Jedro

Za priznanje tuje sodne odločbe sta v svetu priznana dva sistema preizkusa tujih sodnih odločb in naša država ima uzakonjen sistem omejenega preizkusa (contr“le limit‚). To pomeni, da sodišče države priznanja o zadevi ne odloča ponovno meritorno in ne presoja morebitnega obstoja procesnih kršitev, temveč preizkusi le, če so bile v postopku izdaje odločbe spolnjene nekatere nejpomembnejše procesne predpostavke. Po 96. členu ZMZPP sodišče zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če ugotovi, da stranka, proti kateri je bila izdana, ni mogla sodelovati v postopku, če ji vabilo, tožba ali sklep, na podlagi katerega se je začel postopek, niso bili osebno vročeni oziroma osebna vročitev ni bila niti poskušena, razen če se je na kakršenkoli način spustila v obravnavanje glavne stvari v postopku na prvi stopnji. Analogno določilo vsebuje tudi 3. točka 21. člena Pogodbe, ki določa, da se prizna odločba, če je bila stranka navzoča, v primeru njene nenavzočnosti pa je morala biti pravočasno obveščena v postopku, v primeru njene nesposobnosti pa da je bila pravilno zastopana.

V konkretni zadevi pritožnica sama priznava, da ji je bila vročena tožba, tako da je vložila odgovor na tožbo, s čimer se je nedvoumno spustila v obravnavanje glavne stvari. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je priznalo sodno odločbo in zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke, ki je očitno imela možnost sodelovanja. Pozvana je bila celo, naj imenuje pooblaščenca za vročitve in ker tega ni storila, ji ga je postavilo sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je priznalo veljavnost sodbe Občinskega sodišča v Malem Lošinju, opr. št. P 277/91 z dne 20.11.1995 v zvezi s sodbo Županijskega sodišča Reka, opr. št. Gž 735/96-2 z dne 27.08.1997, Republike Hrvaške, s katero je bilo toženima strankama naloženo, da morata tožniku solidarno plačati 29.582 HRK z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prve sodbe dne 20.11.1995 do plačila, in mu povrniti 9.460 HRK pravdnih stroškov ter s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe drugega nasprotnega udeleženca, da mu mora tožnik plačati 75.253,90 HRK z zamudnimi obrestmi od 12.11.1990 dalje. Po ugovoru prve nasprotne udeleženke je senat Okrožnega sodišča v Mariboru zavrnil ugovor.

Proti sklepu senata o ugovoru je vložila prva nasprotna udeleženka pritožbo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. V pritožbi ne pove, katere pritožbene razloge uveljavlja, navaja pa, da ji je hrvaško sodišče vročilo tožbo po priporočeni pošti brez prevoda v slovenski jezik. Nasprotna udeleženka je 14.04.1992 vložila odgovor na tožbo, še preden ji je bil vročen sklep o postavitvi začasnega skrbnika, odvetnika K. iz Malega Lošinja, ki je bil postavljen brez potrebe, ker se je do tedaj sama zastopala na vsem območju bivše Jugoslavije. Pritožnica poudarja, da je šlo v tem času po osamosvojitvi Slovenije za dve ločeni državi in da bi ji moralo hrvaško sodišče vročati sodne pošiljke po diplomatski poti in v slovenskem jeziku. Tožena stranka bi morala imeti svojega pooblaščenca, toda tega ji je imenovalo sodišče. Potem je tožena stranka dobivala pošto z veliko zamudo, ko so že potekli roki za opravo pravdnih dejanj, tako da je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno in je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Ker meni, da sodišče ni pravilno postopalo in da od sodišča postavljeni pooblaščenec svojega dela ni korektno opravljal, predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi izpodbijani sklep.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 108. do 111. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur.l. RS, št. 56/99, ki je začel veljati 28.7.1999), ob subsidiarni uporabi Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur.l. SRS, št. 30/86 in RS, št. 55/92) in Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99), vročilo pritožbo predlagatelju in drugemu nasprotnemu udeležencu, ki nanjo nista odgovorila.

Za odločitev o pritožbi je po petem odstavku 109. člena ZMZPP pristojno Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je ugotovilo, da pritožba ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je sodišče upoštevalo tudi določila Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o mednarodni pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur.l. RS, št. 42/94 - Mednarodne pogodbe št.10) in je ugotovilo, da je tožeča stranka izpolnila temeljne pogoje iz 22. člena te Pogodbe in iz 95. člena ZMZPP, na podlagi katerih je mogoče začeti postopek, v katerem sodišče ugotavlja, če so podani vsebinski pogoji za priznanje tuje sodne odločbe, saj je predlogu za priznanje tuje sodne odločbe priložila overjen prepis in prevod odločb sodišča prve in druge stopnje in potrdilo pristojnega tujega sodišča o pravnomočnosti prve odločbe po pravu države, v kateri je bila izdana.

Za priznanje tuje sodne odločbe sta v svetu priznana dva sistema preizkusa tujih sodnih odločb in naša država ima uzakonjen sistem omejenega preizkusa (contr“le limit‚). To pomeni, da sodišče države priznanja o zadevi ne odloča ponovno meritorno in ne presoja morebitnega obstoja procesnih kršitev, temveč preizkusi le, če so bile v postopku izdaje odločbe spolnjene nekatere najpomembnejše procesne predpostavke. Po 96. členu ZMZPP sodišče zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če ugotovi, da stranka, proti kateri je bila izdana, ni mogla sodelovati v postopku. Zlasti se šteje, da stranka, proti kateri je bila izdana odločba, ni mogla sodelovati v postopku, če ji vabilo, tožba ali sklep, na podlagi katerega se je začel postopek, niso bili osebno vročeni oziroma osebna vročitev ni bila niti poskušena, razen če se je na kakršenkoli način spustila v obravnavanje glavne stvari v postopku na prvi stopnji. Analogno določilo vsebuje tudi 3. točka 21. člena Pogodbe, ki določa, da se prizna odločba, če je bila stranka navzoča, v primeru njene nenavzočnosti pa je morala biti pravočasno obveščena v postopku, v primeru njene nesposobnosti pa, da je bila pravilno zastopana.

V konkretni zadevi pritožnica sama priznava, da ji je bila vročena tožba, tako da je vložila odgovor na tožbo, s čimer se je nedvomno spustila v obravnavanje glavne stvari. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je priznalo sodno odločno in zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke, ki je očitno imela možnost sodelovanja. Pozvana je bila celo, naj imenuje pooblaščenca za vročitve in ker tega ni storila, ji ga je postavilo sodišče. Ker se tako izkaže, da pritožba prve nasprotne udeleženke ni utemeljena, jo je sodišče po 353. členu ZPP zavrnilo.