Jedro

Občina ne more izvajanja dejavnosti, ki je javna služba (čiščenje javnih površin), prisilno prevaliti na posameznike, to je lastnike zgradb in zemljišč ob pločnikih.

Po Zakonu o gospodarskih javnih službah (53. člen) ne more uporavljalec ceste s sklenitvijo pogodbe s koncesionarjem, biti prost vseh obveznosti nasproti odškodovancu. Gre za zakonito poroštvo koncendenta. Dolžnosti upravljalca ceste niso izčrpane s podelitvijo koncesije, saj mora izvajati nadzor in posledično dajati navodila za delo koncesionarju.

Vsak izmed zahtevkov iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode je samostojen in lahko zastara posebej. Tako je teorija in sodna praksa že večkrat izrekla, da prične teči zastaranje za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti tedaj, ko je zdravljenje končano oziroma ko je obseg škode stabiliziran. Za zahtevek iz naslova prestanih fizičnih bolečin, ko so prenehale te bolečine oziroma ko je zdravljenje končano in ko se je stabiliziralo oškodovančevo zdravstveno stanje. Pri skaženosti teče zastaranje od takrat, ko je postalo gotovo, da se skaženost ne da več niti odstraniti niti zmanjšati. Zastaranje odškodninskega zahtevka iz prestanega strahu prične teči takrat, ko je tožniku po običajnih kriterijih znano, kakšno poškodbo je utrpel.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem (obsodilni del) delno razveljavi, in sicer vse razen odškodnine iz prestanih fizičnih bolečin (znesek 1.700,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28. 02. 2006 dalje do plačila) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki 5.691,32 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28. 02. 2006 dalje do plačila. Višji obrestni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške.

