Jedro

Toženec je s kaznivim dejanjem, ki ga je zagrešil nad tožnico, protipravno posegel v njeno spolno nedotakljivost in s tem na poseben način prizadel njeno dostojanstvo. Po 181. členu OZ gre za posebno obliko nepremoženjske škode. Za duševno trpljenje, ki je posledica takšnega posega, sodišče praviloma prisodi enotno odškodnino, ki pa ne izključuje denarne odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod po 179. in 182. členu OZ (npr. zaradi posega v čast in ugled, telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali skaženosti), če se je takšna škoda pojavila v posebej izraziti obliki, poleg duševnih bolečin zaradi kršitve dostojanstva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: a) v I. točki izreka tako, da se znesek odškodnine, ki jo mora tožena stranka plačati tožeči stranki, zniža za 6.500,00 EUR (na 12.235,13 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.11.2010 dalje do plačila; b) v II. točki izreka pa tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih mora tožena stranka poravnati tožeči stranki, zniža za 530,19 EUR (na 2.633,60 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (prvi odstavek I. točke ter II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 175,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici prisodilo 18.735,13 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zneska 18.551,49 EUR od 1.11.2010 dalje in od zneska 183,64 EUR od 27.8.2013 dalje). V presežku (do zahtevanih 46.584,48 EUR z obrestmi) je zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo, da mora tožnici povrniti tudi 3.163,79 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožil toženec. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in znižanje odškodnine. Ta je bila odmerjena previsoko. Poškodbe, ki jih je utrpela tožnica, ne potrebujejo posebnega zdravljenja. Poleg tega tožnica ni trpela zelo hudih niti hudih telesnih bolečin. Tožničin primarni strah je trajal le nekaj minut, sekundarni pa največ pet dni po škodnem dogodku. Očitno je sodišče upoštevalo tudi strah v bodočnosti, ki ni pravno priznana škoda. Tožnica ni utrpela nobene trajne okvare svojega zdravja in njena življenjska aktivnost zaradi telesnih poškodb ni zmanjšana. Občasno mravljinčenje v rokah ni posledica škodnega dogodka. Poleg tega je po mnenju izvedencev pri tožnici pričakovati popolno okrevanje na psihičnem področju. Sicer pa se tožnica še vedno lahko ukvarja s športom in tudi njena delovna učinkovitost ni okrnjena. Namen odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve dostojanstva ni kaznovanje. Iz tožničine izpovedi ni razbrati, da je trpela sram, nemoč in ponižanje. Njene občutke ogroženosti in vpliv spornega dogodka na tožničine družabne stike, je sodišče že upoštevalo pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Pritožbeni temelj namreč ni bil sporen, zato je tožničin uspeh v pravdi ustrezno nižji, prav tako stroški, ki jih dolguje toženec.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Obrazloženo nasprotuje posameznim pritožbenim trditvam in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe. Prisojena odškodnina je glede na okoliščine primera prej prenizka kot previsoka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Odškodnina v višini 4.000,00 EUR, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ni pretirana glede na naravo in težo poškodb, potek njihovega zdravljenja ter stopnjo in trajanje prestanih bolečin. Tožnica je v obravnavanem škodnem dogodku utrpela številne in obsežne udarnine, tudi po vitalnih delih telesa (glavi, obrazu, prsno-ledveni hrbtenici), več odrgnin in nateg vratnih mišic. Zdravljenje resda ni bilo posebej zahtevno, je pa bilo za tožnico nadležno in zamudno, saj je bila prisiljena počivati, boleče dele hladiti z obkladki, uživati analgetike, opraviti več različnih preiskav in zdravniških pregledov. Zdravljenje telesnih poškodb je trajalo šest mesecev, psihoterapevtsko zdravljenje pa se je zaključilo šele januarja 2014, torej več kot štiri leta po škodnem dogodku. Srednje hude bolečine so bile teden dni stalne. Takšne so bile v prvih treh do šestih tednih tudi lahke bolečine, nakar so prešle v občasne, ki so trajale do konca zdravljenja. Po navedenem za predlagano znižanje odškodnine iz tega naslova ni podlage.

