Jedro

Obravnavani zahtevek se nanaša na denarno terjatev v višini 292,98 EUR. Nedvomno gre za spor majhne vrednosti. Zatrjevano dejstvo, da naj bi imela zadeva velik pomen, ker mora več lastnikov tožeči stranki neupravičeno zaračunane postavke plačevati vsak mesec, tega ne more spremeniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 116599/2016 z dne 15. 11. 2016 v prvem odstavku izreka za plačilo 216,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Citirani sklep je razveljavilo v prvem odstavku izreka za plačanih 72,62 EUR (in v tem delu postopek ustavilo - II.a točka izreka) ter za 17,32 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestni (v tem delu je zahtevek zavrnilo - II.b točka izreka) in v tretjem odstavku izreka (ter zavrnilo zahtevek za povračilo izvršilnih stroškov - II.c točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 257,23 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka se, zaradi kršenja materialnega prava in neupravičene materialne obremenitve, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da sklep o izvršbi VL 116599/2016 obdrži v veljavi za znesek 37,05 EUR, v presežku pa ga razveljavi in tožeči stranki naloži v plačilo toženčeve pravdne stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev odločitve sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Skladno z določbo prvega odstavka 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se kot gospodarski spori majhne vrednosti obravnavajo vsi gospodarski spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000 EUR. Obravnavani zahtevek se nanaša na denarno terjatev v višini 292,98 EUR. Nedvomno torej gre za spor majhne vrednosti. Zatrjevano dejstvo, da naj bi imela zadeva velik pomen, ker mora več lastnikov tožeči stranki neupravičeno zaračunane postavke plačevati vsak mesec, tega ne more spremeniti.

6. Sodišče prve stopnje je nadalje jasno in argumentirano obrazložilo zakaj je tožeča stranka, skladno s pogodbo, upravičena zaračunavati tako postavko upravljanje, kot tudi postavki obratovanje in vzdrževanje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča, to izhaja iz določbe 9. člena Pogodbe o upravljanju poslovnega objekta, na katero se je (povsem pravilno) sklicevalo sodišče prve stopnje. Pritožbeni očitek, da je to določbo napačno uporabilo (kar pomeni, da je napačno uporabilo materialno pravo) tako ni utemeljen.

7. Res je, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do oporekanja računom G. d. o. o. Je pa pojasnilo, da ima tožeča stranka lastnikom poslovnih prostorov pravico obračunavati vzdrževanje stavbe v višini 22,78 EUR za vsak poslovni lokal. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila storitev družbe G. zaračunana v okviru navedene postavke. Ta je fiksna, vsak mesec enaka, njena višina pa je dogovorjena s Pogodbo o upravljanju (priloga B7). Tožeča stranka je bila do njenega obračuna upravičena, tožena stranka pa je to postavko dolžna plačati. Ker je obračun storitev družbe G. (očitno) vanjo vključen, posebna opredelitev do njega ni bila potrebna.

8. V zvezi z odvozom odpadnega papirja je tožeča stranka pojasnila, da storitve U. d. o. o. in F. d. o. o. obsegajo odvoz odpadkov izven rednega odvoza, ki ga sicer izvaja komunalno podjetje. Tožena stranka zgolj z ugovorom, da vse stroške za odvoz odpadkov plačuje komunalnemu podjetju, ni mogla uspeti. Prav tako ne more uspeti z v pritožbi prvič podanimi navedbami o tem, da za odvoz odpadnih surovin kot je papir ali kovina ni treba plačevati usluge odvoza, saj gre za odpadke, ki se lahko reciklirajo. Gre za nedovoljene in posledično neupoštevne pritožbene novote (453. člen ZPP). Tudi sicer iz predloženih računov izhaja, da ti stroški niso bili zaračunani posebej - očitno so bili vključeni v eno od postavk, ki jih je tožeča stranka obračunavala skladno s pogodbo (obratovanje, vzdrževanje) in torej upravičeno. Izostanek posebne opredelitve do navedenega računa zato ne pomeni kršitve pravice tožene stranke do izjave.

9. Tožena stranka nadalje ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil del najemnin, pridobljenih z oddajanjem skupnih prostorov v najem, porabljen za stroške tekočega vzdrževanja stavbe (del pa prenesen v leto 2016). Iz nje izhaja, da so se stroški, ki so jih stranke morale plačati za redno vzdrževanje stavbe, zmanjšali. To pa je (logično) razlog, da tožena stranka deleža, ki bi ji iz najemnin sicer pripadal, ne more uveljaviti v pobot. Neke vrste (tristranski) pobot je dejansko izvedla že tožeča stranka, ko je iz teh sredstev plačala stroške vzdrževanja, ki bi jih sicer bila dolžna plačati tožena stranka. Zaključek, da je tožeča stranka upravičeno porabila zbrana sredstva od oddajanja skupnih površin, pa je zaključek dejanske narave. Ker obravnavani spor (kot je že bilo obrazloženo) predstavlja spor majhne vrednosti, tega s pritožbo ni mogoče izpodbiti. Zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje namreč v tovrstnih sporih ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje podlaga tudi za pritožbeno odločitev in višje sodišče vanj ne sme posegati.

10. Glede na navedeno s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere skladno s 350. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Čeprav tožena stranka s pritožbo ni uspela, pa mora tožeča stranka sama kriti stroške, ki so ji nastali z odgovorom nanjo. Ta namreč ni v ničemer prispeval k pritožbeni odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).