Jedro

Tožena stranka je pri prevedbi upoštevala strokovno izobrazbo tožnice ter opis del in nalog, ki jih je tožnica opravljala po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto "analitik sistema KZZ-1", tožnico je ustrezno prevedla na primerljivo delovno mesto "svetovalec področja II". S tem tožena stranka ni spreminjala delovnih mest, ne njihove zahtevnosti, nalog ali pogojev za zasedbo. Iz tega razloga ugovor tožnice, da je šlo dejansko za premestitev, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožena stranka tožnici ob prehodu v nov plačni sistem ni ponudila ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ker v aneksu k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 5. 8. 2008 njeno delovno mesto ni bilo pravilno prevedeno in ni uvrščena v ustrezen plačni razred. Posledično je zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji je tožena stranka zaradi uveljavitve novega plačnega sistema dolžna vročiti nov aneks k pogodbi o zaposlitvi in jo s 1. 8. 2008 uvrstiti na delovno mesto Svetovalec področja I, s tarifnim razredom VII/2, za katerega je določen min. 36 in max. 46 plačni razred in jo uvrstiti v 38. plačni razred in ji tako z aneksom določi plačo na način, da se poleg plačnega razreda za delovno mesto upošteva že dosežena stopnja napredovanja, določi način odpravljanja nesorazmerja v osnovni plači, dodatek za delovno dobo in druge dodatke k osnovni plači, del plače za delovno uspešnost ter določiti datum izplačevanja plače na podlagi tega aneksa, vse v 8 dneh pod izvršbo. Nadalje je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da ji je tožena stranka iz naslova nezakonite uvrstitve v plačni razred v skladu z ZSPJS dolžna izplačati razlike med pripadajočimi plačami na podlagi aneksa po 2. točki te tožbe in že izplačanimi plačami, in sicer od 1. 8. 2009 do 1. 1. 2009 v mesečnih zneskih v višini 21,38 EUR, od 1. 1. 2009 do 1. 9. 2009 v mesečnih zneskih v višini 42,76 EUR, od 1. 9. 2009 do 1. 3. 2010 v mesečnih zneskih 64,04 EUR, od dne 1. 3. 2010 dalje v mesečnih zneskih v višini 86,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh pod izvršbo ter da ji je tožena stranka iz naslova nezakonite uvrstitve, kot ugotovljeno v 1. točki te tožbe v skladu z ZSPJS, dolžna izplačati razlike v izplačanih sredstvih za odpravo nesorazmerij za čas od 1. 5. 2008 do 31. 7. 2008 v skupni višini 58,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice ugodi in ji povrne stroške celotnega postopka, vključno s pritožbenimi stroški, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče zagrešilo absolutne kršitve postopka, saj je tisto, kar se navaja v razlogih sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi. Glede posameznih navedb in izvedenih dokazov ter odločilnih dejstvih pa sodba nima razlogov oziroma so ti nejasni. Navaja, da je bilo delovno mesto „analitik sistema KZZ-1“, za katerega ima tožnica še vedno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 17. 5. 2004, saj aneksa ni podpisala, pred uvedbo novega plačnega sistema uvrščeno v VII. tarifno skupino, v 32. plačni razred. Opis del in nalog navedenega delovnega mesta je po vsebini ustrezal opisu del in nalog delovnega mesta „svetovalec področja I“, nikakor pa ne opisu del in nalog delovnega mesta „svetovalec področja II“, saj je to glede na opis del in nalog manj zahtevno delovno mesto in ne ustreza delu, ki ga glede na zahtevnost in samostojnost pri delu opravlja tožnica. Ker je tožnica dolžna po vsebini opravljati enake delovne naloge, kot so določene in so vsebina delovnega mesta „svetovalec področja I“, je tako upravičena do prevedbe njenega delovnega mesta v to delovno mesto in do uvrstitve v plačni razred, ki ustrezna temu delovnemu mestu. Tarifni količnik tožnice pred prevedbo je bil 4,70 in vsa delovna mesta s tem količnikom so bila z novim plačnim sistemom prevedena v količnik, kot je količnik na delovnem mestu „svetovalec področja I“. Tudi iz izpisa iz intranetne strani tožene stranke z dne 3. 9. 