6. Toženec v pritožbi neupravičeno poskuša minimalizirati strah, ki ga je tožnica utrpela zaradi škodnega dogodka. Čeprav je njen primarni strah trajal le nekaj minut, je bil zaradi izjemne brutalnosti toženčevega napada tako hud, da se je tožnica upravičeno bala za svoje življenje. Prestani primarni strah pa je po ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi za dalj časa resno načel tožničino duševno ravnovesje. Tožnica je tako pri spopadanju s posledicami strahu (nespečnostjo, tesnobo in občutki ogroženosti) potrebovala psihoterapevtsko pomoč. Poleg tega je vsaj pet dni, ko je bila po mnenju izvedencev upravičeno zaskrbljena za izid svojega zdravljenja, trpela tudi sekundarni strah. Tako prisojena odškodnina v skupnem znesku 2.500,00 EUR iz tega naslova ni niti najmanj pretirana.

7. Toženec pa utemeljeno nasprotuje posebni odmeri odškodnine za tožničine duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kot izhaja iz mnenja izvedencev, na katerega se opira izpodbijana sodba, tožničino telesno in duševno zdravje po škodnem dogodku ni ostalo trajno okvarjeno. Tožnica sicer teden dni po poškodbi ni bila sposobna za svoje delo, pol leta pa ne za fizično delo in dolgotrajnejše delo v prisilni drži. Po končanem zdravljenju tožničina sposobnost za delo ni več okrnjena in tožnica v svojem poklicnem življenju ne trpi nobenih omejitev. Zaradi razvoja postravmatske stresne motnje, ki se kaže z občutki ogroženosti in tesnobe, je bila v določeni meri prikrajšana pri izrabi prostega časa, saj je za svoje večerne izhode in posamezne športne dejavnosti (tek, hoja v hribe) potrebovala spremstvo. Ker pa so opisane duševne težave po mnenju izvedencev že v znatni meri izvenele in bodo sčasoma povsem ponehale, je očitno, da ne gre za trajno in tudi ne bistveno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Tožnica za to škodo ni upravičena do samostojne odškodnine, medtem ko škodo zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v teku zdravljenja krije odškodnina za telesne bolečine. Sodišče prve stopnje je torej deloma zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo tožničin odškodninski zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v celoti zavrniti.

8. Toženec je s kaznivim dejanjem, ki ga je zagrešil nad tožnico, protipravno posegel v njeno spolno nedotakljivost in s tem na poseben način prizadel njeno dostojanstvo. Po 181. členu Obligacijskega zakonika (OZ) gre za posebno obliko nepremoženjske škode. Za duševno trpljenje, ki je posledica takšnega posega, sodišče praviloma prisodi enotno odškodnino, ki pa ne izključuje denarne odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod po 179. in 182. členu OZ (npr. zaradi posega v čast in ugled, telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali skaženosti), če se je takšna škoda pojavila v posebej izraziti obliki, poleg duševnih bolečin zaradi kršitve dostojanstva(1). V tožničinem primeru je ta pogoj podan le glede telesnih bolečin in strahu, ne pa tudi glede zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot je že bilo obrazloženo. Neprijetnosti, ki jih tožnica trpi, ker se je zaradi občutka ogroženosti in tesnobe ne more več povsem neovirano športno in družabno udejstvovati, bi torej sodišče prve stopnje lahko upoštevalo le pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve njenega dostojanstva. Tožnici je sicer za to njeno škodo prisodilo 5.000,00 EUR. Z morebitno nižjo odškodnino, za katero se zavzema pritožba, ne bi bilo mogoče doseči namena odškodnine, torej tožničinega pravičnega zadoščenja. Nesprejemljivi so pritožbeni očitki, da sodišče s takšno odškodnino poskuša kaznovati toženca. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu toženec v pritožbi ne oporeka, namreč ne more biti nobenega dvoma, da tožnica zaradi toženčevega protipravnega posega v njeno spolno integriteto in osebno dostojanstvo intenzivno duševno trpi in bo trpela, čeprav v nekoliko manjšem obsegu, tudi v prihodnje. Sodišče prve stopnje se je ob zaslišanju tožnice lahko dovolj zanesljivo prepričalo, da se je zaradi toženčevega dejanja počutila osramočeno, nemočno in ponižano. Pritožbeni pomisleki v zvezi s tem so neumestni. Pri tožnici se je zaradi obravnavanega škodnega dogodka razvila celo posttravmatska stresna motnja, ki se odraža z občutki ogroženosti, tesnobe, pomanjkanja osebne svobode in tudi somatizacijskimi motnjami (glavoboli in vrtoglavicami). Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da ima tožnica zaradi vsega navedenega omembe vredne težave pri navezovanju družabnih stikov, zlasti z moškimi, in težave v spolnosti. V prisojeni odškodnini iz tega naslova se zato povsem primerno odražata ugotovljena stopnja in trajanje tožničinih duševnih bolečin.

