Jedro

Za oceno primernosti stanovanja je bistveno, na kakšen način je imetnik stanovanjske pravice postal lastnik stanovanjske hiše ali stanovanja v drugem kraju. Če je hišo ali stanovanje tam kupil ali zgradil, je s tem očitno manifestiral pripravljenost, da se njegova družina tja tudi preseli. Drugače bi namreč gradil oz. kupil stanovanjsko hišo ali stanovanje v kraju dosedanjega prebivališča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da mora toženec izprazniti trisobno stanovanje v Ljubljani ter ga praznega izročiti tožeči stranki.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da bi moralo sodišče, če bi šlo za odkup stanovanja, presojati okoliščine, ki so obstajale ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) - takrat pa je bila toženčeva žena še vedno lastnica nepremičnine, ki jo je podedovala. Iz odločbe Komande garnizona Maribor z dne 7.1.1981 izhaja, da je toženec dobil triinpolsobno stanovanje v Mariboru za celotno družino. Toženec se je vročitvi te odločbe nekaj časa izmikal, nato pa 21.1.1981 prosil svojega delodajalca, da mu to stanovanje odvzame. Ugotovitev sodišča, da toženec ni dobil stanovanja v drugem kraju, torej ni pravilna. Iz sklepa z dne 18.5.1981, s katerim je Komanda garnizona Maribor razveljavila odločbo o dodelitvi stanovanja v Mariboru, izhaja, da razveljavlja odločbo o dodelitvi stanovanja zato, ker bo toženec do avgusta 1981 dokončno zgradil hišo in preselil družino v lastno družinsko hišo v Maribor, na V. ulico 28. Sodišče prve stopnje ni raziskalo, koliko hiš obstaja, saj je toženec najprej stanoval na V. ulici 28, nato pa se je na njegovo prošnjo hiša prenumerila v V. ulico 30. Sodišče tudi ni popolnoma raziskalo in si ogledalo na kraju samem, ali so hiše povezane, koliko je hiš in kdo živi v njih. Po podatkih tožeče stranke je na V. ulici 30 sedež dveh podjetij, med njimi podjetja P. d.o.o.. Prav tako sodišče ni zavzelo stališča do vloge, da se toženčeva vloga oziroma zahteva, da bi imel v Ljubljani podnajemnike, zavrne. Ker je toženec 3.11.1977 dobil kredit v višini 50.000 takratnih din in 16.11.1977 še kredit v višini 140.000 takratnih din, je mogoče sklepati, da je zgradil več kot eno družinsko hišo. Vendar si sodišče hiš v Mariboru ni ogledalo. Prav tako ni raziskalo, katere hiše so se rušile na V. ulici v Mariboru in kam je izginila hišna številka 28a. Sodišče se tudi ni spuščalo v dokaz s "podatki o stanovanju", kjer je toženčeva žena zapisala, da se gradi hiša na V. ulici 28 z lastnimi sredstvi. Prav tako ni ocenilo mapne kopije, kjer je razvidno, da na parc.št. 88 in 89 stojijo stanovanjske hiše. Iz mapne kopije, kjer je prikaz in naris teh hiš za leta 1972, 1977 in 1978 do 1987 izhaja, da so hiše narisane v manjšem obsegu in da je po letu 1987 prišlo do dograditve in prizidka, ki se drži hišne številke 30. Vse to kaže, da gre v konkretnem primeru za izigravanje zakona.

Toženec je odgovoril na pritožbo, pri čemer tožeči stranki očita, da ji ni jasno, kaj s tožbo zahteva, da Javno pravobranilstvo Republike Slovenije nesmotrno zapravlja davkoplačevalski denar, ker nekateri iz osebnih zamer na Ministrstvu za obrambo hočejo tožencu škodovati, da je v pritožbi vrsta neresnih in protispisnih navedb ter da je celotna pritožba brez koncepta, da preskakuje z ene trditve na drugo in da navaja najrazličnejše pravno docela irelevantne in neresnične trditve. Bistvo vseh teh izvajanj pa je zgolj težnja, da se ugotovi nerazumljiva užaljenost, ker je sodišče zavrnilo zahtevek institucije, kot je Ministrstvo za obrambo. Stvari bi bilo treba postaviti drugače, namreč, kako lahko takšna institucija v tako jasni zadevi zlorablja svoje pravice in toži v primeru, kjer je bi morala biti vsa zadeva že pred leti zaključena. Skratka gre za resnično nenavadno vztrajanje pri neutemeljenih trditvah, ki presegajo še kolikor toliko znosno toleranco in mejo dobrega okusa. Toženečeve težave so se pričele v času ministrovanja prejšnje garniture, ki je slovela po svoji ljubezni do neslovencev, zato lahko toženec le z obžalovanjem ugotavlja, da je očitno tedanja kal bohotno pognala. To seveda nikogar ne zanima, novi oblastniki ob pomanjkanju kakršnekoli kontrole samopašno zlorabljajo svoja pooblastila in jih opravičujejo v imenu domnevne splošne koristi.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka, ki opira svoj zahtevek na dejstvo, da ima toženčeva žena v lasti prazno družinsko stanovanjsko hišo v Mariboru, zaradi česar bi bilo mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje, nosi dokazno breme, da so izpolnjene predpostavke iz 60. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR). Med temi je tudi, da je stanovanje v tej hiši primerno (1. odstavek 60. člena ZSR). Primerno stanovanje (7. člen ZSR) pa se mora obravnavati in ocenjevati z vidika potreb vseh uporabnikov dosedanjega (odpovedanega) stanovanja.

