Jedro

Račun je zasebna poslovna listina, za katero ni predpisano nobeno dokazno pravilo, zato jo sodišče ocenjuje po načelu proti presoji dokazov.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in v delu, ki se nanaša na tožnika, razveljavilo odločitve disciplinskih organov tožene stranke z dne 16.11.1999 oziroma 21.12.1999, na podlagi katerih je bil M. P. izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da tožniku očitana hujša kršitev delovnih obveznosti nezakonitega razpolaganja s sredstvi družbe po 3. točki 28. člena Pravilnika o delovnih razmerjih, storjena s tem, da je skupaj s sodelavcema iz istega oddelka za varstvo pri delu, v času od 1.1.1998 do 30.8.1999, naročal in prevzemal pri G. d.o.o. tudi blago, ki ne sodi med osebna varovalna sredstva ali gasilsko opremo tožene stranke, in sodeloval v postopku plačevanja računov, ki so se glasili le na storitve in si s tem pridobil premoženjsko korist najmanj v znesku 9.686.717,70 SIT - ni dokazana. Zato je posledično ugodilo tudi tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku, toženi stranki pa naložilo plačilo tožniku nastalih odvetniških stroškov v postopku pred disciplinskimi organi v znesku 281.137,00 SIT in stroškov sodnega postopka v znesku 246.330,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja vse revizijske razloge. V obrazložitvi revizije ponovno navaja, da je predmet dejavnosti - kot izhaja iz izpiska sodnega registra - trgovskega podjetja G. d.o.o. - prodaja blaga in ne storitev. Zato G. v spornem obdobju ni mogla nastopati kot pooblaščenka za servisiranje in po izpovedbi njenega direktorja A. P., še vedno nima registracije in ne dovoljenja za atestiranje gasilnih aparatov. Tožena stranka je bila sama pooblaščeni izvajalec servisiranja gasilnih aparatov in kot taka vpisana v seznam pooblaščenih izvajalcev za vzdrževanje gasilnikov pod št. 44 - Uradni list RS, št. 9/99. Ker sta sodišči v nasprotju z zapisnikom o izpovedbah v postopku in listinami ugotovili, da je bilo servisiranje in atestiranje predmet poslovnih razmerij med G. in toženo stranko, sta storili absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ugotovitev obstoja poslovnega razmerja je namreč odločilno dejstvo za presojo verodostojnosti izdanih in plačanih računov. Iz neobstoječega poslovnega razmerja, po navedbah revizije, namreč ni mogla biti opravljena nobena storitev, zato ni bila dana dopustna podlaga za plačilo L. dostavljenih računov. Iz navedenega razloga jih tožena stranka ves čas šteje za fiktivne, sodišče pa jih je kot pristne in verodostojne upoštevalo pri svoji - napačni - presoji. Na podlagi dejstva, da tožnik ni pisal in ni podpisoval zunanjih naročilnic, je sodišče presodilo, da ni naročal in prevzemal blaga za osebno rabo. Pri tem je prezrlo, da je tožnik potrdil računa št. 4880102 v znesku 424.125,60 SIT in št. 4890052120 v znesku 619.752,00 SIT, čeprav je bila njuna vsebina neresnična. Zavrnitvi računov št. 4890630-5214 in št. 4890634-244 v skupnem znesku 3.869.573,40 SIT je botrovalo dejstvo, da so se začele odkrivati in ugotavljati nepravilnosti v poslovanju med G. d.o.o. in toženo stranko. Vendar je tožnik že s potrditvami prvih dveh navedenih računov v vlogi pregledovalca nezakonito razpolagal s sredstvi tožene stranke in že samo to dejstvo zadošča za dejanski stan očitane mu hujše kršitve delovne obveznosti. Pomen pregledovalca mora sodišče presojati po pravilih in v okolju, kjer je vloga pregledovalca opredeljena in v tem delu je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in tudi napačno povzelo zapisana pravila. Tožnik, ki je bil tudi pooblaščenec za požarno varnost, po navedbah revizije, ni neuka stranka, zato je njegova ravnanja potrebno presojati sorazmerju pravic in obveznosti. Vsled obrazloženega revizija predlaga, da revizijsko sodišče obe izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne, oziroma da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi, je njen preizkus omejen na del, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizijske trditve, da je (tudi) sodišče druge stopnje ugotovilo obstoj in predmet poslovnih razmerij med G. in toženo stranko, v nasprotju z izvedenimi dokazi, predstavljajo očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Po oceni revizijskega sodišča je navedeni očitek utemeljen.

