Jedro

Tožbeni zahtevek ni utemeljen na podlagi 631. člena OZ, ker v trenutku, ko je tožeča stranka od tožene zahtevala plačilo sporne terjatve, v razmerju med naročnikom in podjemnikom ni obstajala več nobena terjatev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 509.852,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2011 in 2.804,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2011. Tožeči stranki je naložilo, da mora v 15-tih dneh toženi stranki plačati 6.424,48 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa jo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbo v tej zadevi zahteva plačilo za dobavljeno betonsko mešanico, ki jo je kot podizvajalka glavnega izvajalca A d. d., dobavljala na gradbišče predora ..., katerega investitorka je bila tožena stranka. Svoj tožbeni zahtevek je tožnica utemeljevala na več podlagah, sodišče prve stopnje pa je utemeljenost zahtevka v izpodbijani sodbi pregledno obrazložilo za vsako podlago posebej.

6. Pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni povzelo vseh navedb strank, niti ni pojasnilo, zakaj določenih navedb ni povzelo, je sicer pravilna. Vendar pa povzemanje navedb strank (razen toliko, da je jasno, kakšen tožbeni zahtevek in na kakšni podlagi sodišče obravnava) v sodbo ne sodi. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje torej ne predstavlja prav nobene pomanjkljivosti sodbe in še manj kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

7. Pritožnica tudi navaja, da ni razvidno, katere dokaze je sodišče izvedlo, katerih pa ni in zakaj. Že iz dokaznega sklepa na naroku za glavno obravnavo 23. 12. 2014 izhaja, da je sodišče pregledalo in prebralo vse dokazne listine pravdnih strank, ostale dokazne predloge pa kot nepotrebne zavrnilo. Dokazna ocena odločilnih dokazov je razvidna iz 8. do 11. točke izpodbijane sodbe, ki je pritožnica v nobenem pogledu konkretizirano ne izpodbija. Tudi v dokaznem postopku torej ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

8. Utemeljeno pa pritožnica opozarja, da sodišče prve stopnje ni v celoti izčrpalo utemeljenosti zahtevka na eni od zatrjevanih podlag. Tožeča stranka v pritožbi opozarja, da je navajala tudi, da je tožena stranka kot javna naročnica vedela, da glavni izvajalec javno naročilo izpolnjuje s podizvajalci, med katerimi je tudi tožeča stranka in da ta ni bila neposredno poplačana. Opozarja (in je tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje(1)), da je z obširno korespondenco med njo in toženo stranko ter s trditvami o prisotnosti tožene stranke na gradbišču ter z ustaljeno prakso neposrednih plačil, ki je potekala med njima, dokazovala zavest tožene stranke o tem, da je A., d. d., javno naročilo izpolnjevala s tožečo stranko kot podizvajalko. Tožeča stranka v pritožbi opozarja, da je dokazala obstoj škode, nedopustno ravnanje tožene stranke, vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in nastankom škode ter odgovornost tožene stranke.

9. Stališče sodišča prve stopnje v 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožeča stranka uveljavlja odškodninski zahtevek zoper toženo stranko (le) iz naslova fraudulozne nevnovčitve bančne garancije, torej ni pravilno. Poleg tega, je tožeča stranka odškodninsko odgovornost utemeljevala tudi s sklicevanjem na zavedanje tožena stranke o tem, da tožeča stranka ni bila poplačana in na predhodno direktno plačevanje. Podala je torej tudi druge trditve, ki so za odločitev o tožbenem zahtevku lahko pravno pomembne(2), zato bi jih moralo sodišče prve stopnje presoditi. Ker jih ni, je utemeljen pritožbeni očitek v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče je zato v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo. Zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj odpravi ugotovljeno kršitev, ki je višje sodišče ne more odpraviti samo, saj se ne more namesto sodišča prve stopnje prvič opredeliti do pravno pomembnih trditev tožeče stranke.

10. Ne glede na to pritožbeno sodišče v nadaljevanju zaradi ekonomičnosti ponovljenega postopka podaja kratek materialnopravni preizkus sodbe in odgovarja na bistvene od preostalih pritožbenih navedb. Hkrati in izrecno pa višje sodišče opozarja, da bo moralo sodišče prve stopnje svojo odločitev v ponovljenem postopku (ne glede na to, da so številni od razlogov izpodbijane sodbe materialnopravno pravilni) v celoti obrazložiti tako, da se bo opredelilo do vseh odločilnih trditev pravdnih strank (tudi do tistih, do katerih se je v razveljavljeni sodbi že opredelilo), tako da bo sodbo mogoče preizkusiti:

11. Sodišče prve stopnje je v 17. do 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, zakaj tožbeni zahtevek ni utemeljen na podlagi 631. člena Obligacijskega zakonika (OZ) – ključni razlog je, da v trenutku, ko je tožeča stranka od tožene zahtevala plačilo sporne terjatve, v razmerju med naročnikom in podjemnikom ni obstajala več nobena terjatev. Enako velja tudi za razloge sodišča prve stopnje v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe glede verzijske podlage. Pravilno uporabo materialnega prava predstavlja zaključek sodišča prve stopnje, da okoliščina, da je bilo delo tožeče stranke opravljeno na podlagi pogodbe, nujno izključuje utemeljenost verzijskega zahtevka. Nazadnje je materialno pravo sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi, ko je zaključilo, da zahtevek ni utemeljen niti v luči pogodbe o odstopu terjatev, ki je bila vsebinsko le krovna pogodba, cesijske pogodbe za sporno terjatev pa (neizpodbijano) ni bilo.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi s pravilnostjo uporabe določb Zakona o javnem naročanju (ZJN-2). V zvezi s to podlago je sodišče prve stopnje kot odločilno poudarilo, da pogodba med DARS in A d. d., (priloga A2 v spisu) ne vsebuje izjave o pooblastitvi in soglasju iz 7. in 9. odstavka 71. člena ZJN-2 in da naročnica (tožena stranka) ni sprejela asignacije. Tem dejanskim ugotovitvam pritožnica ne nasprotuje. Ker je sprejem nakazila abstrakten pravni posel (nakazanec, ko nakazilo sprejme, izgubi vse ugovore iz temeljnega posla) mora biti razlaga, ali je nakazanec nakazilo sprejel, stroga in restriktivna. To pomeni, da bi moralo biti v pogodbi jasno in nedvoumno zapisano, da toženka nakazilo sprejema oziroma, da se zavezuje plačati neposredno podizvajalcu. Sklicevanje na zakon, ki predpisuje, kaj mora vsebovati pogodba o izvedbi javnega naročila, zato ne zadošča. Višje sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, ki sledi (ne sicer povsem ustaljeni, močno večinski pa) praksi višjega sodišča(3), da ureditev 71. člena ZJN-2 ni povzročila tega, da bi že na podlagi samega zakona veljalo, da morajo tudi v primeru, če stranke pooblastitev ne vključijo v pogodbe, naročniki plačevati direktno podizvajalcem.

13. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je v skladu s 4. in 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Prim. predvsem navedbe na list. št. 147 do150 v spisu.

Op. št. (2): V zvezi s temi se tožeča stranka utemeljeno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 41/2013, pritožbeno sodišče pa opozarja še na odločbo VSL I Cpg 1408/2014. Op. št. (3): Tako na primer odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3114/2013, II Cp 2960/2014, I Cpg 1105/2014, II Cp 714/2015.