravici, da bi bil za te obveznosti odgovoren tudi kupec nepremičnin. V zvezi z zatrjevanim darilom drugi toženki je obrazložilo, da to, kar se je prva toženka s pogodbo zavezala poleg pokojniku nuditi tudi drugi toženki, ni darilo drugi toženki. Sicer tožnica niti ni pravilno oblikovala tožbenega zahtevka glede druge toženke, saj druga toženka na navedenih nepremičninah ni imela nobenih preužitnih pravic in tudi ni pridobila lastninske pravice, ampak je bilo vpisano stvarno breme v njeno korist. Z izdajo izbrisnega dovoljenja druga toženka darila ne bi vrnila, ampak bi se le odpovedala pravici, da v primeru odtujitve nepremičnin pridobitelj ne prevzame obveznosti do nje.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Tožnica vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da razveljavi sodbi nižjih sodišč in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi morali nižji sodišči pri preužitkarski pogodbi, ki so jo sklenili bližnji sorodniki, upoštevati domnevo, da so jo sklenili z darilnim namenom ali pa da gre za mešani pravni posel, ki je samo delno odplačen. Pri tem pa bi morali upoštevati tudi sam obseg zapuščinske mase. V obravnavani zadevi je namreč prva toženka po pogodbi očitno prejela več, kot je bilo dogovorjeno in realizirano s pogodbo, gre za očitno nesorazmerje. Zapustnik tudi ni zapustil prav nobenega premoženja. Nižji sodišči nista obrazložili zavrnitve razlogov o zatrjevani mešani naravi predmetne pogodbe in njene delne neodplačnosti. Tudi nista argumentirano obrazložili, zakaj pogodba ne prikriva darila. Sodišče je neutemeljeno, pavšalno in brez materialnega procesnega vodstva zavrnilo dokazne predloge o zaslišanju prič, strank ter o postavitvi izvedencev. Zaključek o odplačnosti pogodbe o preužitku je sodišče oprlo glede na kogentna pravila dednega prava na nezakonit dokaz (listina „družinska oporoka z dne 23. 11. 2001“); iz listine sicer ni jasno razvidno, za katere premičnine in nepremičnine gre. Posledično sta tudi sodbi nejasni. Uveljavlja tudi kršitev pravice do enakosti iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) Sodišče strankam ni predhodno pojasnilo, na kateri pravni podlagi in katera pravna vprašanja bodo odločilnega pomena, zato je izpodbijana sodba sodba presenečenja in se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 152/2003. Pritožbeno sodišče ni odločilo na glavni obravnavi, pa bi moralo, in se tudi ni opredelilo do odločilnih dejstev na celovit način. Sklicuje se na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 791/2008, II Ips 192/2007, II Ips 1239/2008 in II Ips 558/2007, ki jih je pritožbeno sodišče nepravilno uporabilo. Dodatno se sklicuje še na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 381/2006, II Ips 320/97, II Ips 292/2006, II Ips 745/2009, II Cp 2091/2007 in II Cp 4250/2008. Priglaša stroške postopka.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki. Prva in druga toženka v odgovoru na revizijo predlagata zavrnitev revizije, saj tožnica z revizijskimi očitki v bistvu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v reviziji ni dopustno. Revizijsko sodišče je namreč vezano na ugotovljeno pravo, dejansko voljo pogodbenih strank pogodbe o preužitku. Sodišče je obrazloženo zavrnilo dokazne predloge in izpodbijana sodba ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Tožnica v zvezi z neobrazloženostjo sodbe pritožbenega sodišča ne pojasni, na katere konkretne pritožbene navedbe naj pritožbeno sodišče ne bi odgovorilo, pritožbeno sodišče pa glede na 347. člen ZPP ni bilo dolžno opraviti glavne obravnave. Tožnica ne pojasni, kako naj bi nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ampak nasprotuje temu, kako sta razlagali dogovor pravdnih strank. Priglašata stroške postopka.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - M. M. (preužitkar), prva toženka (prevzemnica) in druga toženka (žena preužitkarja in mati prevzemnice) so dne 23. 6. 2005 sklenili pogodbo o preužitku v obliki notarskega zapisa. Z navedeno pogodbo je M. M. prvi toženki izročil in prepustil v last in posest nepremično premoženje, navedeno v pogodbi. Hkrati si je zase in za drugo toženko pridržal služnostno pravico stanovanja v pritlični etaži stanovanjske hiše na naslovu ... Dogovorjeno je bilo, da stroške, povezane z rabo stanovanja, nosita upravičenca (M. M. in druga toženka) sama. Prva toženka se je posebej zavezala, da M. M. in drugi toženki nudi vso pomoč, zlasti v primeru bolezni ali starostne onemoglosti; nudi potrebno nego; poskrbi za zdravniško pomoč in oskrbo; nudi vso potrebno oskrbo in nego, vključno s skrbjo za čistočo njunih prostorov in osebno higieno, če tega sama zaradi bolezni ali onemoglosti ne bi zmogla. Če pa ne bi zmogla voditi samostojnega gospodinjstva in bi skrb za njiju presegala zmožnost prve toženke, pa se je prva toženka zavezala, da jima priskrbi domsko oskrbo ter pokriva razliko med 80 % pokojninskih prejemkov in stroškov domske oskrbe.

