Jedro

Obtoženec je ravnal z zavestno malomarnostjo kajti med vožnjo na delo se je ustavil v gostilni in popival ter se zavedal, da zaradi vinjenosti lahko povzroči prometno nesrečo, pa je lahkomiselno mislil, da do tega ne bo prišlo.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po členu 98/1 ZKP mora obdolženec plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s citirano sodbo spoznalo obtoženca za krivega zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po členu 325/2 in 1 KZ in mu izreklo kazen dveh let zapora. Izreklo mu je tudi prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega leta in odločilo, da se ne prekliče pogojna obsodba Okrožnega sodišča iz Ljubljane, opr.štev. I K 21/97 ter da mora obdolženec plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe z izrekom milejše kazni in prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije.

Višja državna tožilka je na seji senata predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je po pregledu kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ki ga pritožbene navedbe ne morejo omajati in obtoženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo stopnjo obtoženčeve kazenske odgovornosti in tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da je glede na njegovo alkoholiziranost in dejstvo, da se je med vožnjo pred prometno nesrečo še ustavil v gostilni in popival, podana zavestna malomarnost, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe tako glede stopnje malomarnosti, kot po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke, saj je iz zbranega dokaznega gradiva razvidno, da je bil obtoženec zaradi velike količine zaučitega alkohola nesposoben za varno in zanesljivo vožnjo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, češ da naj bi bil ves čas postopka podan dvom glede poteka in kraja dogodka, kajti izvedenec cestno prometne stroke je na ta vprašanja odgovoril popolnoma zanesljivo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji in ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in upoštevalo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, češ da naj bi napačno ocenilo osebnost obtoženca. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na obtoženčevo alkoholiziranost, zavestno malomarnost in smrt kar dveh oseb obtožencu pravilno izreklo primerno nepogojno zaporno kazen in prepoved vožnje motornih vozil B kategorije za eno leto.

Sodišče prve stopnje je glede na trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obtoženca le-temu izreklo tudi primerno povprečnino, pri tem pa je iz podatkov v spisu razvidno, da je njegova zadnja mesečna plača pred 15.4.1999 znašala 90.000,00 SIT (list.štev. 170) in ne 50.000,00 SIT, kot navaja pritožnik.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi s stroški kazenskega postopka, kajti sodišče prve stopnjih jih je izreklo v skladu s členom 95/1 ZKP, predstavljajo pa, kot je razvidno iz stroškovnika v spisu, stroške v zvezi z obdukcijo obeh žrtev, pričo Benedikom in izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca cestno prometne stroke.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti zatrjevanih nepravilnosti niti takih, na katere mora v skladu s členom 383/1 ZKP ob preizkusu izpodbijane sodbe paziti v korist obtožencu po uradni dolžnosti, je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da mora obtoženec plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.