Jedro

Tožnik je v sodnem postopku izpovedal, da je bilo dejansko stanje v disciplinskem postopku pravilno ugotovljeno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik spornega dne odklonil delo in ni prevzel službe po veljavnem razporedu dela za za sporni mesec in se tudi ni vpisal v evidenco razporeda in ugotavljanja sposobnosti za delo. Ker je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji drugega odstavka 5. člena in 8. alineji prvega odstavka 6. člena pravilnika tožene stranke, mu je ta utemeljeno izrekla disciplinsko sankcijo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki II izreka, tako da se znesek 738,29 EUR zniža na znesek 558,24 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 69,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločitev tožene stranke o disciplinski odgovornosti tožnika z dne 21. 3. 2016 št. ... razveljavi ter mu je tožena stranka dolžna povrniti znesek 66,12 EUR, ki mu je bil neupravičeno odtegnjen pri plači za mesec april 2016, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2016 dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 738,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je imel sindikat možnost in ne dolžnost podati mnenje v disciplinskem postopku. Iz e-pošte z dne 18. 3. 2016 je mogoče razbrati, da je tožena stranka na zahtevo tožnika sindikat obvestila o uvedbi disciplinskega postopka, pri čemer pa ni razvidno, da bi tožena stranka hkrati z obvestilom posredovala vso listinsko dokumentacijo, na kateri temelji obdolžitev. S tem je kršila prvi odstavek 23. člena Pravilnika .... Tožena stranka je sprejela odločitev o disciplinski odgovornosti že 21. 3. 2016, kar je po treh dneh od obvestitve sindikata. S tem je kršila drugi odstavek 23. člena Pravilnika ..., ki določa, da lahko sindikat poda svoje mnenje v osemdnevnem roku. Ker je sodišče prve stopnje kljub temu štelo, da je disciplinska sankcija zakonita, je zmotno uporabilo materialno pravo in kršilo načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ker se sodišče prve stopnje do gornjih navedb tožeče stranke sploh ni opredelilo, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Tožnik je v tožbi navedel, da predpostavljeni delavec A.A. ni upošteval razporeda delavcev v izmeni, ko je tožnik delal s sodelavcem B.B.. Tožnika je vedno razporedil na severno stran železniške postaje C., B.B. pa na južno stran postaje. Tožena stranka tem navedbam ni nasprotovala. Ker je tožena stranka delavce razporejala drugače, kot je to sama določila, je tožnika obravnavala diskriminatorno. Delavka pri toženi stranki D.D. je hotela spremeniti takšen razpored in je B.B. razporedila na severni del, takrat pa je takoj dobila klic iz E., da "to ne gre". Glede dosojenih pravdnih stroškov pritožba navaja, da je sodišče v nasprotju z obstoječo sodno prakso štelo, da pooblaščencu tožene stranke pripada odsotnost iz pisarne 120 točk ter povračilo potnih stroškov na relaciji E. - F. - E. v višini 92,50 EUR. Kot potrebni stroški za pravdo v smislu 155. člena ZPP se ne upoštevajo stroški prevoza in odsotnost iz pisarne pooblaščenca, ki ima sedež izven okrožja sodišča. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter v presežnem delu sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, le deloma, glede odločitve o stroških postopka, pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi se sodišče prve stopnje ne opredelilo do tožnikovih navedb, da je tožena stranka kršila drugi odstavek 23. člena Pravilnika ..., torej da sindikat ni imel na voljo osem dni za podajo odgovora na prejeto obdolžitev. Tožnik se sklicuje na Pravilnik ... iz leta 2009 (priloga A4), ki pa v času storitve disciplinske kršitve ni več veljal. Sedaj veljavni Pravilnik o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja G. d. o. o. (Pravilnik ... - priloga B14), je bil sprejet v letu 2013 zaradi uskladitve z ZDR-1, delno pa spremenjen v letu 2014 in 2017 (pri čemer se spremembi ne nanašata na sedanji 23. člen Pravilnika ...). Veljavni Pravilnik ... ne določa več osemdnevnega roka, ki bi ga sindikat imel na voljo za odgovor na disciplinsko obdolžitev. Zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti do navedb, ki se nanašajo na zatrjevano kršitev neveljavnega pravilnika tožene stranke.

6. Tožena stranka je tožniku dne 21. 3. 2016 izrekla disciplinsko sankcijo denarno kazen v smislu določbe 172. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) v višini 15 % tožnikove bruto plače za čas enega meseca, ki se obračuna od bruto plače za mesec marec 2015. Ugotovila je, da je tožnik kršil določila predpisov o urejanju in opravljanju železniškega prometa, ker je 8. 3. 2016 ob 6.30 uri kot kretnik I postaje C. odklonil delo in ni prevzel službe po veljavnem razporedu dela ter se ni vpisal v Evidenco razporeda in ugotavljanja sposobnosti za delo, zaradi česar so nastale zamude vlakov.

