Jedro

Iz primopredajnega zapisnika izhaja toženčeva potrditev, da je bilo delo kvalitetno opravljeno. Po pregledu in prevzemu opravljenega dela pa prevzemnik ni več odgovoren za napake, ki jih je bilo mogoče opaziti pri običajnem pregledu, razen, če je zanje vedel, pa jih naročniku ni pokazal, česar toženec niti ne zatrjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu (II. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 9265/2007 z dne 18. 3. 2008 razveljavilo (I. točka izreka); razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 4.656,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2007 do plačila in mu povrniti 887,90 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka); tožbeni zahtevek za plačilo 5.151,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2007 dalje do plačila zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe je toženec vložil pravočasno pritožbo „iz vseh zakonsko možnih pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu (v II. točki izreka) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek na plačilo obresti od zneska 4.656,46 EUR od 8. 8. 2007 do plačila. Navaja, da je sodišče prve stopnje obšlo ali zavrnilo vse pomembne trditve ter dokaze toženca. Tožnik je z namenom prevare s hitrim postopkom izvršbe in nato preko tožbe imel namen od toženca izsiliti denarna sredstva, do katerih ni upravičen. Z računom je zaračunal materiale, ki sploh niso bili vgrajeni, za takšno zavržno dejanje je sodišče tožnika celo nagradilo. Račun 2-07 z dne 23. 7. 2007 ni verodostojna listina v smislu slovenskih računovodskih standardov, z njim tožnik zaračunava stroške, ki jih ni imel, posledično so vsi podatki na tej listini neverodostojni, taka listina ne bi smela biti osnova za izračun pripadajočih obresti od dneva izdaje takega neverodostojnega računa, tožniku obresti zato ne gredo. S cenilnim mnenjem izvedenec ni podal dejanske končne tržne vrednosti s strani tožnika opravljenih keramičnih del, podal je le povprečno tržno vrednost keramičarskih del v času izvajanja del, ki velja za vse keramičarje v Sloveniji, ni pa podal strokovne ocene kako visoka cena na m2 se lahko prizna glede na to kako kvalitetno so keramičarska dela izvedena. Izvedenec tako tudi ni ocenil škode, ki jo je tožnik s svojim nekvalitetnim delom povzročil tožencu. Toženec je večkrat prosil sodišče, da izvedencu postavi tudi vprašanje vezano na oceno kvalitete izvedenih del. Sodišče je napačno zaključilo, da se je toženec strinjal s cenitvenim poročilom. Tudi ni zamudil roka za znižanje vrednosti opravljenih del, že vseskozi od zavrnitve računa je zatrjeval, da je vrednost na računu lažna in da so dela izvedena nestrokovno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo tudi ni očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka – zakaj ni upoštevalo toženčevih navedb v vlogi z dne 28. 9. 2013 in zakaj dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja na predlog toženca, ni izvedlo, je sodišče prve stopnje pojasnilo, zagrešilo pa tudi ni ostalih bistvenih določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za delno ugoditev tožbenemu zahtevku pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

5. Pravdni stranki sta sklenili ustno podjemno pogodbo za izvršitev keramičarskih del v objektu toženca kot naročnika. Tožnik je delo opravil, za opravljeno delo mu je toženec dolžan plačati (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Tožnik je vrednost del in materiala ocenil na 9.807,98 EUR in dne 23. 7. 2007 tožencu izdal račun, ki je zapadel v plačilo 8. 7. 2007. Ker toženec računa ni poravnal, tožnik plačilo izterjuje v tem postopku (ki se je pričel s predlogom za izvršbo). Obsegu del toženec v bistvenem ni nasprotoval, sporna je bila le vrednost opravljenih del ter količina in vrednost porabljenega materiala. Ker se stranki nista dogovorili glede cene, je na podlagi drugega odstavka 642. člena OZ plačilo določilo sodišče. Na podlagi cenitve izvedenca D. Č., ki jo je upravičeno ocenilo kot jasno, popolno in pravilno, je tožbenemu zahtevku ugodilo v višini 4.156,46 EUR. Toženec je v vlogi z dne 28. 9. 2013 (list. št. 69) potrdil pravilnost ugotovljenega obsega opravljenih del in porabe materiala, zatrjeval pa je, da dela niso bila izvedena po standardu, kot jih določa stroka, zato tožniku ne gre vrednost opravljenih del po informativnem ceniku keramičnih del, ki ga je uporabil cenilec; z nestrokovno izvedbo keramičarskih del je tožnik tožencu prizadejal veliko finančno škodo, pri čemer se lahko le z dopolnitvijo cenitve, ta škoda realno oceni. V zvezi s temi trditvami toženca je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da toženec trditev o povzročeni škodi ni podal v smeri, da bi jih bilo mogoče upoštevati pri odločitvi – v smislu pobotnega ugovora oziroma nasprotne tožbe ali morebitnega zahtevka za znižanje cene v smislu jamčevalnega upravičenja, zato dopolnitev cenitve ni bila potrebna. Cenilec je pri cenitvi uporabil informativni cenik keramičarskih del (za leto 2007), ki ga objavlja Obrtna zbornica Slovenije in ki odraža povprečno, torej srednjo, tržno vrednost keramičarskih del. Opravil je ogled in se z obsegom in tudi kvaliteto del torej seznanil in ocenil vrednost opravljenih del, upoštevaje tudi kvaliteto opravljenega dela in sodišče prve stopnje upravičeno cenilca ni pozivalo, da potrdi ali kvaliteta opravljenih del opravičuje uporabo cenika (ki odraža povprečno tržno vrednost keramičarskih del). To je izvedenec potrdil že s prvotno cenitvijo. Upravičeno je sodišče prve stopnje v zvezi s tem tudi izpostavilo, da iz primopredajnega zapisnika z dne 6. 7. 2007 (priloga A4) izhaja potrditev kvalitetno opravljenih del (v skladu z ustnim dogovorom). Po pregledu in prevzemu opravljenega dela pa prevzemnik ni več odgovoren za napake, ki jih je bilo mogoče opaziti pri običajnem pregledu, razen če je zanje vedel, pa jih naročniku ni pokazal(1) (tretji odstavek 633. člena OZ). Da se je šele pozneje pokazala napaka, ki je toženec pri običajnem pregledu ni mogel odkriti, pa toženec ni niti zatrjeval niti izkazal (prvi odstavek 634. člena OZ).

6. V zvezi s pritožbenimi navajanji, da račun, ki ga je tožnik predložil k predlogu za izvršbo kot verodostojno listino, ne izpolnjuje pogojev verodostojne listine po Zakonu o izvršbi in zavarovanju, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da četudi bi bilo temu tako, takšna listina v pravdnem postopku ni brez dokazne vrednosti, sodišče jo ocenjuje prosto kot vsak drug dokaz.

7. V tej pravdi se je ugotavljala utemeljenost sporne terjatve po vtoževanem računu. Ugotovilo se je, da je terjatev utemeljena v višini 4.656,46 EUR. Račun je, v tej višini, zapadel v plačilo dne 8. 8. 2007, s plačilom je bil toženec v zamudi že takoj po zapadlosti računa – torej z iztekom roka za prostovoljno izpolnitev. Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti od priznane terjatve od 8. 8. 2007 do plačila (299., 378. člen OZ).

8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Česar toženec niti ne zatrjuje.