2. Proti tej sodbi v obsodilnem delu vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh razlogov iz 338. člena ZPP. Na prvih treh straneh pritožbe povzema razloge iz sodbe sodišča prve stopnje. Nato pa graja odločitev o zastaranju in sklep sodišča. Meni, da je sodišče na nepravilno oziroma pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje zmotno odločilo. Tožnik je šele v ponovljenem postopku, da je ves čas terapije, najmanj do 07. 03., uporabljal bergle, čeprav po mnenju tožeče stranke ta nedovoljena novota ne vpliva na zastaranje, saj je bil obseg škode znan in to takrat, ko je bil zadnji specialistični pregled. Bilo je znano, da bo tožnik opravljal še fizioterapevtske vaje, ki vedno sledijo takšni poškodbi. Zmotno sodišče ugotavlja, da je šele po izvajanju terapij bilo ugotovljeno tožnikovo stanje. Sodišče po eni strani ugotavlja, da tožnik ni izkazal odsotnosti z dela do 21. 03. 2003, hkrati mu pa prizna izgubo dohodka do konca terapij 07. 03. 2003. Tožnik je bergle uporabljal tako v času nehodilnega mavca, kot v času do pregleda. Nato pa je začel z elastičnim povojem in kopelmi, ko ni več uporabljal bergel, kar vse je bilo znano ob zadnjem pregledu v UKC. Travmatolog je hojo z berglami priporočil le po potrebi in tudi če je tožnik res občasno uporabljal bergle, kar je povedal šele na zadnji obravnavi, to ne pomeni, da mu škoda, da mu škoda ni bila znana že pri travmatologu. Enako velja za fizioterapijo. Tožnik je utrpel lažjo telesno poškodbo. Tožnik ni predložil dokazil o nezmožnosti za delo po 31. 01. 2003 in ni predložil dokazila o višini zaslužka pred poškodbo. Zato so datumu o bolniški protispisni. Na tožnici je dokazno breme. Nesklepčen je zaključek, da je obseg škode zaradi plačila za tujo pomoč bil dejansko znan šele v mesecu marcu 2003, češ da je tožeča stranka v času fizioterapije potrebovala bergle in torej tudi tujo pomoč. Če bi bilo to res, bi bil v bolniškem staležu. Tožnik ni dokazal, da bi se občasno ukvarjal z rekreativnimi obveznosti pred poškodbo. Napačen je sklep, da je trpel strah vse do konca fizioterapevtskih vaj, izkazan je le bolniški stalež 10 dni in sodišče prišteje še ure, ki jih je tožeča stranka izgubila zaradi terapij in obiskov pri zdravniku in oceni, da bi v tem času naredil 4 vitraže. Vendar ta čas bolniške ni izkazan in zato ta premoženjska škoda ni priznana. Sodišče ima nasprotje v sodbi, saj tožniku na enem mestu prizna zdravljenje do 07. 03. 2003, na drugem pa ne prizna, saj je izkazal bolniško le od 21. do 31. 01. 2003. Tožnik o zaslužku med popoldansko obrtjo ni ponudil dokazov. Tuja nega in pomoč mu je bila priznana do konca fizioterapije. Po eni strani sodišče pravi, da je rabil tujo pomoč, po drugi strani pa mu je priznano, da ga je partnerka vozila v tem času v atelje, da bi delal. Ne strinja se pritožba s tem, da se uporabijo ure za nekvalificiranega delavca. Sodišče ni sledilo tožniku, da je bil v staležu 54 dni, saj je prinesel dokazila le za 9 dni. Vztraja, da so vsi zahtevki zastarani, saj mu je bil obseg znan ob zadnjem specialističnem pregledu v UKC. Pritožniku se ni pokazala nova škoda ali zapleti in nevšečnosti, zato uporaba bergel zagotovo ni bila potrebna. Tožnik ni izkazal zatrjevanih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, trajnih funkcionalnih posledic in bolečine v gležnju pri daljših fizičnih obremenitvah in da mora vlagati več napora pri stoječem delu. To bi lahko potrdil samo izvedenec, ki ni bil postavljen. Zato tožnik ni dokazal navedbe v zvezi z zmanjšanjem življenjske aktivnosti, tujo nego in pomočjo, saj so zahtevki zastarani. Tožnik ni predložil potrdila, da bi kasneje še hodil na fizioterapijo, zato ni imel trajnih posledic. Sicer pa je odškodnina previsoko postavljena. Pretiran je zahtevek za strah, saj strah za izid zdravljenja ni mogel trajati do konca zdravljenja. Ob specialističnem pregledu mu je bilo znano. Tudi kasneje se v UKV ni več zglasil. Za premoženjsko škodo preteče zastaranje, ko je znan obseg škode. Za vsak zahtevek bi sodišče moralo obrazložiti zastaranje, kar je opozorilo pritožbeno sodišče. Ugovarja odgovornosti, sporno zemljišče ni javna pot in javna cesta, temveč jo dejansko uporabljajo lastniki in najemniki stanovanj in ti so odgovorni za čiščenje. Vztraja, da je občina Domžale po Odloku o ureditvi zimske službe določila, da so lastniki zgradb dolžni pred objekti čistiti sneg za pešce. Odlok o občinskih cestah Občine Domžale določa, da je za vzdrževanje občinskih cest obvezna gospodarska služba, ki jo na podlagi koncesije podeli občina. To pa je bilo s podjetjem G. d.o.o. tudi storjeno. Izkazalo se je, da je do padca prišlo v pasaži in ne na pločniku. Tožena stranka je sicer formalna lastnica tega zemljišča, ni pa uporabnica in upravljalka. To je bil zavarovanec prvo tožene stranke. Zato bi se morala tožeča stranka pritožiti. Gre za pristojnost koncesionarja. Koncesionar nosi posledice zaradi slabega vzdrževanja po pogodbi, ne pa tožena stranka. Tožnik ni dokazal, da bi do poškodbe prišlo ravno na tej površini.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Vztraja, da je bila škoda znana po fizioterapiji. Tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke ob bolniškem dopustu in odsotnosti. Sodišče lahko odloči na podlagi zaslišanja in ni potreben izvedenec.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba graja odločitev sodišča, da je tožena stranka pasivno legitimirana v tej zadevi in da je solidarno odgovorna skupaj s koncesionarjem, to je podjetje G. d.o.o. Trdi tudi, da tožnik ni dokazal, kje se je zgodil škodni dogodek. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožeči stranki uspelo dokazati, da je do škode prišlo na poledenelem pločniku ob poslovni stavbi podjetja V. d.d., na parceli, ki je v lasti tožene stranke. Strinja se z oceno, da je pločnik del javne površine, za katero odgovarja tožena stranka. Zmotno meni pritožba, da bi lastnik oziroma upravljalec stavbe, to je V. d.d., moral poskrbeti za čiščenje pločnikov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Odlok o ureditvi zimske službe z dne 22. 05. 1996, ki je določal čiščenje med drugim pločnikov lastnikov oziroma stanovalcev, v nasprotju z ustavo in zato ga ni moč uporabiti kot pravno podlago (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-218/99 in U-I-63/2000). Tako je že tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS bilo zavzeto enako stališče, in sicer da občina ne more izvajanja dejavnosti, ki je javna služba (čiščenje javnih površin), prisilno prevaliti na posameznike, to je lastnike zgradb in zemljišč ob pločnikih (odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 36/2005).

