Jedro

Tožnik se je zaposlil pri drugotoženi stranki, delovno razmerje pa mu je prenehalo na podlagi sklepa o sporazumni prekinitvi delovnega razmerja, v katerem je navedeno, da delavec in delodajalec sporazumno prekinjata pogodbo o zaposlitvi zaradi prezaposlitve k prvotoženi stranki. Dejansko se je tožnik tudi zaposlil prvotoženi stranki. Prišlo je do prenosa dela podjetja, zato gre za spremembo delodajalca iz 73. člena ZDR.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se točki IV in V izreka na novo glasita: „IV. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženi stranki sta dolžni solidarno tožeči stranki povrniti stroške predsodnega postopka v znesku 288,00 EUR, v roku 8 dni, pod izvršbo.“ V. Toženi stranki sta dolžni solidarno tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 516,15 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.“ V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženima strankama povrniti pritožbene stroške v znesku 1,40 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta prvo in drugotožena stranka solidarno dolžni plačati tožeči stranki regres za letni dopust za leto 2010 v višini 800,00 EUR bruto in po odvodu davkov tožeči stranki izplačati neto znesek, v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Nadalje je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odpravnino zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v višini 2.598,44 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 11. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko, ki se nanaša na plačilo odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (III. točka izreka). Toženi stranki sta nadalje dolžni solidarno tožeči stranki povrniti stroške predsodnega postopka v znesku 288,00 EUR, v roku 8 dni, pod izvršbo (IV. točka izreka) ter solidarno tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 555,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo iz izteka tega roka do plačila pod izvršbo (V. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe sta se pravočasno pritožili toženi stranki, smiselno zaradi vseh pritožbenih razlogov, to je bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovite dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagali sta, da sodišče ugovoroma (pravilno: pritožbama) ugodi ter sodbo razveljavi. Navajata, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njuno vlogo za preložitev naroka za glavno obravnavo z dne 9. 4. 2013, temveč je narok opravilo v njuni odsotnosti. Sodišče je enostransko odločilo v korist tožeče stranke, ne da bi ugotovilo dejanska izplačila tožeči stranki. Tožeča stranka je ves čas zaposlitve pri toženih strankah vedela, da so dejanska izplačila plač in regresa višja od minimalnih zneskov, prav tako sta toženi stranki plačevali tožeči stranki še dvakratno dohodnino. Tožeča stranka je tako v vseh letih zaposlitve pri toženih strankah od julija 1998 do konca leta 2011 že prejela povečano izplačilo v skupnem znesku 6.875,41 EUR, brez upoštevanja obresti. Takšna izplačila sta toženi stranki izplačevali tudi ostalim zaposlenim zaradi dobrih medsebojnih odnosov med zaposlenimi in delodajalcem. Tožeča stranka je v vseh letih zaposlitve tudi uporabljala brezplačno nastanitev v novem stanovanju, toženi stranki pa sta skladno z zakonom obračunavali in plačevali boniteto, kar je razvidno iz plačilnih list. Priglašata stroške pritožbe.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le glede prisojenih predsodnih stroškov odvetnika v višini 288,00 EUR je zmotno uporabilo materialno pravo. Sicer je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je opravilo glavno obravnavo v odsotnosti toženih strank. V skladu s prvim odstavkom 115. člena ZPP lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Toženi stranki sta v prošnji navedli kot razlog za preložitev družinske in osebne razloge, pri čemer sta navedli, da ima mlajši sin (očitno drugotožene stranke) poroko v soboto, dne 13. 4. 2013. To ni opravičljiv razlog za odsotnost z naroka, ki je bil razpisan šele dva dni kasneje, zato sodišče prve stopnje ni smelo preložiti naroka. Tretji odstavek 115. člena ZPP določa, da sodišče takoj naznani kraj in čas novega naroka, če narok preloži. Sodišče je torej dolžno obvestiti stranke le o preložitvi naroka, ne pa tudi o tem, da naroka ne bo preložilo, če šteje predlog za preložitev naroka za neutemeljen v smislu določbe prvega odstavka 115. člena ZPP. Svojo odločitev o tem, zakaj ni preložilo naroka, pa je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v izpodbijani sodbi. Zato očitana kršitev določb postopka ni podana.

