Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta v okviru trditev strank ugotovili, da očitek, da tožnica ni opravljala nalog vodenja in izvajanja domačih in tujih projektov, ni utemeljen, saj je tožnica to delo prav v spornem obdobju opravljala in je prav zaradi dela upravičeno pojasnila razloge za neprijavo na projekt. Intenzivnost obremenitve tožnice in dejanske količine dela s projektom toženka ni posebej in konkretno izpostavljala. Celo ko je tožnica navedla in opisala, da je šlo za zahteven projekt, ki je po njenem zahteval štiri mesece dela, toženka tega ni zanikala v smislu konkretnega nestrinjanja s tem. Tudi revizijske navedbe o dolžnosti upoštevanja količinske (ne)obremenjenosti tožnice so splošne, saj toženka niti v reviziji ne konkretizira dejstev o tem, da projekt H. ni zahteval tolikšnega angažmaja tožnice, da se ta ne bi mogla (ustrezno) pripraviti in prijaviti na druge projekte.

V zvezi z odločitvijo o reintegraciji tožnice se revizijsko sodišče delno strinja z revizijo toženke, da sta se sodišči nekoliko pretirano ukvarjali in poudarjali osebne okoliščine tožnice kot „okoliščine in interese obeh pogodbenih strank za nadaljevanje delovnega razmerja“ (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). Vendar tudi teh okoliščin ni mogoče zanemariti, predvsem pa je pomembno, da revizija ne izpodbija tudi drugih razlogov, na katerih temelji ta odločitev – tj. zanikanju navedb toženke v zvezi z možnostjo „usmerjanja“ tožnice, da bi se pripravljala na projekte in jih vodila, da toženka zanjo nima dela, da gre za utemeljevanje predloga za razvezo z vsebino razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, v zvezi z mobingom itd.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 257,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta sklepa toženke o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz krivdnega razloga z dne 7. 8. 2015 in 10. 9. 2015 nezakonita. Ugotovilo je tudi, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z iztekom odpovednega roka, temveč traja tudi od 4. 10. 2015 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi. Naložilo je toženki, da tožnico pozove nazaj na delo, na njeno delovno mesto, in ji za čas od 4. 10. 2015 dalje prizna delovno dobo, uredi vpis zavarovalne dobe v matično evidenco ter ji obračuna bruto nadomestilo plač v višini 3.709,96 EUR mesečno, po odvodu davkov in prispevkov pa plača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I., II. in III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Nadalje je ob presojanju o odškodninskem zahtevku tožnice zaradi mobinga le-tej prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 300,00 in 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka), zavrnilo višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (V. točka izreka) in toženki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka (VI. točka izreka).

V razlogih odločitve o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici je sodišče prve stopnje presodilo, da je bilo delno utemeljeno opozorilo tožnici na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve z dne 13. 2. 2015, vendar pa je bila neutemeljena kasnejša redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker v obdobju, ki ga zajema, to je od 13. 2. 2015 do 7. 8. 2015, tožnica ni storila očitane kršitve (da ni opravljala nalog vodenja in izvajanja domačih in tujih projektov). S tem v zvezi je med drugim obrazložilo, da tožnici ni mogoče očitati, da se v letu 2015 ni prijavila na projekt I., saj je v tistem času delala na projektu H., od 16. 6. 2015 pa tudi na projektu P. Sodišče tudi ni sledilo predlogu toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi tožnici. Utemeljitev toženke, da se tožnice ne da „usmeriti,“ da bi se pripravljala na projekte in jih vodila, da za tožnico nima dela oziroma v zvezi s tem, da za delo potrebuje osebo, ki se bo maksimalno angažirala, je zavrnilo, ker predloga za sodno razvezo vsebinsko ni mogoče utemeljevati s tem, kar je predmet odpovedi. V nadaljevanju je obrazložilo, da tožnica ni zavrnila naloge s strani direktorice toženke (kar bi potrjevalo navedbe toženke, da s tožnico ni mogoče sodelovati), sicer pa je upoštevalo tudi, da je tožnica težje zaposljiva, njene osebne in socialne razmere, pa tudi to, da je tožnica delala na domu in da ni v vsakodnevnih stikih s sodelavci.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v V. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (točka I. izreka), sicer pa v preostalem delu pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (III. točka izreka) Tudi po stališču pritožbenega sodišča je toženka v spornem obdobju tožnici neutemeljeno očitala kršitev njenih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Zavrnilo je pritožbene navedbe toženke glede ugoditve reintegracijskemu zahtevku tožnice in v zvezi s tem tudi obrazložilo, da na odločitev sodišča ne more vplivati zatrjevanje tožnice v zvezi z njenim zahtevkom za odškodnino zaradi mobinga, saj mora delodajalec delavcu zagotavljati ustrezno delovno okolje in tudi dejstva o mobingu ne morejo predstavljati odločilnih okoliščin za sodno razvezo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje glede odločitve o nezakoniti redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, reintegraciji in reparaciji, je revizijo vložila toženka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje, tako da se njeni pritožbi ugodi v celoti in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču druge oziroma prve stopnje v novo sojenje.