7. Pritožba zmotno meni, da je tožena stranka kršila določbe disciplinskega postopka, ker v nasprotju z določbo 23. člena Pravilnika ... sindikatu ni posredovala vse listinske dokumentacije, ki se nanaša na obdolžitev, temveč ga je (zgolj) obvestila o uvedenem disciplinskem postopku zoper tožnika. Glede na to, da je tožnik kršitev priznal že v svoji pisni izjavi z dne 8. 3. 2016 in da dejansko ni bilo druge listinske dokumentacije, ki bi se nanašala na očitano disciplinsko kršitev, niti ni jasno, katero dokumentacijo bi lahko tožena stranka sindikatu sploh posredovala. V tem smislu je bilo torej zadoščeno določbi Pravilnika ..., da se sindikat o kršitvah obvesti.

8. Tožnik je v sodnem postopku izpovedal, da je bilo dejansko stanje v disciplinskem postopku pravilno ugotovljeno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik 8. 3. 2016 ob 6.30 uri odklonil delo in ni prevzel službe po veljavnem razporedu dela za mesec marec 2016 in se tudi ni vpisal v Evidenco razporeda in ugotavljanja sposobnosti za delo. Ker je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji drugega odstavka 5. člena in 8. alineji prvega odstavka 6. člena Pravilnika ..., mu je tožena stranka utemeljeno izrekla disciplinsko sankcijo po 10. členu Pravilnika ....

9. V zvezi z zatrjevano diskriminacijo pri razporejanju tožnika na severno oziroma južno stran železniške postaje C. pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da navedeno, tudi če bi bilo res, ne opravičuje tožnika, da odkloni opravljanje dela. ZDR-1 v drugem odstavku 34. člena določa, da lahko delavec odkloni opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca (le), če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev. Zatrjevanega diskriminatornega ravnanja tožene stranke ni mogoče šteti za razlog iz drugega odstavka 34. člena ZDR-1, ki bi tožnika opravičeval pri odklonitvi dela. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožnik glede razporejanja ni bil diskriminiran. Ugotovilo je, da je tožnik v zadnjih štirih mesecih pred kršitvijo delal na južni strani postaje C. devetnajst izmen, na severni pa dvanajst, pri čemer je decembra 2015 vseh pet izmen opravljal na južni strani postaje. Januarja 2016 je tožnik opravil pet izmen, od tega tri na južni in dve na severni strani, februarja 2016 je od enajstih izmen pet izmen opravil na južni in šest na severni strani. V marcu 2016 je šest izmen opravil na južni in štiri na severni strani. V obdobju zadnjih štirih mesecev pred storitvijo kršitve torej tožena stranka tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnika ni diskriminirala glede opravljanja dela na severni oziroma na južni strani postaje C., ter ga s tem v zvezi ni prikrajšala za povračilo potnih stroškov, ki jih je tožnik prejel le v primeru odreditve dela na južnem delu postaje C.. Zato pritožbeno sklicevanje na razporejanje B.B. na južno stran postaje ni odločilno, saj je tožnik v daljšem časovnem obdobju delal enakomerno na obeh deloviščih. Posledično tudi ni odločilna izpoved priče D.D., da naj bi razporejanje B.B. na južno stran postaje zahteval nekdo od predpostavljenih iz E..

10. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje priznalo toženi stranki tudi stroške pooblaščenca, ki niso bili potrebni za pravdo v smislu določbe 155. člena ZPP. Kot potrebni stroški za pravdo ne štejejo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven okrožja sodišča in ko gre za zastopanje v sorazmerno nezapleteni zadevi, kar velja za konkretni primer. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991-I in nasl. - Ustava) izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar to ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika izven okrožja sodišča, pri katerem teče postopek. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca, vendar potni stroški v primeru izbire pooblaščenca, ki ima sedež izven okrožja sodišča, niso potrebni za pravdo. Zato je pritožbeno sodišče priznane stroške tožene stranke znižalo za odsotnost iz pisane v višini 120 točk po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. - OT) in za potne stroške pooblaščenca na relaciji E. - F. - E. v znesku 133,13 EUR. Tožnik je tako skupaj upravičen do 996,6 točk (namesto do 1.116,9 točk, kot je to odločilo sodišče prve stopnje), kar glede na vrednost točke 0,459 EUR, ki je veljala v času odločanja sodišča prve stopnje, skupaj z 22 % DDV znaša 558,24 EUR (namesto z izpodbijano sodbo dosojenih 738,29 EUR). V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP, drugi odstavek 365. člena ZPP).

11. V ostalem pa niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker je tožnik delno uspel v pritožbenem postopku, mu pripada sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnik je v celoti uspel glede odločitve o stroških postopka, ne pa tudi glede odločitve o glavni stvari. Pritožbeno sodišče njegov uspeh ocenjuje v višini 25 %, zato je v tem obsegu upravičen do povračila pritožbenih stroškov. Tožniku je priznalo 375 točk po OT za pritožbo, 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR v času odločanja pritožbenega sodišča, znaša 279,99 EUR, ob sorazmernem uspehu pa 69,99 EUR.