Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica, ki je bila pri toženki zaposlena od 1. 3. 2018 do 31. 7. 2019 na delovnem mestu pomočnik drektorja - vodja financ, ni mogla izrabiti 20 dni letnega dopusta za leto 2018 in 19 dni letnega dopusta za leto 2019. Zato ji je priznalo denarno nadomestilo zaradi neizrabe letnega dopusta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki je dolžna v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici obračunati nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leto 2018 v bruto znesku 2.350,40 EUR in za leto 2019 v bruto znesku 2.232,88 EUR, obračunati davke in prispevke ter izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2019 do plačila. V presežku za bruto znesek 41,60 EUR za neizrabljeni letni dopust za leto 2018 in za bruto znesek 39,52 EUR za leto 2019 je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini 1.404,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. Navaja, da je delavec upravičen do plačila denarnega nadomestila, če letnega dopusta iz objektivnih razlogov ne more izrabiti pred prenehanjem delovnega razmerja. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka tožnici onemogočila izrabo dopusta, saj je bila tožnica zaposlena kot vodja finančno-računovodske službe in si je samostojno organizirala oziroma odrejala delo. Zakonita zastopnica toženke A.A. je zahtevala (le), da mora biti delo opravljeno. Tožnica sama je predlagala zaposlitev B.B., ki bi ji pomagala. Izkazalo se je, da B.B. za delo ni bila ustrezno usposobljena, zaradi česar je opravljala tajniška dela. Priča C.C., ki je po odhodu tožnice za toženko kot zunanja izvajalka opravljala to delo, je izpovedala, da je bilo v začetku potrebno delo dveh delavcev, vendar le za določen čas zaradi odprave napak v predhodnem finančnem poslovanju toženke, kasneje pa je delo lahko opravil en delavec. Tožnica bi lahko dopust izrabila v prvi polovici aprila 2019, ko je bila odsotna od dela 16 dni. Koristila je viške ur, čeprav je šlo za dopust. Nadurno delo ji ni bilo odrejeno. Neobstoj nadur sta potrdili priči B.B. in D.D., česar sodišče ni upoštevalo. Tožnica je pretežni del dopusta izrabila. V lastnih evidencah prisotnosti na delu je prikazala dopust kot izrabo viškov ur, čeprav za to ni imela odobritve direktorice toženke. Priči E.E. in D.D. sta skrajno pristranski. D.D. uveljavljala sodno varstvo zoper toženko zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. E.E. je mož F.F., ki uveljavlja sodno varstvo v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. E.E. s tožnico ni imel neposrednih stikov, saj je delo opravljal v Ljubljani, tožnica pa v Celju. Ker je treba vse dneve odsotnosti tožnice z dela šteti za izrabo dopusta, je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo sodbe. Podani sta bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tožnici je bil operativni poseg predviden konec leta 2019, ko ne bi bila več v delovnem razmerju pri toženki, vendar se je sama odločila, da sprejme termin v maju 2019. Ni šlo za nenadno in opravičeno odsotnost, na katero tožnica ne bi mogla vplivati. Toženka priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je, ko je bila zaslišana, izpovedala, da je lahko pri toženki izrabila le nekaj dni dopusta. Na delovnem mestu pomočnik direktorja - vodja financ zaradi obsega dela izraba dopusta objektivno ni bila mogoča. Predložila je več prošenj za izrabo letnega dopusta, katerih odobritev je bila pogojevana z opravo dela. Toženka je zaposlila B.B. z namenom, da se tožnico razbremeni, vendar je opravljala drugo delo. B.B. je kot priča izpovedala, da je tožnica večkrat na delo prihajala pred sedmo uro zjutraj in da je na delu ostajala tudi po poteku delovnega časa. Izpovedala je, da je imela tožnica ogromno dela, ki ga je opravljala tako za toženko kot za ostale povezane družbe. Priča E.E., zaposlen kot vodja kakovosti pri toženki, je izpovedal, da je tožnica vodila finance za druge družbe, da je delo opravljala v službi in doma ter da je morala biti toženki stalno na razpolago. Tudi sam dopusta ni mogel izrabiti. D.D. je izpovedala, da je tožnica toženko večkrat prosila za izrabo letnega dopusta, vendar ji je bilo vedno odgovorjeno, da mora biti najprej delo opravljeno. V času od 19. 7. 2019 do 30. 7. 2019 tožnica ni imela možnosti izrabe dopusta, saj je v tem času izrabila viške ur. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede odsotnosti z dela zaradi operativnega posega. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in tudi ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nasprotja med izrekom sodbe, v katerem je sodišče tožnici priznalo denarno nadomestilo zaradi neizrabe letnega dopusta, in ugotovitvijo v obrazložitvi sodbe, da je tožnica v času zaposlitve izrabila višek ur, kar naj bi bila po stališču toženke dejanska izraba letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica, ki je bila pri toženki zaposlena od 1. 3. 2018 do 31. 7. 2019 na delovnem mestu pomočnik direktorja – vodja financ, ni mogla izrabiti 20 dni letnega dopusta za leto 2018 in 19 dni letnega dopusta za leto 2019. Zato ji je priznalo denarno nadomestilo zaradi neizrabe letnega dopusta. Takšna odločitev ni v nasprotju z ugotovitvijo, da je tožnica v aprilu 2019 in od 20. 7. 2019 do 30. 7. 2019 izrabljala viške ur. Toženka izrabo teh ur nepravilno enači z letnim dopustom ter se neutemeljeno zavzema za to, da je treba vse odsotnosti tožnice z dela šteti za izrabo letnega dopusta. Razlogi sodbe so v tem delu jasni in niso v nasprotju z izrekom sodbe. Dejstvo, da tožnici nadurno delo ni bilo formalno odrejeno, kar naj bi potrdili priči B.B. in D.D., ni odločilno, saj je bistveno, da je tožnica opravila delo preko polnega časa zaradi obsega dela. Pritožba zmotno meni, da gre za neskladje med izpovedbama prič in tožnice, ki bi ga sodišče moralo razčistiti. Neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke druega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

7. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnici onemogočila izrabo letnega dopusta. Pri tem neutemeljno izpostavlja, da je bila tožnica zaposlena kot vodja finančno-računovodske službe in si je (lahko) samostojno odrejala delo. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica zaradi velikega obsega dela ni mogla izrabiti letnega dopusta. Večkrat je zaprosila dirketorico toženke A.A. za odobritev letnega dopusta, direktorica je izrabo pogojevala z določenimi delovnimi nalogami, ki so morale biti opravljene; tožnica je bila vezana na roke, katerih zamuda bi predstavljala kršitev, ki bi bila sankcionirana. Delovno mesto vodje torej tožnici ni omogočalo takšnega organiziranja dela, da bi lahko izrabila letni dopust. Izrabo ji je onemogočal (pre)velik obseg dela. Da je morala tožnica po nalogu direktorice toženke poleg dela za toženko voditi finance za zunanje partnerje, izhaja iz izpovedi E.E. in B.B., ki je podala tudi pisno izjavo priče (A39), v kateri je navedla družbe, za katere je morala tožnica po navodilih toženke opravljati delo. Velik obseg dela, ki je onemogočal izrabo letnega dopusta, je potrdila priča D.D., vodja socialnih programov pri toženki. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na izpoved priče C.C., ki je kot zunanja izvajalka opravljala tožničine delovne naloge. Priča je namreč potrdila velik obseg tožničinega dela, njena izpoved, da je bilo v začetku potrebno delo dveh delavcev, kasneje pa je za delo s področja financ in računovodsva zadoščala ena oseba, pa še to ne v polnem obsegu, pa ne vpliva na pravilnost ugotovitev sodišča, saj je tožnica opravljala delo ne le za toženko, ampak tudi za njene zunanje partnerje. Priča je potrdila, da so k njeni družbi takrat, ko je tožnica prenehala opravljati delo za toženko, prišli nekateri zunanji partnerji toženke, sicer pa se njena izpoved o obsegu dela nanaša le na delo za toženko.

8. Ker so tako tožnica kot vse priče potrdile velik obseg dela, ki ga je opravljala tožnica, ni odločilno sklicevanje pritožbe na to, da je E.E. delo opravljal na drugi lokaciji. Domnevno nepristranskost E.E. zaradi sodnega postopka med toženko in njegovo ženo pa toženka prvič utemeljuje šele v pritožbi. Gre za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja glede sodnega uveljavljanja nezakonitosti odpovedi za pričo D.D..

9. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je tožnica predlagala zaposlitev B.B., ki bi ji pomagala, izkazalo pa se je, da ni bila ustrezno strokovno usposobljena. Stališče, da je tožnici očitati "krivdo", da je novo zaposlena delavka ni razbremenila, je že v izhodišču napačno. Nikakor ni mogoče šteti, da je s tem tožnica sama povzročila položaj, v katerem ji izraba letnega dopust ne pripada. Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je morala tožnica B.B. najprej uvesti v delo, nato pa ji je bilo odrejeno drugo delo in tožnice ni razbremenila; lahko ji je pomagala le pri vnašanju prejetih računov.

10. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica po 17. 5. 2019 (več) letnega dopusta ni mogla izrabiti iz objektivnih razlogov. Tožnica je bila odsotna z dela zaradi zdravstvenih razlogov, operativnega posega. Dejstvo, da ni šlo za nujen poseg in da bi bila tožnica lahko operirana kasneje, ne pomeni, da tožnica ni upravičena do nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Tudi če je šlo za takšno situacijo, kot jo izpostavlja pritožba, in sicer da tožnica v primeru, če se ne bi odločila za ponujeni termin, ne bi bila sankcionirana s strani zdravstvene ustanove, to ne vpliva na zaključek sodišča, da je bila tožnica po 17. 5. 2019 odsotna zaradi objektivnih razlogov in da zaradi tega ni mogoče šteti, da letnega dopusta ni izrabila po lastni krivdi.

11. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnici je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP (načelo uspeha v postopku) povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer: 375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialne stroške, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR (155. člen ZPP; Odvetniška tarifa – OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.). Ostalih priglašenih stroškov sodišče ni priznalo (pogovor s stranko in obvestilo stranki), saj so že zajeti v nagradi za odgovor na pritožbo.