Ker toženi stranki v pritožbi le navajata, da naj bi tožnik v času zaposlitve pri obeh toženih strankah prejel izplačila iz naslova plače in regresa, ki presegajo minimalen obseg, kar je mogoče razumeti kot izplačila, ki presegajo višino, kot je določena v pogodbi o zaposlitvi, zakonu in kolektivnih pogodbah, ter da je prejel izplačilo regresa za letni dopust za leto 2010 v obliki brezplačne nastanitve v prostorih toženih strank, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno stališče, da je šlo v obravnavani zadevi za spremembo delodajalca po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR), ki v prvem odstavku določa, da preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik zaposlil pri drugotoženi stranki 28. 7. 1998, delovno razmerje pa mu je prenehalo dne 31. 7. 2011 na podlagi sklepa o sporazumni prekinitvi delovnega razmerja z dne 25. 7. 2011 (BII/2), v katerem je navedeno, da delavec in delodajalec sporazumno prekinjata pogodbo o zaposlitvi zaradi prezaposlitve na podjetje A. d.o.o. z dne 1. 8. 2011. Dejansko se je tožnik tudi zaposlil s 1. 8. 2011 pri prvotoženi stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prišlo do prenosa dela podjetja in da se je šlo za prenos ekonomske substance oziroma virov, katerih vir je opravljanje gospodarske dejavnosti ter da je podan pravni položaj, ki ustreza spremembi delodajalca iz 73. člena ZDR. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem strinja, pri čemer ugotovitev o prenosu podjetja potrjuje sama navedba v citiranem sklepu (pravilno: sporazumu) da gre za „prezaposlitev“. ZDR tega termina ne uporablja, po vsebini pa ta termin predstavlja tiste elemente, ki predstavljajo prenos dela podjetja, pri čemer je sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno obrazložilo tudi s predstavitvijo stališč, ki jih je v svojih sodbah glede spremembe delodajalca zavzelo Sodišče EU. Prav tako je tožnik v svoji izpovedbi pojasnil, da je pri prvotoženi stranki nadaljeval z delom na istem gradbišču, z istimi stroji, kot pred tem pri drugotoženi stranki, prav tako je bil isti delovodja.

Ker je v skladu s četrtim odstavkom 73. člena ZDR delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sta toženi stranki solidarno dolžni plačati tožniku regres za letni dopust za leto 2010, ki je zapadel v plačilo 1. 7. 2010, v skladu s drugim odstavkom 131. člena ZDR. Višine regresa pa toženi stranki niti nista izpodbijali, sodišče pa je pri pri določitvi višine regresa pravilno uporabilo prvi odstavek 2. člena Tarifne priloge 2009 h Kolektivni pogodbi gradbenih dejavnosti (Uradni list RS, št. 64/2009), ki določa, da delavcu pripada regres za letni dopust za leto 2010 v znesku najmanj EUR 800,00. Glede pritožbenih navedb, da naj bi tožnik regres prejel v obliki brezplačne nastanitve, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prepričljivo izpoved tožnika, da že od leta 2008 ne prebiva v prostorih toženih strank, zato so tovrstne navedbe neutemeljene. Poleg tega tudi niso podani pogoji za pobot terjatev v smislu drugega odstavka 136. člena ZDR, po kateri delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila.

Prav tako v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila na podlagi ugotovitve, da je šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR, tudi pravilno prisojena odpravnina po 109. členu ZDR zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožniku dne 29. 10. 2011 podala prvotožena stranka (BII/6). Sodišče prve stopnje je namreč pri višini odpravnine upoštevalo delovno dobo tožnika pri obeh delodajalcih, skupaj 13 let, v skladu s tretjim odstavkom 73. člena ZDR, sama višina povprečne plače tožnika v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je osnova za izračun odpravnine, pa je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje znašala 799,52 EUR, kar med strankami niti ni bilo sporno. Na drugačno odločitev ne vplivajo pritožbene navedbe, da naj bi toženi stranki tožniku obračunavali višjo plačo, kot sta bili dolžni oziroma višje zneske od minimalnih. Tovrstne trditve in dokaze zanje sta toženi stranki navedli šele v pritožbi, zato predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Iz citirane določbe namreč izhaja, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. V obravnavani zadevi pa toženi stranki tega nista zatrjevali.

V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno prisodilo tožniku tudi odvetniške stroške predsodnega postopka, ki jih predstavlja opomin pred tožbo, v višini 288,00 EUR. Tožeči stranki v zvezi z obravnavanim delovnim sporom niso nastali nobeni stroški, ki bi bili potrebni za pravdo v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, ki določa, da pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Opomin pred tožbo ni bil nujno procesno dejanje v smislu določbe 204. člena ZDR, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, saj ni bil procesna predpostavka za vložitev tožbe. Zato je sklepanje sodišča prve stopnje, da je tak opomin koristen zaradi eventualnega izvensodne rešitve spora ter da zaradi tega predstavlja stroške, potrebne za pravdo, materialnopravno zmotno.

Zato je sodišče prve stopnje v tem delu (IV. točka izreka) pritožbama ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, saj je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, zmotno pa uporabljeno materialno pravo (5. točka 358. člena ZPP). V preostalem pa je pritožbi zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi delnega uspeha v pritožbenem postopku je sodišče druge stopnje delno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, v skladu z 154. členom ZPP, saj uspeh tožnika ni 100%, temveč glede na vrednost predmeta spora (4.094,44 EUR) znaša 93%. Zato je tožnik upravičen do povračila stroškov v višini 516,15 EUR, namesto prisojenih 555,00 EUR stroškov pravdnega postopka.

Zaradi delnega uspeha (7 %) v pritožbenem postopku sta toženi stranki upravičeni do sorazmernega dela priglašenih pritožbenih stroškov. Toženih strank ne zastopa odvetnik, zato nista upravičeni do nagrade za pritožbo (priglašenih 120,00 EUR), niti do sodne takse, saj gre za individualni delovni spor premoženjske narave, glede katerega v času vložitve pritožbe Zakon o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/2008 do 29/2013; ZST-1) ni predvideval plačila sodnih taks. Pritožbeno sodišče je toženima strankama priznalo 20,00 EUR materialnih stroškov (od priglašenih 38,00 EUR), kar glede na uspeh znaša 1,40 EUR.