- M. M. je dne 25. 12. 2007 umrl. Ob smrti je imel le hranilno vlogo v vrednosti 400,00 EUR. Tožnica, prva in tretja toženka (njegove hčerke) ter druga toženka (njegova žena) so zakonite in nujne dedinje po njem. Okrajno sodišče na Vrhniki je s sklepom D 30/2008 z dne 6. 11. 2008 prekinilo zapuščinski postopek in tožnico napotilo na pravdo na ugotovitev, da pogodba predstavlja darilo med pokojnim preužitkarjem in prevzemnico ter neodplačnega pravnega naslova.

- Pokojni M. M. je bil ob sklenitvi pogodbe o preužitku star nekoliko manj kot 89 let in je bil kljub visoki starosti v dobrem zdravstvenem stanju (tožnica niti ni zatrjevala, da bi bilo njegovo zdravstveno stanje slabo). Njegova smrt po operaciji je bila kljub njegovi starosti in poškodbi (poškodoval se je pri padcu) nepričakovana in je bila nepričakovana tudi za zdravnike.

- Namen pokojnika pri sklenitvi pogodbe o preužitku je bil zagotoviti si dosmrtno oskrbo in bivanje zase in za svojo ženo - drugo toženko v domačem okolju, ki ga poznata. Namen pogodbe ni bil v obdaritvi prve toženke.

- V listini „družinska oporoka“ z dne 23. 11. 2001, ki so jo podpisala pokojnik, tožnica ter prva in tretje toženka, je pokojnik izrazil željo, da vse njegovo premoženje pridobi prva toženka, s tem, da prevzame popolno skrb za drugo toženko. Zapisano je tudi, da tožnica in tretja toženka prejmeta vsaka po 22.000,00 DEM s tem, da nimata več nobenih pravic do dedovanja. Zdravstveno stanje druge toženke že v letu 2000 ni bilo zavidljivo, ugotovljeno je bilo obojestransko srčno popuščanje in visok krvni pritisk.

8. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen. Ne držijo revizijske navedbe, da je treba pri pogodbi o preužitku, ki so jo sklenili bližnji sorodniki, upoštevati domnevo, da je bila sklenjena z darilnim namenom oziroma da gre za mešani pravni posel, ki je samo delno odplačen. Takšne domneve določbe OZ, ki opredeljujejo pogodbo o preužitku (564 - 568. člen), ne določajo. Sodišči prve in druge stopnje (glej str. 8 - 9 obrazložitve sodišča prve stopnje) sta tožnici pravilno pojasnili, da je za pogodbo o preužitku značilno, da je aleatorna. To pomeni, da korist oziroma breme pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe nista določljiva. Pri aleatornih pogodbah je namreč tveganje del pogodbene podlage. Stranki ne moreta vedeti, kolikšne bodo medsebojne obveznosti, saj je to odvisno od tega, kako hudo bo preživljanec bolan in obnemogel in koliko časa bo treba zanj skrbeti. Te pogodbe zato ni mogoče brez pridržkov presojati po načelu enake vrednosti dajatev (8. člen OZ) in ni odločilna matematično izračunana enakomernost izročenega premoženja in vrednost prevzetih obveznosti, ampak je treba upoštevati tudi subjektivno vrednotenje dajatev in nasprotnih dajatev s strani pogodbenih strank in izhajati iz volje in namena pogodbenih strank ob sklepanju pogodbe.(1) Za presojo o tem, kakšen je bil resnični namen strank, pa je pomembno, ali je bila ocena koristi in obveznosti določljiva ob sklenitvi pogodbe in če je bila določljiva, ali je šlo že ob sklenitvi pogodbe za očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tako ni pomembno, v kakšnem obsegu je prva toženka do pokojnikove smrti obveznosti izpolnila, ampak je pomembno, ali je bilo ob sklenitvi pogodbe res očitno, da teh obveznosti sploh ne bo, oziroma, da bodo v primerjavi s pridobljeno koristjo, neznatne.(2) Glede na navedeno je neutemeljen revizijski očitek o napačnem sklicevanju pritožbenega sodišča na odločbe Vrhovnega sodišča (II Ips 791/2008, II Ips 192/2007, II Ips 1239/2008 in II Ips 558/2007).