2008 je bilo moč ugotoviti, da je tožena stranka to upoštevala in je pri prvi objavi prevedb pod delovnim mestom „svetovalec področja I“ uvrstila tudi delovno mesto „analitik sistema KZZ-1“. Šele kasneje, po odločitvi tožničinega nadrejenega, je prišlo do neutemeljene in zato samovoljne ter nepravične drugačne prevedbe tožničinega delovnega mesta v delovno mesto „svetovalec področja II“. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izjave priče N.K., da je bilo po prvotno prevedbi staro delovno mesto tožnice prevedeno na delovno mesto „svetovalec področja I“, katero je bilo uvrščeno v 36. plačni razred in da v času pogajanj to ni bilo sporno. Sodišče je celo ugotovilo, da je sprememba delovnega mesta tožnice nastala na podlagi pripomb direktorja organizacijske enote M.Š., vendar je to sodišče sprejelo kot primerno, ne da bi se opredelilo do navedb tožnice, da je šlo za samovoljo tega direktorja zaradi nenaklonjenosti oziroma šikaniranja tožnice. To šikaniranje je potrdila tudi priča M.L.. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedbe tožnice in priče M.L. v zvezi z vsebino in zahtevnostjo ter samostojnostjo tožnice pri delu ob dejstvu, da je navedena priča, kot tožničina nadrejena, njeno delo najbolje poznala. Omenjena priča je tudi izpovedala, da je tožničino delo zahtevalo nenehno sodelovanje različnih služb, kar je tožnica koordinirala, zaradi česar je njeno delo vrednoteno kot zahtevnejše delo. Potrdila je tudi, da so bila vsa delovna mesta s količnikom 4,70 prevedena v delovno mesto „svetovalec področja I“. Sodišče se do teh bistvenih okoliščin ni opredelilo. Sodišče je tudi napačno razumelo ugotovitve revizijskega poročila, saj ni upoštevalo dejstva, da tožnica ni bila obravnavana iz razloga, ker so bila predmet revizijskega poročila predvsem tista delovna mesta, ki so bila prevedena v višji plačni razred in ne tista, ki so bila prevedena v nižji plačni razred. Prav tako ni upoštevalo dejstva, da je aneks v resnici pomenil spremembo delovnega mesta, saj je sam opis delovnih nalog na novem delovnem mestu drugačen od prejšnjega, niti zahtevnosti dela tožnice in njene samostojnosti pri delu. Tožnica priglaša stroške pritožbenega postopka Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožba sodišču prve stopnje s pritožbenimi navedbami, da sodba nima razlogov o odločilnih destvih očita kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje očitane kršitve ni zagrešilo, saj je pritožbeno sodišče lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo samemu sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. V obrazložitvi tudi ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in v izvedenih dokazih, s čimer pritožba smiselno očita kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Predmet presoje tega individualnega delovnega spora je pravilnost prevedbe delovnega mesta ob uveljavitvi novega plačnega sistema leta 2008. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica pred prevedbo zasedala delovno mesto „analitik sistema KZZ I“, ki je bilo razvrščeno v VII. tarifno skupino, v 32. plačni razred, z osnovnim količnikom delovnega mesta 4,70, katerega je tožena stranka prevedla v delovno mesto „svetovalec področja II“, ki je uvrščeno v VII./2 tarifni razred v plačni razred od 35 (brez napredovanj) do 45 (z napredovanji), zato je v skladu z navedenim tožnici ponudila v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 8. 2008. Tožnica vztraja, da je tožena stranka ob prehodu v nov plačni sistem ni prevedla na ustrezno mesto, saj meni, da bi morala biti uvrščena na delovno mesto „svetovalec področja I“, zato v tem predmetnem individualnem delovnem sporu zahteva sodno varstvo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, na podlagi listinske dokumentacije v spisu, predložene s strani obeh pravdnih strank in zaslišanja tožnice ter prič B.R., M.