Jedro

Ker toženec ni pravočasno odgovoril na tožbo, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP utemeljeno izdalo zamudno sodbo, da mora toženec tožniku vrniti štipendije, kot je bilo to dogovorjeno s poravnavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 1.802,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2012 dalje do plačila, vse v 15 dneh. Prav tako je dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 45,00 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka za izpolnitev do plačila.

Zoper zamudno sodbo je pritožbo vložil toženec. V pritožbi pojasnjuje, da je v šolskem letu 2006/2007 obiskoval A. šolo v B, program strojni tehnik. Tedaj je bil vpisan v 3. letnik, vendar je mesec dni pred koncem pustil šolo. V jeseni leta 2007 se je ponovno vpisal v 3. letnik ter opravil nekaj izpitov, enako tudi v jeseni leta 2008. V mesecu juniju 2009 je bil pozvan na Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, kjer je podpisal nekakšno pogodbo, v kateri je obljubil, da bo šolanje zaključil do konca septembra 2009. Žal se tudi to ni izšlo. V avgustu 2012 se je odjavil iz Zavoda RS za zaposlovanje. Potem, ko je prejel tožbo, se je ponovno prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje in zaprosil za socialno pomoč. V mesecu oktobru se je ponovno zglasil na šoli in se odločil, da konča šolo. S tem v zvezi prosi, da se mu določi dodaten rok za dokončanje izpitov, saj zahtevanega zneska ne bo poravnal. Za dokončanje vseh 8 izpitov potrebuje rok 3 – 4 mesecev.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče, na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem), pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo izdalo skladno s 318. členom ZPP, kajti toženec v zakonsko določenem roku ni odgovoril na tožbo. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje tožencu posredovalo poziv, naj odgovori na tožbo. Ta poziv je bil tožencu vročen dne 22. 9. 2012. Sodišče je toženca tudi opozorilo, da je dolžan na poziv odgovoriti v roku 30 dni ter na posledice, če ne bo v določenem roku odgovoril na tožbo. Toženec je sicer po telefonu prosil za podaljšanje roka za odgovor na tožbo, s tem da mu je sodišče prve stopnje pisno pojasnilo, da rok za odgovor na tožbo ni podaljšljiv. Toženec je nato dne 23. 10. 2012 podal odgovor na tožbo (tedaj je bil odgovor na tožbo priporočeno oddan na pošto, kar je razvidno iz poštnega žiga). Glede na datum vročitve poziva, da odgovori na tožbo in datum, ko je bil odgovor na tožbo vložen na sodišče, tudi pritožbeno sodišče enako kot pred njim sodišče prve stopnje ugotavlja, da je toženec zamudil zakonsko določeni 30 dnevni rok za podajo odgovora na tožbo. V tem primeru sodišče prve stopnje tega odgovora utemeljeno ni upoštevalo in je izdalo zamudno sodbo, kajti izpolnjene so tudi ostale procesne predpostavke določene v 318. členu ZPP. V zadevi namreč ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Prav tako utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka oziroma splošno znanimi dejstvi. Stranki sta se s pisno poravnavo dne 25. 5. 2009, na podlagi tega, ker toženec ni izpolnil svojih obveznosti iz štipendijske pogodbe, dogovorili, da tožencu dolga ne bo treba vrniti, če bo v dodatnem roku do 30. 9. 2009 predložil ustrezno dokazilo o uspešno zaključenem šolanju, za katerega je prejemal štipendijo. Kot je razvidno iz 3. točke poravnave, pa je bilo v nasprotnem primeru dogovorjeno vračilo dolga v 12 mesečnih obrokih, s tem da je prvi obrok v višini 150,21 EUR zapadel v plačilo dne 15. 10. 2009, zadnji obrok pa dne 15. 9. 2010. Po sklenjeni poravnavi toženec tožeči stranki ni ničesar plačal. Ta ga je na to opomnila in nato vložila tožbo. Pravna podlaga za odločitev v zadevi je podana v 1050. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem.) ter v 239. členu OZ oziroma glede plačila zamudnih obresti v 1. odstavku 378. člena OZ. Toženec v pritožbi vsega navedenega tudi ne izpodbija. Navaja zgolj razloge, zakaj ni dokončal šolanja in prosi za dodaten rok, v katerem bo opravil manjkajoče izpite za dokončanje 3. letnika. Glede omenjenega pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da stranka zamudne sodbe glede na določbo 2. odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kdaj bo toženec zaključil šolanje in ali bo to imelo vpliv na izvršitev zamudne sodbe ni stvar odločitve sodišča oziroma predmet presoje v sodnem postopku, temveč je to lahko zgolj predmet dogovora med tožečo stranko in pa tožencem. S predlogi, kot jih toženec podaja v pritožbi, se lahko obrne direktno na tožečo stranko.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.