Jedro

Od tega, ali gre za preverjanje upravičenosti dodelitve nujne BPP od samega začetka (36. člen ZBPP), ali za vmesno ugotavljanje premoženjskega stanja in posledično preverjanje upravičenosti do (nadaljnje) BPP zaradi drugačnega premoženjskega stanja (41. člen ZBPP), je odvisno, katero premoženjsko stanje oziroma kateri predpisi so pravno pomembni za odločitev v konkretnem primeru. Ker v tem primeru te okoliščine niso jasne in tudi ni jasno, po kateri določbi ZBPP je odločitev organa za BPP sprejeta, ali po 36. ali po 41. členu ZBPP, je organ zagrešil bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Krškem, Organa za brezplačno pravno pomoč št. Bpp 271/2010 z dne 14. 8. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 1000,40 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Okrožnega sodišča v Krškem odločil, da tožnici preneha upravičenost do BPP, ki ji je bila dodeljena z odločbo Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 271/2010 z dne 3. 5. 2010 in se šteje za neupravičeno prejeto. V obrazložitvi navaja, da je bila tožnici z navedeno odločbo z dne 3. 5. 2010 dodeljena nujna BPP za vložitev odgovora na tožbo v zadevi Okrožnega sodišča v Krškem I P 75/2010, in sicer za zastopanje na prvi stopnji v tej zadevi ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Dalje navaja, da je organ za BPP po uradni dolžnosti preveril podatke o dohodkih in premoženju tožnice in njene družine, in sicer iz zemljiške knjige ter javnega vpogleda nepremičnin GURS. Iz izpiskov iz zemljiške knjige izhaja, da je tožničin mož A.A. lastnik nepremičnin, in sicer do 1/2 parc. št. 340/34, 3513/0, 3633/1, 3633/4, 934/71, 3260/0, 790/0 in 933/26, vse k.o. ..., ki v naravi predstavljajo kmetijska zemljišča ter parc. št. 791/0 k.o. ..., ki v naravi predstavlja vinograd, gospodarsko poslopje in dvorišče ter parc. št. 3242/0 k.o. ..., ki v naravi predstavlja dve stanovanjski stavbi, gospodarsko poslopje ter dvorišče. Vrednost parcele št. 791/0 k.o. ... znaša po podatkih GURS 2.000,00 EUR, torej njegov lastniški delež na navedeni nepremičnin znaša 1.000,00 EUR. Na parceli št. 3242/0 k.o. ... pa stoji več objektov, med njimi tudi dve stanovanjski hiši, na vsaki izmed njiju pa ima tožničin mož delež do 1/2. V stanovanjski hiši z naslovom … tožnica in njen mož prebivata, zato solastniški del te stanovanjske hiše ne predstavlja premoženja, ki bi se upoštevalo po Zakonu o socialno-varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). V stanovanjski hiši z naslovom ..., na kateri ima tožničin mož solastniški delež do 1/2, pa tožnica in njena družina ne prebiva, saj tam prebiva njena tašča oziroma mati njenega moža. Po podatkih GURS je ta stanovanjska stavba vredna okoli 60.000,00 EUR, kar pomeni, da solastniški delež tožničinega moža znaša okoli 30.000,00 EUR. Organ za BPP tako po pregledu spisa ugotavlja, da vrednost premoženja tožničine družine presega cenzus za upravičenost do BPP. ZSVarPre namreč v 27. členu v zvezi s 4. členom Zakona o interventnih ukrepih za leto 2012 določa, da se ne glede na določbo o finančnem stanju prosilca BPP ne dodeli osebi oziroma družini, katere premoženje dosega ali presega 13.780,00 EUR. Glede na navedeno organ za BPP ugotavlja, da so podani pogoji za prenehanje BPP in je skladno z določilom drugega odstavka 42. člena v povezavi s prvim odstavkom 36. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) izdal odločbo o prenehanju upravičenosti do BPP, ker je le-ta neupravičena. O vračilu stroškov postopka pa bo odločeno v nadaljevanju.