6. Ostane še odgovor na vprašanje, ali se je tožena stranka s sklenitvijo koncesijske pogodbe s podjetjem G. d.o.o. znebila odgovornosti za čiščenje. V ustaljeni sodni praksi je že bilo sprejeto stališče, da po Zakonu o gospodarskih javnih službah (53. člen) ne more upravljalec ceste s sklenitvijo pogodbe s koncesionarjem, biti prost vseh obveznosti nasproti odškodovancu. Gre za zakonito poroštvo koncendenta (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 19/2007, v primeru ko je šlo za državno cesto). Dolžnosti upravljalca ceste niso izčrpane s podelitvijo koncesije, saj mora izvajati nadzor in posledično dajati navodila za delo koncesionarju. Tožena stranka se med pravdo ni skušala razbremeniti v smeri, kot je možno po Zakonu o gospodarskih javnih službah ali po OZ. Poleg tega je vrhovno sodišče v citirani odločbi zavzelo stališče, da bi se tožena stranka lahko razbremenila, ko bi dokazala, da ji ni moč očitati ničesar, kar ji zakon nalaga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni niti dokazovala, da bi bilo konkretno zemljišče oziroma pločnik tedaj sploh kdo čistil. Pritožbeno sodišče pa le dodaja, da je med dokaznim postopkom sodišče prve stopnje prebralo tudi zahtevke tožeče stranke pred pravdo in da so vsi naslovljenci zavrnili zahtevek oziroma menili, da je zastaran. Tako je vprašanje odgovornosti koncesionarja pomembno za toženo stranko glede regresnega zahtevka. Nasproti tožniku pa sta tako koncesionar kot koncendent odgovorna, saj je njuno delovanje oziroma opustitev tožene stranke glede nadzora pripomogla k nastanku škode (četrti odstavek 186. člena OZ). Toženi stranki se tako ni uspelo razbremeniti, da odgovarja le koncesionar G. d.o.o. ali upravnik lastnika stavbe, to je V. d.d. 7. Pač pa ima pritožba prav, ko opozarja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev, ki so potrebna za pravilno uporabo prvega odstavka 352. člena OZ, ki ureja zastaranje. Postavilo se je na stališče, da je oškodovanec izvedel za škodo takrat, ko je bila zaključena fizioterapija, to je 07. 03. 2003. Pritožbeno sodišče pa je že v razveljavitvenem sklepu opozorilo, da je vsak izmed zahtevkov iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode, samostojen in da lahko zastara posebej. Tako je teorija in sodna praksa že večkrat izrekla, da prične teči zastaranje za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti tedaj, ko je zdravljenje končano oziroma ko je obseg škode stabiliziran (primerjaj Kranjc, V., Komentar Obligacijskega zakonika, stran 479). Za zahtevek iz naslova prestanih fizičnih bolečin, ko so prenehale te bolečine oziroma ko je zdravljenje končano in ko se je stabiliziralo oškodovančevo zdravstveno stanje. Pri skaženosti teče zastaranje od takrat, ko je postalo gotovo, da se skaženost ne da več niti odstraniti niti zmanjšati (primerjaj sodno prakso, objava v Komentarju Obligacijskega zakonika, stran 481 in naslednje). V odločbi II Ips 547/2008 pa je Vrhovno sodišče RS odločilo, da prične rok za zastaranje terjatev za odškodnine za nepremoženjsko škodo teči, ko je bilo oškodovančevo stanje stabilizirano in končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. Ni pomembno, da morebitni posamezni medicinski postopki oziroma ukrepi, za katere ni ugotovljeno realno pričakovanje, da bodo imeli za posledice spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni. Določena stopnja skrbnosti se zahteva tudi od oškodovanca samega: četudi ta za obseg škode morebiti ne ve, zastaranje prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni vestnosti, lahko zvedel za vse elemente, ki bi mu omogočali uveljaviti odškodninski zahtevek. Če je torej fizioterapija bila namenjena izboljšanju zdravstvenega stanja, tedaj je res zastaranje pričelo teči šele po 07. 03. 2003. Vendar se o tem sodišče prve stopnje glede določenih zahtevkov ni izreklo. Za prestane fizične bolečine je sledilo tožniku, da je imel bolečine tudi v času trajanja fizioterapije. Pritožba tudi ne graja teh ugotovitev. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožnik trpel fizične bolečine vse do konca fizioterapije, to je 07. 03. 2003 in zato njegov zahtevek iz tega naslova ni zastaral. Odškodnina je primerna glede na določbo 179. člena in 182. člena OZ. Primerljiva je z dosedanjo sodno prakso in ugotovljeno škodo (subjektivno po izpovedbi tožnika in v skladu s predloženo dokumentacijo).