Š., M.L. ter prebrane pisne izjave priče N.K., zaključilo, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Ugotovilo je, da je tožena stranka pri prevedbi v nov plačni sistem pravilno izhajala iz vsebine sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imela sklenjeno s tožnico, ter da je v celoti upoštevala določila postopka prevedbe osnovne plače javne uslužbenke iz starega v nov sistem, in jo uvrstila v plačni razred, kot je to določil Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 95/07 – UPB, 17/08, 58/08, 80/08, v nadaljevanju: ZSPJS) v prehodnih določbah od 45. do 52. člena. Pravilno je ugotovilo, da je bila prevedba v celoti izvedena v skladu z določbo 49. a člena ZSPJS. Nominalni znesek osnovne plače tožnice, ki je bil podlaga za prevedbo, je bil namreč določen v skladu z 2. odstavkom 49. člena ZSPJ, ki določa, da se nominalni znesek osnovne plače javnega uslužbenca in funkcionarja, ki je podlaga za prevedbo, določi tako, da se seštevek količnika, ki ga je javni uslužbenec oziroma funkcionar dosegel z napredovanjem na delovnem mestu ali v nazivu in dodatkov iz 49. b člena tega zakona, pomnoži z vrednostjo osnove za obračun plač in 4. odstavka tega člena (248,72 EUR). Za tako dobljeni znesek (1.8805,31 EUR) je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je le-ta najbližji vrednosti 35. plačnega razreda, kot je to razvidno iz priloge 1 k ZSPJS. Samemu izračunu tožnica v postopku niti ni ugovarjala. Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je navedena prevedba skladna tudi z avtentično razlago 49. a člena ZSPJS, objavljeno v Ur. l. RS, št. 35/2011. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka vsebino izpodbijanega aneksa k pogodbi o zaposlitvi določila v skladu s sprejetim Pravilnikom o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke z dne 18. 7. 2008 (priloga A3) in seznamom sistemiziranih delovnih mest ter Sklepom o prevedbi delovnih mest, sistemiziranih v Zavodu za ... pred prehodom na nov plačni sistem, v delovna mesta, sistemizirana v novem Pravilniku o sistemizaciji delovnih mest z dne 18. 7. 2008 (priloga A4). Ta dva akta sta v celoti usklajena z določbami ZSPJS, Kolektivno pogodbo za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008, s spremembami, v nadaljevanju: KPJS) in tarifnim delom Kolektivne pogodbe za dejavnost obvezne socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 60/2008, s spremembami), ki je v prilogi določila orientacijska delovna mesta plačne podskupine I1, tarifne razrede in plačne razrede brez napredovanja in z napredovanjem za posamezno delovno mesto. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožena stranka pri prevedbi v nov plačni sistem ravnala v skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS, ki določa, da se v pogodbi o zaposlitvi javnemu uslužbencu ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami in 8. členom ZSPJS, kjer je določeno, da se osnovne plače javnih uslužbencev določajo na podlagi uvrstitve delovnih mest in nazivov v tarifne razrede in da tarifni razredi izražajo stopnjo zahtevnosti delovnih mest in nazivov glede na zahtevano izobrazbo. Tožena stranka je pri prevedbi upoštevala strokovno izobrazbo tožnice in opis nalog in del, ki jih je tožnica opravljala po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 5. 2004 za delovno mesto „analitik sistema KZZ-1“ in tožnico ustrezno prevedla na primerljivo delovno mesto „svetovalec področja II“. Dejanske naloge tožnice se zaradi prehoda v nov plačni sistem niso spremenile. Pri prevedbi je tožena stranka upoštevala tudi določbe o varovani plači (49. f člen ZSPJS).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila prevedba delovnega mesta „analitik sistema KZZ I“, katerega je zasedala tožnica, na delovno mesto „svetovalec področja II“ in s tem uvrstitev v plačni razred zakonita, tožnici ponujen aneks k pogodbi o zaposlitvi pa prav tako zakonit, zato je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in sprejema razloge, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe ter jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji še dodaja: Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi morala tožena stranka tožničino delovno mesto “analitik sistema KZZ-1” pravilno prevesti v delovno mesto “svetovalec področja I” in ne v delovno mesto “svetovalec področja II”, saj meni, da opis del in nalog delovnega mesta “analitik sistema KZZ-1” po vsebini ustreza opisu del in nalog delovnega mesta “svetovalec področja I”. Pritožbeno sodišče se v zvezi s presojo pravilnosti prevedbe tožničinega delovnega mesta strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se delovne naloge delovnega mesta analitika sistema KZZ I, kot izhajajo iz 2. točke pogodbe o zaposlitvi (priloga A2) lahko umestijo v opis delovnih nalog delovnega mesta svetovalca področja II, kot izhajajo iz Priloge I k Pravilniku o sistematizaciji delovnih mest Zavoda za ..., pri čemer je ta opis, kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje, sicer zelo splošen. Tudi priča M.