Tožnica meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, zato vlaga tožbo. V tožbi navaja, da v času, ko je vložila prošnjo za BPP in v času, ko ji je bila le-ta odobrena, torej v času, ko je bil organ za BPP dolžan preverjati izpolnitev njenih pogojev za odobritev redne BPP, torej v maju 2010, ZSVarPre in tudi Zakon o interventnih ukrepih za leto 2012 sploh še nista veljala. Zato navedenih dveh zakonov organ za BPP pri ugotavljanju, ali tožnica izpolnjuje pogoje po ZBPP, ne bi smel upoštevati, sploh pa ne za čas pred izdajo izpodbijane odločbe. Niti v ZBPP, niti v ZSVarPre, niti v Zakonu o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 namreč ni določeno, da se pogoji za izpolnitev BPP po teh zakonih ugotavljajo tudi za čas pred veljavnostjo ZSVarPre in Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012. Meni, da ji na podlagi teh dveh zakonov organ za BPP ne bi smel odvzeti BPP, odobrene z odločbo z dne 3. 5. 2010, vse za nazaj. Prepričana je tudi, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen in nerazumljiv, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Na podlagi spremenjenih predpisov bi ji lahko že pridobljena pravica prenehala samo za naprej, ne pa za nazaj. V 42. členu ZBPP je določen postopek ugotovitve, da upravičenec ni več upravičen do BPP, kar po jezikovni razlagi odločbe pomeni, da upravičencu preneha BPP ob določenih pogojih za naprej in ne za nazaj, kot tožnici v konkretnem primeru. Pri tem poudarja, da v konkretni zadevi ne gre in ne more iti za situacijo po 43. členu ZBPP. V zvezi z zaključkom organa za BPP, da premoženje njene družine presega 13.780,00 EUR, pa poudarja, da je pri ugotavljanju vrednosti premoženja treba ugotavljati vrednost le-tega na posameznega družinskega člana, ne pa na celotno družino, saj je v nasprotnem primeru preveliko nesorazmerje med upoštevanjem vrednosti premoženja samske osebe in vrednostjo premoženja družine. V takšnem primeru bi namreč samska oseba, ki edina prispeva k svojemu premoženju in je le-to samo njeno, prej pridobila pomoč kot član družine, kot je na primer tožnica, ki skupaj s svojim možem prispeva k premoženju celotne družine, ki vključuje še dva šoloobvezna otroka. Zato meni, da je treba zakonske določbe razlagati tako, da se pri premoženju družine upošteva vrednost premoženja družine na posameznega družinskega člana. Tako bi se lahko v tožničinem primeru upoštevalo le 7.500,00 EUR na posameznega člana, kar je pod predvideno vrednostjo 13.780,00 EUR. Sicer pa po njenem prepričanju organ za BPP, ob upoštevanju določbe drugega odstavka 9. člena ZSVarPre, sploh ne bi smel upoštevati kot premoženja pol stanovanjske stavbe, ki je namenjena bivanju tožničine tašče, katero je tožnica v skladu s pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 16. 8. 2007 dolžna preživljati. Predlaga tudi zaslišanje strank. Po vsem navedenem sodišču predlaga, da po izvedenem dokaznem postopku in opravljeni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je sodišču posredovala upravni spis zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

O tožbi je to sodišče že odločalo, in sicer jo je s sodbo I U 1403/2012 z dne 2. 10. 2012 zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Navedlo je, da mora tudi pri nujni BPP prosilec izkazati izpolnjevanje pogojev za odobritev BPP, le da se pogoji preverijo naknadno, na podlagi dokazil, ki jih mora prosilec predložiti takoj, ko mu je nujna BPP odobrena, ali najkasneje v roku osem dni po odobritvi oziroma po uradni dolžnosti. Presodilo je, da je toženka pri naknadni presoji izpolnjevanja pogojev za BPP pravilno upoštevala relevantne določbe zakonov, veljavnih v času odločanja v obravnavani zadevi.

Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom X Ips 486/2012 z dne 3. 7. 2013 reviziji tožnice ugodilo, navedeno sodbo Upravnega sodišča I U 1403/2012 z dne 2. 10. 2012 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedlo je, da je sodišče prve stopnje preuranjeno sklenilo, da gre v obravnavanem primeru za prvo presojo upravičenosti do (brez preverjanja izpolnjevanja predpisanih premoženjskih pogojev) dodeljene nujne BPP, torej za postopek po 36. členu ZBPP, saj to jasno in nedvoumno ne izhaja niti iz izpodbijane odločbe, niti iz upravnih in sodnih spisov. Iz izpodbijane sodbe in odločbe pa tudi ni razvidno, ali je bilo tožničino premoženjsko stanje tako, kot je ugotovljeno v izpodbijani odločbi, že ob odobritvi nujne BPP, ali pa se je spremenilo naknadno in kdaj. Ker navedena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, posledično pa Vrhovno sodišče tudi ni moglo presoditi, ali je bilo v tem primeru materialno pravo pravilno uporabljeno, zato je reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem mora upoštevati pravno mnenje Vrhovnega sodišča glede uporabe materialnega prava in stališča glede postopka, navedena v obrazložitvi tega sklepa Vrhovnega sodišča. Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru izpodbijana odločba temelji na določbah ZBPP, in sicer drugega odstavka 42. člena v povezavi s prvim odstavkom 36. člena (pogoji za dodelitev nujne BPP), 2. člena (ki med drugim določa način, oblike in pristojni organ za odločanje o BPP) in drugega odstavka 37. člena (ta določa način odločitve pristojnega organa: zavrženje, zavrnitev ali ugoditev prošnji za BPP), te določbe so namreč navedene v njenem uvodu.

ZBPP v 36. členu določa pogoje za dodelitev nujne BPP (prvi odstavek); določa tudi obveznost prosilca, ki mu je nujna BPP odobrena, da najkasneje v 8 dneh po odobritvi BPP dokaže izpolnjevanje pogojev po ZBPP (tretji odstavek). Če odobritev nujne BPP ni bila utemeljena ali če prosilec ne predloži dokazov za izpolnjevanje pogojev, se uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP (četrti odstavek tega člena ZBPP). V 41. členu ZBPP je določeno, da mora pogoje za dodelitev BPP upravičenec izpolnjevati ves čas, za katerega mu je bila odobrena. Če pride do spremenjenih okoliščin, ki bi lahko vplivale na pravico do BPP, mora prosilec v osmih dneh od spremembe okoliščin o tem obvestiti organ, in sicer ves čas, to je od odobritve BPP pa do njenega dokončnega obračuna. Po 42. členu ZBPP pa lahko organ po uradni dolžnosti začne ugotovitveni postopek o nadaljnji upravičenosti do BPP. Glede na okoliščine posameznega primera lahko izda drugačno odločbo o upravičenosti do BPP, ali pa izda odločbo o prenehanju upravičenosti do BPP.

Sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe (niti iz uvoda, v katerem so navedene določbe ZBPP, niti iz izreka, niti iz obrazložitve) in upravnih spisov ni jasno in nedvoumno razvidno, ali gre v obravnavanem primeru za prvo presojo upravičenosti do (brez preverjanja izpolnjevanja predpisanih premoženjskih pogojev) dodeljene nujne BPP, torej za postopek po 36. členu ZBPP. Prav tako iz izpodbijane odločbe ni jasno razvidno, ali je bilo tožničino premoženjsko stanje tako, kot je ugotovljeno v izpodbijani odločbi, že ob odobritvi nujne BPP, ali pa se je spremenilo in kdaj.

Prav od tega, ali gre za preverjanje upravičenosti dodelitve nujne BPP od samega začetka (36. člen ZBPP), ali za vmesno ugotavljanje premoženjskega stanja in posledično preverjanje upravičenosti do (nadaljnje) BPP zaradi drugačnega premoženjskega stanja (41. člen ZBPP), pa je odvisno, katero premoženjsko stanje oziroma kateri predpisi so pravno pomembni za odločitev v tem primeru.

