Jedro

Prevoznik je bil oproščen plačila varščine za carino in druge uvozne davščine zaradi dane poroštvene izjave tožeče stranke, da bo plačala vse uvozne dajatve, če blago ne bo predano namembni carinarnici na carinjenje. Zato je na tej podlagi tožeča stranka neposredno zavezana za plačilo carine in drugih uvoznih davščin.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi carinarnice z dne 5.3.1993, s katero je bilo tožeči stranki kot garantu naloženo plačilo carine in drugih uvoznih davščin za uvoženi rabljeni osebni avtomobil Ford Fiesta CLX po prijavi za uvoz in tranzit blaga z dne 12.5.1992, ker blago ni bilo v roku predano namembni CI. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da sporno blago ni bilo predano namembni carinarnici, zato se predpostavlja, da je bilo dano v prost promet pred carinjenjem. Ker se je tožeča stranka zavezala, da bo v primeru nepredaje blaga namembni carinarnici poravnala vse carinske in druge uvozne dajatve, je prevoznik bil oproščen plačila varščine po 93. členu carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 36/86, 28/88, 40/89, 70/89, 21/90). Na podlagi tako dane poroštvene izjave je v skladu z določbo 2. odstavka 249. člena carinskega zakona bil pravilno uveden carinski postopek in tožeči stranki naloženo plačilo carinskih in drugih uvoznih dajatev.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je res dala garancijo, da bo plačala carinske in druge uvozne dajatve, če prevoznik - carinski zavezanec ne bi predal blaga namembni carinarnici oziroma plačal carinskih dajatev. Za predajo blaga namembni carinarnici je bil odgovoren prevoznik. Zato bi najprej proti njemu kot prevozniku moral biti izpeljan postopek po 389. členu carinskega zakona, saj se je tožeča stranka zavezala, da bo plačala uvozne dajatve, če ne bo prevoznik izpolnil svojih obveznosti. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in dodaja, da tožeča stranka meša pojem odgovorne osebe za prekršek z zavezancem za uvozne dajatve v primeru, če blago ni predano namembni carinarnici. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 200. člena carinskega zakona (CZ) mora prevoznik, če se blago pošilja prevzemni carinarnici s cestnimi prevoznimi sredstvi predložiti vhodni carinarnici carinsko deklaracijo in kot varščino plačati znesek, enak obračunani carini in drugim uvoznim davščinam, ki se zaračunavajo pri uvozu takega blaga. Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve obeh upravnih organov, da je Carinski izpostavi ... bilo 12.5.1992 prijavljeno sporno blago - rabljen osebni avto Ford Fiesta, ki je bilo prenapoteno na carinjenje Carinarnici ... z rokom predaje do 13.5.1992, vendar to blago ni bilo predano carinarnici. Izrecno tudi potrjuje ugotovitev, da je k prijavi za uvoz bila priložena njena poroštvena izjava z dne 12.5.1992, izdana v smislu 93. člena carinskega zakona, s katero se je zavezala, da bo plačala vse uvozne dajatve, če sporno blago ne bo predano namembni carinarnici na carinjenje. Na podlagi te izjave je prevoznik bil oproščen plačila varščine, ki bi jo sicer moral plačati (93. člen cit zakona). Ob takem dejanskem stanju sta upravna organa utemeljeno štela, da je bilo blago dano v prost promet, preden je bil izveden carinski postopek (2. odstavek 249. člena cit. zakona). Na podlagi dane poroštvene izjave tožeče stranke pa je tudi plačilo carine in drugih uvoznih davščin pravilno naloženo tožeči stranki. Zmotno je namreč stališče tožeče stranke, da bi moral biti najprej izpeljan postopek po 389. členu navedenega zakona proti prevozniku kot storilcu prekrška. Namen plačila varščine je namreč ta, da se zavaruje plačilo carine in drugih uvoznih davščin za primer, če blago ni predano na carinjenje namembni carinarnici. V obravnavani zadevi pa je ravno zaradi poroštvene izjave tožeče stranke bil prevoznik oproščen plačila varščine, zato je na tej podlagi tožeča stranka neposredno zavezana za plačilo carine in drugih uvoznih dajatev.

Uveljavljani tožbeni razlog napačne uporabe zakona torej ni podan. Zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe carinskega zakona in zakona o upravnih sporih smiselno uporabilo kot republiška predpisa.