Če pomeni njihova preselitev bistveno poslabšanje stanovanjskih razmer, o primernosti novega stanovanja pač ni mogoče govoriti. In za toženčevo ženo ter hči, ki naj bi imeli zaposlitvi v Ljubljani, bi preselitev v Maribor lahko predstavljala bistveno poslabšanje stanovanjskih razmer. V tem primeru odpoved stanovanjskega razmerja po 60. členu ZSR ne bi prišla v poštev.

Prav tako ne določba 58. člena ZSR, po kateri stanovanjsko razmerje preneha, če so imetnik stanovanjske pravice in uporabniki stanovanja nehali uporabljati stanovanje in brez presledka več kot šest mesecev niso več stanovali v njem. Kajti tožeča stranka ne zatrjuje, da bi tudi drugi uporabniki prenehali uporabljati sporno stanovanje. Ko je bil toženec leta 1979 premeščen v Maribor, so njegova žena, hči in sin ostali v Ljubljani. In kot navaja pritožnica, je bila odločba o dodelitvi triinpolsobnega stanovanja v Mariboru z dne 7.1.1981 s sklepom z dne 18.5.1981 razveljavljena. Pri tem ničesar ne spremeni dejstvo, ali je v njej navedeno, da bo toženec do avgusta 1981 doknčno zgradil hišo v Mariboru in preselil celo družino v lastno družinsko hišo v Maribor na V. ulico 28. Kajti za oceno, ali so izpolnjene predpostavke za odpoved stanovanjskega razmerja, je pomembno stanje ob uveljavitvi SZ. To pa ne pomeni le, da se toženec ne bi mogel uspešno sklicevati na dejstvo, da je njegova žena svoj solastninski delež na stanovanjski hiši 7.7.1993 (torej pred vložitvijo tožbe) podarila sinu, ampak tudi, da je treba po tem trenutku ocenjevati primernost stanovanja.

Kljub temu pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Če je namreč v Mariboru poleg stanovanjske hiše, ki je v solasti toženčeve žene, tudi stanovanjski objekt (hiša ali prizidek), ki sta ga zgradila toženec in njegova žena, krajevna oddaljenost Maribora od Ljubljane sama po sebi ne bi predstavljala ovire za preselitev. Kajti relevantnost te okoliščine lahko relativizira dejstvo, da se družina imetnika stanovanjske pravice prostovoljno odloči za gradnjo stanovanjske hiše v drugem kraju, s tem pa tudi za preselitev v ta kraj. Za oceno primernosti stanovanja je torej bistveno, na kakšen način imetnik stanovanjske pravice ali njegov zakonec (ali pa oba skupaj) postaneta lastnika stanovanjske hiše ali stanovanja v drugem kraju. Če sta stanovanjsko hišo ali stanovanje tam kupila ali zgradila, sta s tem očitno manifestirala pripravljenost, da se njuna družina tja tudi preseli. Drugače bi namreč gradila oz. kupila stanovanjsko hišo ali stanovanje v kraju dosedanjega prebivališča. In prav na to se (vsaj smiselno) sklicuje tožeča stranka v pritožbi, ko zatrjuje, da je poleg stanovanjske hiše, ki je v solastnini toženčeve žene na V. ulici v Mariboru (in ki jo je le-ta podedovala) tudi stanovanjski objekt, ki sta ga zgradila toženec in njegova žena.

Dokazi, ki jih predlaga v pritožbi, bi utegnili potrditi te navedbe.

V tem primeru krajevna oddaljenost Maribora od Ljubljane sama po sebi bržkone še ne bi bila ovira za preselitev. Dejansko stanje je torej nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Napotki za nadaljnje delo so dani že v prejšnjih odstavkih. Sodišče prve stopnje naj z dokazi, ki jih predlaga tožeča stranka v pritožbi (zlasti z ogledom), ugotovi, ali se na V. ulici v Mariboru, poleg hiše, ki jo ima v solastnini toženčeva žena (in ki jo je podedovala), nahaja tudi stanovanjski objekt, ki sta ga zgradila toženec in njegova žena. Če se bodo potrdile te navedbe tožeče stranke, bo treba še ugotoviti, kdaj in čemu naj bi bil ta objekt zgrajen, in ali je bilo ob uveljavitvi SZ stanovanje v njem primerno (7. člen ZSR).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelj na 3. odstavku 166. člena ZPP.