Ker v tem primeru te okoliščine niso jasne in tudi ni jasno, po kateri določbi ZBPP je odločitev organa za BPP sprejeta, ali po 36. ali po 41. členu ZBPP, je organ zagrešil bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, posledično pa sodišče tudi ni mogoče presoditi, ali je bilo v tem primeru materialno pravo pravilno uporabljeno.

Kot je navedlo Vrhovno sodišče v 14. točki sklepa X Ips 486/2012, je v primeru naknadnega ugotavljanja izpolnjevanja predpisanih premoženjskih pogojev, ki bi morali biti izpolnjeni ob odobritvi nujne BPP (ki se lahko odobri brez podatkov o prosilčevem premoženjskem stanju), torej v postopku po 36. členu ZBPP, treba uporabljati predpise, ki so veljali ob odobritvi take pomoči. Tudi za primere, če se v postopku po 41. členu ZBPP za čas vložitve prošnje za BPP ugotovi drugačno premoženjsko stanje uživalca BPP, kot ga je ta navedel v prošnji, in ob takem premoženjskem stanju že v začetku ne bi bil upravičen do dodeljene BPP, Vrhovno sodišče v točki 15. navedenega sklepa meni, da se upravičenost do nadaljnjega prejemanja BPP presoja po predpisih, ki so veljali ob odobritvi BPP.

Če pa se med koriščenjem BPP premoženjsko stanje prosilca spremeni (ne glede na to, ali je to sporočil sam ali pa je to ugotovil organ za BPP po uradni dolžnosti), se pri presoji nadaljnje upravičenosti do že dodeljene BPP (41. člen ZBPP) uporabljajo predpisi, ki veljajo ob spremembi premoženjskega stanja. Če pa ni mogoče ugotoviti, kdaj je do spremembe premoženjskega stanja prišlo, pa se uporabljajo predpisi, ki veljajo ob odločanju organa za BPP o nadaljnji upravičenosti do BPP (16. točka navedenega sklepa Vrhovnega sodišča).

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.

Zahtevku tožnice za povrnitev stroškov postopka pred prvostopnim sodiščem je sodišče ugodilo na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v znesku 350,00 EUR, povečanem za 22 % DDV, ker sta pooblaščenca zavezanca za DDV, skupaj torej 427,00 EUR. Kot nadaljnji stroški pa tožnici pripadajo v skladu s sklepom Vrhovnega sodišča RS tudi stroški za revizijo. Ker citirani Pravilnik ne ureja vprašanja povrnitve stroškov, ki jih je imel revident, ki je uspel z revizijo, je treba o zahtevku tožnice za povračilo stroškov za revizijo odločiti na podlagi Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V določbi prvega odstavka 154. člena ZPP je določeno, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Stroški v skladu z določbo drugega odstavka 151. člena ZPP obsegajo tudi nagrado za delo odvetnika in drugih oseb, ki jim zakon priznava pravico do nagrade. V določbi drugega odstavka 155. člena ZPP je določeno, da če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi. Po določbi prvega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) se v upravnih sporih vrednost predmeta določi po prostem preudarku glede na pomen stvari, ki je razvidna iz tožbe ali drugega pravnega sredstva, s katerim se začne postopek, če ta zakon ne določa drugače. Sodišče ugotavlja, da je tožnica v zahtevku za povrnitev revizijskih stroškov navedla, da zahteva 450,00 EUR za revizijski postopek, kar je po presoji sodišča ustrezno glede na to, da ji je bila v tej zadevi dodeljena nujna BPP za vložitev odgovora na tožbo in za zastopanje na prvi stopnji v zadevi Okrožnega sodišča v Krškem I P 75/2010. Prav tako je utemeljen strošek 20,00 EUR za poštnino, fotokopije in druge materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT ter 22% DDV. Stroški postopka v zvezi z revizijo torej znašajo 573,40 EUR. Skupaj mora tako toženka povrniti tožnici stroške postopka v višini 1000,40 EUR v 15 dneh po vročitvi sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.