8. Glede preostalih odškodninskih zahtevkov pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zadosti pojasnilo, kdaj so nastopile okoliščine po posameznih zahtevkih, ko je pričelo zastaranje teči. Pritožba utemeljeno opozarja, da je obseg škode in potek zdravljenja (vprašanje obsega škode in torej višine zahtevka) v domeni dokaznega bremena tožeče stranke. Nima pa prav pritožba, ko meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ponoviti že izvedenega in torej pravočasno predlaganega dokaza z zaslišanjem tožeče stranke, potem ko je bila sodba razveljavljena. Ne gre za nedovoljeno novoto, pač pa je treba presoditi ali je tožnik dokazal (skupaj z objektivnimi kriteriji in dokazi), da je res ves čas uporabljal bergle in da je res šele po koncu fizioterapije bergle opustil. Pritožba namreč opozarja, da je sodišče prve stopnje različno obrazložilo utemeljenost odškodninskega zahtevka, ko gre za vprašanje izgube na zaslužku in pravnega naslova povrnitve premoženjske škode za tujo pomoč in nego. Gre za vprašanje koliko časa tožnik ni mogel delati. Pritožba sicer spregleda, da je tožnik uveljavljal izgubo na zaslužku pri delodajalcu, saj je bil zaposlen in izgubo na zaslužku zaradi izpadlega dohodka iz prijavljene popoldanske obrti. Vendar ima pritožba prav, da ne more biti dela nezmožen „različno“ oziroma da predloži različna dokazila glede dela nezmožnosti za isti čas. Od tega je tudi odvisno vprašanje, kdaj prične teči zastaranje iz naslova izgubljenega zaslužka (ko dela nezmožnost preneha oziroma v primeru upokojitve, ko je invalidsko upokojen). Tako je sodišče priznalo tožniku bolniški stalež v trajanju 10 dni, za popoldansko obrt pa 23 dni (ko bi napravil 4 vitraže). Ob tem pa je štelo, da naj bi uporabljal bergle vse 07. 03. 2003 in zato pritožba utemeljeno opozarja, da so razlogi o odločilnih dejstvih, to je o delu nezmožnosti, v nasprotju.

9. Pritožba tudi graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima tožnik duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in navaja, da tožnik ni priložil objektivnih dokazil za ta tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče najprej opozarja, da je treba najprej ugotoviti, kdaj je pričelo teči zastaranje za ta pravni naslov. Sodišče se tako ni opredelilo o tem, ali je bila fizioterapija namenjena izboljšanju stanja ali le krepitvi oslabelih mišic. Od tega dejstva je odločilen pričetek teka zastaralnega roka. Sodišče naj tudi presodi, ali je tožeča stranka dokazala škodo tudi z objektivnimi dokazi (predložena zdravniška dokumentacija). Tožeča stranka je sicer predlagala izvedenca medicinske stroke, vendar v nadaljevanju postopka za tega izvedenca ni hotela založit predujma.

10. Pritožba utemeljeno graja sodbo v delu, ko je prisodilo sodišče odškodnino iz naslova prestanega strahu in štelo, da je bilo tožnika strah vse do konca izvajanja fizioterapije. Sodna praksa je res izoblikovala ta zahtevek tako, da ugotavlja, ali je tožnik utrpel primarni strah oziroma ali je bil v strahu za izid zdravljenja. Sodna praksa je že večkrat izrekla, da prične teči zastaranje odškodninskega zahtevka iz prestanega strahu takrat, ko je tožniku po običajnih kriterijih znano, kakšno poškodbo je utrpel. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje o tem ni izreklo, saj ni pravilno stališče, da je bil tožnik v strahu ves čas izvajanja fizioterapije, saj je imel bolečine. Zastaranje prične teči takrat, ko je tožniku škoda znana.

11. Ker sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb o zastaranju oziroma se ni opredelilo o pravno relevantnih dejstvih, ki so potrebna za pravilno uporabo določb o zastaranju vsakega izmed postavljenih odškodninskih zahtevkov, je bilo treba pritožbi delno ugoditi, sodbo delno razveljaviti in vrniti v ponovno sojenje. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje opredeli pričetek zastaranja posameznega odškodninskega zahtevka iz posameznega pravnega naslova in nato o zadevi ponovno odloči. Odpravi naj tudi nasprotja iz sodbe, saj ni mogoče, da je za določen zahtevek tožnik dela nezmožen določeno število dni, za drugi zahtevek pa je za delo nezmožen drugače. Pri odločanju naj tudi upošteva dokazno breme, ki ga nosita pravdni stranki glede na materialnopravno izhodišče, saj gre za odškodninsko obveznost. 12. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.