Toženka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in pri tem izhaja iz temeljne obveznosti delavca iz prvega odstavka 33. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), da vestno opravlja delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. To je nedoločen pravni pojem, ki ga je treba v vsakem konkretnem primeru posebej razlagati, nanaša pa se na količino (in kvaliteto) dela. Vestno opravljanje dela je treba povezati tudi s pričakovanimi rezultati dela; če ti rezultati niso konkretno in v naprej določeni, je delavce treba primerjati med seboj. Sleherna količina opravljenega dela ne zadošča za zaključek, da je delavec vestno opravljal delo. Vestno opravljanje dela povezuje tudi z organizacijo dela in poslovanjem pri delodajalcu in pri tem izpostavlja različne delavce (na primer industrijske delavce in raziskovalce), saj je v takšnih primerih lahko različna tudi stopnja subordinacije. Revizijske navedbe povezuje s tem, da je sicer tožnica delala na projektu H. v času, ko naj bi se po navodilu vodstva toženke prijavila na projekt I. Navaja tudi, da je tožnica na projektu H. delala intenzivno, vendar bi bilo treba za pravilno uporabo materialnega prava podati odgovor na vprašanje, kakšen je obseg potrebnega dela na projektu H. v objektivnem in ne subjektivnem količinskem smislu. Temu vprašanju sodišči nista pripisali pomena oziroma sta tožničino subjektivno porabo časa enačili z objektivno smiselno in opravičljivo količino, za kar pa nista imeli dejanske podlage. Sodišči bi skratka ob pravilni uporabi materialnega prava morali preveriti, kaj v opravičljivem količinskem smislu predstavlja projekt H. in ali je v posledici količine dela, ki je bila s tem povezana, tožnica upravičeno odklonila prijavo na I. Tožnica je za delo na projektu H. porabila najmanj dva meseca časa, vendar sodišči nista odgovorili na to, koliko časa je bilo za to primerno porabiti. Nasprotuje tudi stališču sodišč v zvezi z odsotnostjo tožnice, saj je šlo pri njej za nizko stopnjo subordinacije in bi morala dopust planirati in zanj zaprositi tako, da še vedno lahko opravi svoje zadolžitve kot celoto. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava pri vplivu projekta P. na zaključek o izpolnjevanju delovnih obveznosti tožnice, saj naj bi bil njen podatek, da ji je to gotovo vzelo tri tedne čase, brez uporabne vrednosti; pri presoji vestnega opravljanja dela bi bilo namreč spet treba upoštevati objektivno smiselnost in opravičljivost količine porabljenega časa. Toženka graja tudi odločitev o reintegraciji tožnice. Navaja, da je izkazala, da s tožnico ne more sodelovati, sodišče pa je pri tehtanju interesov obeh strank neupravičeno uporabilo okoliščine na strani tožnice (da je težje zaposljiva, da spada v kategorijo starejših delavcev, da je tuja državljanka s prebivališčem v tujini, da je do sedaj delala v Sloveniji, itd.), kar se ne nanaša na interese in okoliščine obeh strank, ki vplivajo na možnost nadaljevanja delovnega razmerja, temveč gre za osebne okoliščine tožnice, ki niso povezane s tem, ali je nadaljevanje delovnega razmerja z njenega vidika mogoče, temveč s tem, ali je to zanjo koristno, dobro, ker nima drugih možnosti, itd. To so okoliščine, ki so kvečjemu podlaga za določitev višine denarnega povračila v skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1. 4. V odgovoru na revizijo tožnica prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da revizija ne napada razlogov sodbe pritožbenega sodišča, da ne izkazuje obstoja drugačne sodne prakse Vrhovnega sodišča, itd., da šele v reviziji prvič podaja očitek zmotne uporabe materialnega prava, da tudi ne gre za ta revizijski razlog, saj toženka v reviziji dejansko odpira vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem izpodbijanje dokazne ocene, česar v pritožbi sploh ni uveljavljala. Izpodbija tudi nekatere revizijske trditve. Glede reintegracije navaja, da je tožnica že reintegrirana in ponovno vestno in odgovorno opravlja delo na delovnem mestu, za katero je sklenila pogodbo o zaposlitvi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V konkretnem primeru gre za odločanje revizijskega sodišča o reviziji toženke zoper sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila izdana dne 12. 4. 2017, torej še pred začetkom uporabe zadnje novele ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017). Ta novela v zadnjem odstavku 125. člena določa, da se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona, torej šele po 14. 9. 2017. Ker je bila v tej zadevi odločba izdana pred tem, se uporabljajo določbe ZPP, veljavne pred novelo ZPP-E. To obenem pomeni, da je toženka revizijo pravilno vložila na podlagi določbe 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1), ki je bil kasneje z ZPP-E črtan (121. člen ZPP-E), in ne predloga za dopustitev revizije. Zato so neutemeljene navedbe tožnice v odgovoru na revizijo, češ da je revizija že formalno pomanjkljiva, saj ni v skladu z zahtevami iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP. Ta določba se namreč nanaša na predlog za dopustitev revizije in formalne zahteve, ki jih mora vsebovati ta predlog, ne pa na revizijo, ki jo je toženka pravilno vložila, upoštevajoč 31. člen ZDSS-1. 8. Toženka poskuša izpodbiti sodbi sodišč druge in prve stopnje s sklicevanjem na materialnopravni ugovor, ki ga povezuje s pravno neopredeljenim pojmom vestnega opravljanja dela iz 33. člena ZDR-1 in očita sodiščema, da tega pojma nista ustrezno ovrednotili. S tem v zvezi pa najprej spregleda okvir same odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici in v nadaljevanju njene navedbe in dokaze v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi.