9. V obravnavani zadevi sta obe sodišči ugotovili, da namen pogodbe ni bil v obdaritvi prve toženke, ampak je bil namen pokojnika zagotoviti si dosmrtno oskrbo in bivanje zase in za svojo ženo - drugo toženko v domačem okolju, ki ga poznata za primer bolezni oziroma poslabšanja svojega stanja. Obrazložili sta, zakaj štejeta, da obveznosti, ki jih je prva toženka s pogodbo prevzela, niso neznatne in zakaj je bila sklenjena odplačna pogodba in ne gre za darilo oziroma niti za mešano darilo (glej str. 8 - 14 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). V zvezi s tem je neutemeljeno tožničino sklicevanje na sodbe Vrhovnega sodišča (II Ips 381/2006, II Ips 320/97, II Ips 292/2006, II Ips 745/2009, II Cp 2091/2007 in II Cp 4250/2008), ki ga tožnica podaja v zvezi z (kot je že bilo pojasnjeno) neutemeljenim očitkom, da nižji sodišči v obravnavani zadevi nista podali razlogov o zaključku, zakaj sporna pogodba o preužitku ni mešana pogodba. Revizijske trditve, ki izpodbijajo ugotovitve nižjih sodišč o volji in namenu pogodbenih strank pri sklepanju obravnavane pogodbe, pa so neupoštevne, saj z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti dokazne ocene in na njeni podlagi ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). V zvezi s tem je tudi neutemeljena revizijska graja, da naj nižji sodišči ne bi pojasnili, zakaj pri predmetni pogodbi o preužitku ne gre za mešano pogodbo.

10. Ne drži revizijski očitek, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do tožničinih pritožbenih navedb (uveljavljana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Razlogi sodišča druge stopnje so jasni in razumljivi, pritožbeno sodišče se je opredelilo do bistvenega (do dokazne ocene sodišča prve stopnje, predvsem glede ugotovitve resničnega namena pogodbenih strank pogodbe o preužitku). Tudi sicer je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišč prve stopnje. Kadar drugostopenjsko sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, potem ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov sodišča prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni enostavno prezrlo.

11. Neutemeljene so revizijske navedbe o zatrjevani kršitvi določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo tožničinih dokaznih predlogov (zaslišanja strank, prič, postavitev izvedencev). V skladu z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča je sodišče dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev, in v takšnem obsegu, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja postopka. Predlaganega dokaza ni dolžno izvesti, če je nepotreben, ker je dejstvo že dokazano.(3) Odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga mora biti obrazložena, obrazložitev pa ne sme pomeniti vnaprejšnje dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne, ker je zaključilo, da za odločitev v zadevi zadoščajo že izvedeni dokazi. Pritožbeno sodišče se je s sodiščem prve stopnje strinjalo in obrazložilo, da je sodišče prve stopnje pogodbeno voljo in namen pogodbenih strank pravilno in popolno ugotovilo na podlagi listinskih dokazov in ostalega procesnega gradiva, ostale dokaze pa je kot nepotrebne s primerno obrazložitvijo zavrnilo. Revizija ne trdi, da ti razlogi ne bi bili ustrezni, marveč zgolj ponavlja pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi določb postopka. Glede na to zadošča odgovor revizijskega sodišča, da je stališče pritožbenega sodišča pravilno.

12. Vrhovno sodišče glede dokazne ocene listine „družinska oporoka“ še pojasnjuje, da je sodišči nista uporabili kot oporoke v smislu določb Zakona o dedovanju, ampak zgolj kot listino pri ugotavljanju vseh okoliščin in namena pokojnika pri sklepanju pogodbe o preužitku. Očitek o nezakonitosti te listine zaradi kogentnih določb o dedovanju je zato neutemeljen.

13. Ni podana uveljavljana kršitev 347. člena ZPP, ker pritožbeno sodišče ni opravilo glavne obravnave. Obveznost sodišča druge stopnje, da razpiše obravnavo, je urejena v drugem in tretjem odstavku 347. člena ZPP. Iz revizijskih navedb ne izhaja nobeden od navedenih primerov. Nasprotno, iz navedb revidenta glede tega izhaja, da po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato ta revizijski očitek ni utemeljen.

14. Tudi niso upoštevne navedbe, da gre pri sodbi sodišča prve stopnje za sodbo presenečenja in ni utemeljena uveljavljana kršitev 285. člena ZPP (materialno procesno vodstvo) ter v zvezi s tem sklicevanje na sodbo Vrhovno sodišča II Ips 152/2003. Z navedenimi očitki, ki jih tožnica uveljavlja prvič šele v reviziji (pritožbeno jih ni uveljavljala), namreč uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka sodišča prve stopnje, kar pa glede na 370. člen ZPP ni predmet revizijskega preizkusa.

15. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP).

16. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnica do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičena, ker z revizijo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa je prvi in drugi toženki (na isti pravni podlagi), ki sta argumentirano odgovorili na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka, in sicer: strošek nagrade za postopek z revizijo, ki predstavlja upoštevaje vrednost predmeta glede na 12. člen Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) znesek 1.274,00 EUR (tar. št. 3300 Tarife), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 Tarife) in 20 % DDV v znesku 258,80 EUR (tar. št. 6007 Tarife).

Op. št. (1): Primerjaj tudi sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 59/2013 z dne 30. 1. 2014, II Ips 244/2010 z dne 25. 7. 2013, II Ips 558/2007 z dne 13. 5. 2010, II Ips 192/2007 z dne 26. 8. 2009 in II Ips 791/2008 z dne 4. 12. 2008. Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 1239/2008 z dne 14. 7. 2011. Op. št. (3): Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 368/2004 z dne 1. 12. 2005, sklep II Ips 720/2003 z dne 13. 4. 2005 in sodbo II Ips 197/2007 z dne 19. 11. 2009.