Š., direktor organizacijske enote, v kateri je delala tudi tožnica, je v zvezi s prevedbo tožničinega delovnega mesta pojasnil, da je bilo delovno mesto tožnice glede na opravila in zahtevnost primerneje prevesti v delovno mesto “svetovalec področja II”. Izpovedal je, da je po lastni presoji ocenil zahtevnost delovnih mest in je po primerjavi starih delovnih mest z isto stopnjo zahtevnosti, v konkretnem primeru delovna mesta, ki sodijo v VII/2. tarifni razred, odločil, katero delovno mesto je bolj ali manj zahtevno. Tako je bilo tožničino delovno mesto prevedeno v delovno mesto “svetovalca področja II”, kar je glede stopnje izobrazbe in uvrstitve v VII/2. tarifni razred ustrezno. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti pričevanju tožničine neposredno nadrejene M.L., ki je tožničino delo ovrednotila kot zahtevnejša strokovna opravila, in bi moralo biti po njenem mnenju tožničino delovno mesto prevedeno v delovno mesto “svetovalec področja I” in ne v delovno mesto “svetovalec področja II”. V ZPP je uveljavljeno načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da verodostojnost izvedenega dokaza oceni sodišče, pri čemer ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njegovo vrednost. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno sprejema izpoved priče M.Š., saj je, glede na to, da ima kot direktor organizacijske enote (Območne enote L.) pregled nad celotno organizacijo, gotovo najbolj kompetenčen za presojo zahtevnosti konkretnih delovnih mest. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnica v pritožbi izpodbija verodostojnost njegovega pričevanja, so neutemljene. Izvedeni dokazni postopek namreč ni pokazal, da naj bi bili predlogi priče M.Š. glede prevedbe tožničinega delovnega mesta podani zaradi nenaklonjenosti in šikaniranja tožnice. Tožnica teh pavšalnih navedb v postopku tudi ni konkretizirala. Tudi dejstvo, da je bilo tožičino delovno mesto sprva sicer res prevedeno v delovno mesto “svetovalec področja I” in o čemer je v pisni izjavi navedla tudi priča N.K., na kar se v pritožbi sklicuje tožnica, ne vpliva na zakonitost prevedbe. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil takšen postopek prevedbe, ko je bil pripravljen prvi rezultat prevedbe, nato pa je direktor še lahko podal svoje pripombe, v naprej predviden. Nenazadnje je Sklep o prevedbi delovnih mest, sistemiziranih v Zavodu za ... pred prehodom na nov plačni sistem, v delovna mesta, sistemizirana v novem Pravilniku o sistemizaciji delovnih mest z dne 18. 7. 2008 (priloga A4) prejel generalni direktor tožene stranke, zaradi česar so pritožbene navedbe o pristranskosti direktorja M.Š., kot pristojni organ v postopku prevedbe, neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 8. 2008 dejansko pomenil spremembo delovnega mesta. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožena stranka s prevedbo ni spremenila svoje organizacije, ni ukinjala delovnih mest oziroma spreminjala njihove zahtevnosti ali vrste dela oziroma nalog ali pogojev za zasedbo delovnega mesta. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da s prevedbo delovnega mesta „analitik sistema KZZ I“ v delovno mesto „svetovalec področja II“ ni prišlo do spremembe v vrsti in zahtevnosti del in nalog, katere opravlja tožnica. Nenazadnje je tudi tožnica sama potrdila, da se njene naloge po prevedbi niso spremenile. Neutemeljeno zato tožnica v pritožbi navaja, da se pri prevedenem delovnem mestu ne upošteva zahtevnost dela in njena samostojnost pri delu.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni in sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama tudi tožena stranka, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).