9. Delodajalec mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Dejanski odpovedni razlog v konkretni zadevi se nanaša le na obdobje od 13. 2. 2015 do 7. 8. 2015 in ne na obdobje, ki ga zajema predhodno pisno opozorilo in ki zajema čas od 1. 1. 2014 do 13. 2. 2015. Tudi sodišče je vezano na ta okvir, in presojo, ali je prav v tem obdobju tožnica kršila pogodbene obveznosti oziroma, ali je podan v tej zadevi uveljavljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 – kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ker je v primeru, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, dokazno breme na njegovi strani (prvi odstavek 84. člena ZDR-1), je bil v sodnem postopku delodajalec dolžan dokazati, da je delavka kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

10. V izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo tožnici očitano, da ni opravljala nalog vodenja in izvajanja domačih in tujih projektov, čeprav bi jih bila dolžna sama tudi poiskati, jih preučiti in se nanje prijaviti, konkretnejši očitek v zvezi s tem pa se nanaša predvsem na to, da „po oceni delodajalca ni bila tako obremenjena s pripravo projekta H., da ne bi mogla pregledati javnega razpisa in pripraviti prijave za razpis I.“ Toženka je v odpovedi zapisala, da po „njeni oceni tožnica ni bila tako obremenjena“ oziroma da „ocenjuje, da je javna uslužbenka na delovnem mestu znanstveni svétnik sposobna in dolžna koordinirati oziroma voditi pripravo in prijavo več kot enega projekta, v kolikor je tako delo potrebno in nujno za delovni proces delodajalca in pridobivanje sredstev za obstoj in razvoj delodajalca, še posebej in toliko bolj, ker javna uslužbenka ne vodi nobenega domačega ne tujega projekta;“ tudi v tej povezavi ji je očitala konkretno neprijavo na razpis I., čeprav „ni bila obremenjena do te mere, da ne bi mogla pripraviti prijave tudi za razpis na I.“ Toženka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni konkretizirala dejstev v zvezi z obremenitvijo tožnice s projektom H. oziroma tudi drugih dejstev v zvezi z obremenitvijo tožnice, dejstev v zvezi s tem, katere konkretne naloge (razen projekta I.) je opustila in ni podala konkretnejše primerjave njenih zadolžitev ter obsega dela drugih delavcev. Konkretnih trditev s tem v zvezi in dokazov za to tudi ni navajala v sodnem postopku pred sodiščem prve stopnje (navajala je sicer, da so primerljivi delavci svoje dolžnosti opravljali, vendar ničesar v zvezi z tem, kako je bila količinsko obremenjena tožnica s projektom H.), niti v pritožbi – zlasti trditev, da tožnica zaradi dela na H. ni bila toliko obremenjena, da je iz krivdnih razlogov (pri očitanem razlogu mora biti podana namreč tudi krivda tožnice) zavrnila prijavo na I. ali na druge projekte.

11. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo in presojalo (v okviru navedb in predlogov strank), koliko je bila v spornem obdobju 13. 2. 2015 do 7. 8. 2015 tožnica dejansko prisotna na delu (ker je bila tudi bolniško odsotna in imela letni dopust), kaj je v tistem času delala, in glede na ugotovljena dejstva utemeljeno presodilo, da toženka tožnici ni dokazala kršenja očitane pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Že sodišče prve stopnje (s tem pa se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje) se je utemeljeno oprlo na izvedene dokaze, iz katerih je izhajalo, da je tožnica od konca januarja (torej že pred spornim obdobjem po očitani kršitvi iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) do 8. 4. 2015 vodila in koordinirala pripravo in prijavo za projekt H., z oddajnim rokom 9. 4. 2015. Pri tem je upoštevalo, da je šlo za zahteven projekt, v katerega je bilo pritegnjenih še sedem partnerjev itd. in da je tožnica na e-sporočilo direktorice z dne 12. 3. 2015, v katerem jo je ta pozvala, da pogleda tudi javni razpis za I., v svojem odgovoru dne 22. 3. 2015 podala prepričljive razloge, zakaj se na ta projekt ni mogla prijaviti (oddajni rok zanj je bil 13. 4. 2015, torej štiri dni za oddajnim rokom za projekt H.; za koncipiranje, iskanje partnerjev itd. ni imela dovolj časa). Sodišči sta nadalje ugotovili tudi, da je (upoštevajoč tudi njeno odsotnost) tožnica sodelovala tudi pri projektu P. in na tem projektu delala vsaj tri tedne v juniju oziroma juliju 2015. 12. Gre za dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo sodišče druge stopnje, ob tem ko toženka svoje ocene iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, da bi se ta kljub temu lahko prijavila tudi na projekt I., sploh ni konkretizirala v smislu zatrjevanja in dokazovanja, da tožničina obremenjenost in zasedenost s projektom H. ni bila takšna, da bi se vendarle morala prijaviti tudi na projekt I. (ali na nek drug projekt). Revizijske navedbe s tem v zvezi so prepozne in v prvi vrsti, sicer kot uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava, pomenijo dopolnjevanje trditev in zahtevo po dodatnem ugotavljanju dejstev – torej tudi uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga iz tretjega odstavka 370. člena ZPP.

13. Sodišči prve in druge stopnje sta v okviru trditev strank ugotovili, da očitek, da tožnica ni opravljala nalog vodenja in izvajanja domačih in tujih projektov, ni utemeljen, saj je tožnica to delo prav v spornem obdobju opravljala in je prav zaradi dela upravičeno pojasnila razloge za neprijavo na projekt I. Intenzivnost obremenitve tožnice in dejanske količine dela s projektom H. toženka ni posebej in konkretno izpostavljala. Celo ko je tožnica navedla in opisala, da je šlo za zahteven projekt, ki je po njenem zahteval štiri mesece dela, toženka tega ni zanikala v smislu konkretnega nestrinjanja s tem. Tudi direktorica toženke ob zaslišanju razen splošnega zatrjevanja, da delo na tem projektu ni bilo dovolj in bi tožnica morala iskati in pridobivati še druga sredstva, ni izpovedala kaj bolj konkretnega. Tudi revizijske navedbe o dolžnosti upoštevanja količinske (ne)obremenjenosti tožnice so splošne, saj toženka niti v reviziji ne konkretizira dejstev o tem, da projekt H. ni zahteval tolikšnega angažmaja tožnice, da se ta ne bi mogla (ustrezno) pripraviti in prijaviti na druge projekte. V reviziji med drugim v zvezi s tem celo priznava, da „tudi drži, da je (na projektu H.), kolikor je prikazala (tožnica), delala intenzivno.“