9. Sodišče druge stopnje je po navedenem le delno ugodilo toženčevi pritožbi. Prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo je znižalo za 6.500,00 EUR, tako da znaša 11.500,00 EUR, kar ustreza približno 11 in pol mesečnim plačam na zaposlenega v državi. S tem je odškodnina v zadostni meri individualizirana in obenem objektivizirana.

10. Po delni spremembi prve sodbe na podlagi pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je sodišče druge stopnje v preostalem izpodbijanem delu prvo sodbo potrdilo, toženčevo neutemeljeno pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP). Uradoma upoštevnih procesnih kršitev, ki bi terjale drugačno odločitev, namreč v postopku na prvi stopnji ni bilo, z navedeno izjemo pa je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo.

11. Delna je sprememba sodbe terja tudi novo odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker sta pravdni stranki v pravdi deloma uspeli, morata drugi drugi povrniti sorazmeren del nujnih potrebnih pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Že sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju deleža uspeha pravilno upoštevalo tudi temelj tožbenega zahtevka, kljub vezanosti pravdnega sodišča na kazensko sodbo. Čeprav toženčeve odgovornosti v dokaznem postopku ni bilo treba raziskovati (14. člen ZPP), pa ni mogoče spregledati, da je toženec oporekal zatrjevanim tožničinim poškodbam in je bilo tudi zato potrebno dokazovanje z izvedenci. Tožnica je torej po temelju uspela v celoti, glede višine pa nazadnje le s 26 %. Njen skupen uspeh v postopku na prvi stopnji tako znaša 63 %, toženčev pa 37 %. Sodišče prve stopnje je v skladu z odvetniško in taksno tarifo tožničine skupne stroške odmerilo na 5.436,00 EUR, toženčeve pa na 2.138,05 EUR, čemur pritožba obrazloženo ne oporeka. To pomeni, da bi moral toženec tožnici povrniti 3.424,68 EUR, tožnica pa tožencu 791,08 EUR. Po medsebojnem pobotanju ostane 2.633,60 EUR, ki jih toženec dolguje tožnici, torej 530,19 EUR več, kot mu je že naložilo sodišče prve stopnje.

12. Poleg tega sta pravdni stranki upravičeni tudi do povračila sorazmernega dela pritožbenih stroškov. Toženec je s pritožbo izpodbijal le prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo (18.500,00 EUR), ki jo je uspel znižati za 36 %. Preostalih 64 % predstavlja tožničin uspeh v pritožbenem postopku. Toženčevi stroški za pritožbo znašajo skupaj 918,36 EUR, obsegajo pa sodno takso (567,00 EUR), nagrado za pritožbeni postopek (288,00 EUR – tar. št. 3210 v zvezi s 36. členom Odvetniške tarife) in 22 % DDV. Tožničini stroški za odgovor za pritožbo pa obsegajo nagrado za pritožbeni postopek (628,80 EUR – tar. št. 3210), materialne stroške (20,00 EUR – tar. št. 6002) in 22 % DDV, skupaj 791,54 EUR. Tožnica bi torej morala tožencu povrniti 330,61 EUR, toženec pa tožnici 506,59 EUR. Po medsebojnem pobotanju ostane 175,98 EUR, ki jih mora na račun stroškov pritožbenega postopka toženec plačati tožnici. Če bo s plačilom zamujal, bo od poteka izpolnitvenega roka dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti.

Op. št. (1): sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 106/2004 z dne 23.6.2005