Jedro

Zaradi zavrženja tožbe ni pravne podlage, da bi se tožniku postavilo začasnega skrbnika po 82. členu ZPP. Tožnik namreč glede na ugotovljeno dejansko in pravno stanje nima pravnega interesa za postavitev začasnega zastopnika glede spora, ki ga ni.

Izrek

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se zavrne.

Tožba se zavrže. Predlog za postavitev začasnega zastopnika se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je pri naslovnem sodišču dne 20. 10. 2011 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z vloženo tožbo zoper odločbo Ministrstva za finance št. DT 4292-5583/2010 08162-05 z dne 11. 1. 2010. Podal je tudi predlog za postavitev začasnega zastopnika. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljuje z dejstvom, da je 1. 10. 2011 s strani tega sodišča prejel osem sodb, ki se mu zdijo krivične in žaljive. Meni, da zaradi slednjega še danes ni sposoben niti vsakdanjih opravil. Zato podaja predlog za vrnitev v prejšnje stanje glede pravočasnosti tožbe z dne 18. 8. 2011, ki jo je, kot navaja, prejel 3. 9. 2011. Glede na to, da po njegovem sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem s področja psihologije in psihiatrije, mu predlaga, naj postavi sodnega izvedenca, ki bo ugotovil, ali je bil po prejemu navedenih sodb tožnik sposoben pravočasno sestaviti in vložiti tožbe ali ne. Meni, da je vsem jasno, da je že od leta 1995 dalje procesno in pravdno nesposoben. Zato prosi sodišče, naj njegovi vrnitvi v prejšnje stanje ugodi ter vloženo tožbo spozna za pravočasno in posledično dopustno.

Predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje je potrebno zavrniti iz naslednjih razlogov.

Rok za vložitev tožbe prične, skladno s 23. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), teči z vročitvijo upravnega akta stranki. Za primer, da je stranka iz upravičenega vzroka zamudila omenjeni rok in ga zaradi tega ne more več opraviti, pa lahko v smislu 24. člena omenjenega zakona predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Iz podatkov v spisu izhaja, med strankama pa tudi ni sporno, da je tožnik odločbo organa druge stopnje z dne 18. 8. 2011 prejel 3. 9. 2011 osebno. Zato se šteje, da je bila vročitev pravilno opravljena z omenjenim dnem, v smislu prvega odstavka 87. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Od tega dne dalje je nato začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe iz 23. člena ZUS-1, ki se je iztekel 3. 10. 2011. Tožnik je tožbo vložil 20. 10. 2011, torej po tem, ko je postala izpodbijana odločba že pravnomočna. Okoliščina, da tožnik ni bil sposoben do 3. 10. 2011 vložiti tožbe zaradi zdravstvenih težav, bil pa je slednje sposoben storiti 20. 10. 2011, po mnenju sodišče ni verjetno izkazana, čeprav mora biti v smislu tretjega odstavka 24. člena ZUS-1 verjetno izkazana že ob vložitvi predloga. Zgolj pavšalno navajanje, da je imel tožnik zaradi prejema več sodb s strani sodišča v času, ko bi moral vložiti pravočasno tožbo, psihične težave, ki se vlečejo že od leta 1995 in tudi ob vložitvi tožbe niso prenehale, pa za utemeljitev predloga, po katerem je potrebno navesti konkretne opravičljive okoliščine za zamudo, po mnenju sodišča premalo. Zato je predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.

Posledično je bilo potrebno tožnikovo tožbo kot prepozno zavreči. Z njo sicer sicer v nasprotju z 2. členom ZUS-1 izpodbija odločbo organa druge stopnje št. DT 499-30-517/2010-2 z dne 18. 8. 2011. Ne glede na to je tožba prepozna, saj je tožnik ni vložil v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan, kot to določata 23. in 28. člen ZUS-1. Odločitev je sodišče sprejelo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Predlog za postavitev začasnega zastopnika je bilo potrebno zavreči. Sodišče v upravnem sporu skladno z 22. členom ZUS-1 za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporablja določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz 80. člena omenjenega zakona izhaja, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, procesno sposoben in ali zastopa procesno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. Sodišče lahko za potrebe konkretnega upravnega spora tožniku tako postavi skrbnika v smislu drugega odstavka 81. člena ZPP oziroma začasnega skrbnika po 82. členu ZPP. Ker pa zaradi zavrženja tožbe do uvedbe upravnega spora v tem postopku ne bo prišlo, tudi ni pravne podlage, da bi se tožniku postavilo skrbnika v smislu drugega odstavka 81. člena oziroma začasnega zastopnika po 82. členu ZPP. Tožnik namreč glede na ugotovljeno dejansko in pravno stanje nima pravnega interesa za postavitev začasnega zastopnika glede spora, ki ga ni.