14. Podobno velja tudi za revizijske trditve v zvezi s tožničinim delom na projektu P. v juniju in juliju 2015. Pri tem toženka niti v reviziji ne navede konkretno, kaj bi tožnica poleg dela na tem projektu takrat lahko oziroma morala delati, pa tega ni storila (npr. ali je bila prav takrat možna še kakšna prijava, ki jo je tožnica opustila, pa je ne bi smela) oziroma katere konkretne naloge iz opisa svojega delovnega mesta je opustila.

15. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe v zvezi z letnim dopustom tožnice. Tudi če ta ni bila močno subordinirana (kot navaja revizija), to še vedno ne pomeni, da ji letnega dopusta ni odobrila toženka. Toženka s tem v zvezi ni navajala, da bi v času letnega dopusta obstajali neki posebni konkretni projekti, ki bi prav takrat zahtevali angažiranje tožnice ipd. Tudi v dosedanjem sodnem postopku pred sodišči druge in prve stopnje teh navedb ni konkretizirala, zaradi česar se v času odobrenega letnega dopusta tožnici nikakor ne more očitati neizpolnjevanje delovnih obveznosti oziroma opustitve nalog vodenja in izvajanja domačih in tujih projektov.

16. V zvezi z odločitvijo o reintegraciji tožnice se revizijsko sodišče delno strinja z revizijo toženke, da sta se sodišči nekoliko pretirano ukvarjali in poudarjali osebne okoliščine tožnice kot „okoliščine in interese obeh pogodbenih strank za nadaljevanje delovnega razmerja“ (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). Vendar tudi teh okoliščin ni mogoče zanemariti, predvsem pa je pomembno, da revizija ne izpodbija tudi drugih razlogov, na katerih temelji ta odločitev – tj. zanikanju navedb toženke v zvezi z možnostjo „usmerjanja“ tožnice, da bi se pripravljala na projekte in jih vodila, da toženka zanjo nima dela, da gre za utemeljevanje predloga za razvezo z vsebino razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, v zvezi z mobingom itd. Zato ob izostanku konkretnejših revizijskih navedb v to smer revizijsko sodišče ne ugotavlja podlage za drugačno odločitev.1

17. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

18. Zaradi neuspeha z revizijo je toženka dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na revizijo, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (450 točk) in ki skupaj z materialnimi stroški in DDV znašajo 257,00 EUR.

1 Kljub temu opozarja, da iz sodbe VIII Ips 305/2015 z dne 23. 6. 2016, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje (smiselno pa tudi sodišče druge stopnje), izhaja, da se pri sodni razvezi le „praviloma“ upoštevajo okoliščine po prenehanju delovnega razmerja. To pa pri presoji o sodni razvezi ne izključuje tudi možnosti upoštevanja očitanih kršitev (ali kršitev iz predhodnega opozorila) in narave teh kršitev. To še bolj jasno izhaja npr. iz sodbe VS RS VIII Ips 54/2017 z dne 6. 6. 2017, in sicer da se „izjemoma lahko presoja tudi, kako so na medsebojne odnose vplivala ravnanja, ki jih je delodajalec očital delavcu in zaradi katerih je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. V okviru ugotavljanja vseh okoliščin in interesov, ki vplivajo na presojo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče, torej ni povsem nepomembno, kako in ali je dejansko ravnanje, ki ga delodajalec šteje za kršitev, vplivalo na medsebojne odnose.„ Glej tudi sodbo VS RS VIII Ips 283/2016 z dne 20. 12. 2016.