Že prvostopno sodišče in sodišče druge stopnje, ki je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami, je presodilo, da je zaradi obstoja poslovnega razmerja med G. in toženo stranko, resnična vsebina L. izdanih računov, ki so se praviloma glasili na servisiranje in atestiranje gasilnikov. Pri tem je očitno prezrlo, da je G. d.o.o. trgovsko podjetje, katerega dejavnost, kot izhaja iz sodnega registra (priloga B 16) ni prodaja storitev, temveč - med drugim - proizvodnja jeklenih bobnov, sodov in podobnih posod, drugih kovinskih izdelkov, črpalk in kompresorjev, posredništvo, dajanje v najem, prekladanje in nakladanje, predvsem pa prodaja blaga na drobno in na debelo. Da ni imela in tudi še vedno nima pooblastila za servisiranje in atestiranje gasilnih aparatov, nedvoumno izhaja (poleg omenjenega izpiska iz gospodarskega registra) tudi iz izpovedbe direktorja d.o.o. G. A.P. na list. št. 47. Nasprotno pa ima licenco že od 11.4.1996 dalje za servisiranje gasilnih aparatov tožena stranka sama - kot je to razvidno iz seznama pooblaščenih izvajalcev za vzdrževanje gasilnikov, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 9/99. Tožnik je kot preglednik dva računa (priloga B 12 in B 13), ki sta se glasila na znesek 424.125,60 SIT in 619.752,00 SIT, potrdil (njegova izpovedba na list. št. 83), čeprav sta se nanašala na plačilo "polnitev gasilnikov CO2 5 kg in CO2 10 kg in vzpostavitev identičnosti" (račun št. 4880102) oziroma "servisiranje in atestiranje gasilnikov CO2, vzpostavitev identičnosti" (račun št. 4890052120). Dne 30.8.1999 zavrnjeni račun št. 4890634-244 (priloga B 14) na plačilo zneska 1.526.975,40 SIT se nanaša, kot je izpovedal Z. B. (list. št. 80 in 81) na plačilo po tožniku naročenega in prevzetega blaga za njegovo osebno uporabo (celoten material za centralno napeljavo za hišo, 100 m2 ploščic, 200 m2 stiroporja?). Tudi ta račun se je glasil na atestiranje gasilnikov CO2 5, vzpostavitev identičnosti zamenjave ventilov, barvanje in polnjenje. Razloga zavrnitve sodišče ni ugotavljalo, čeprav gre za odločilno okoliščino.

Račun je sicer poslovna, zasebna listina in zanjo ni predpisano nobeno dokazno pravilo. Zato jo sodišče ocenjuje po načelu proste presoje dokazov v smislu 8. člena ZPP. Pri dolžnosti sodišča, da skrbno in vestno presodi vsak dokaz, vendarle ni prezreti še posebne teže, ki jo dajejo računom kot poslovnim listinam knjigovodski in drugi predpisi. Po slovenskem računovodskem standardu št. 21, katerih uporaba je obvezna po določilu 1. odstavka 50. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 - 45/01 - ZGD), je knjigovodska listina - kar so tudi računi - verodostojna, če je v formalnem in materialnem pogledu pravilna in predstavlja podlago za knjiženje poslovnega dogodka in v tej zvezi za poslovni izid in za letno poročilo kot računovodski izkaz, ki mora prikazovati resnično stanje premoženja (4. odstavek 50. člena ZGD). Račun mora vsebovati minimalne sestavine: zaporedno številko, označbo izdajatelja in prejemnika, kraj in datum izdaje, specifikacijo dobavljenih proizvodov z mersko enoto in ceno ter obračunane dajatve s celotnim zneskom, številko žiro računa in žig ter podpis oziroma faksimile.

Končno ne gre prezreti še določbe 2. odstavka 203. člena uzance splošnih uzanc za blagovni promet (Uradni list FLRJ, št. 15/54), ki so se uporabljale v skladu z določilom 3. odstavka 1107. člena ZOR. Ta uzanca določa, da kupca vežejo pogoji o plačilu in drugi pogoji, ki jih prodajalec vpiše v fakturo, ki so potrebni za izpolnitev pogodbe in ki so v skladu z določbami pogodbe, če kupec ne ugovarja fakturi v kratkem roku po njenem prejemu. Zato je sodna praksa sprejela stališče, da mora dolžnik kot dober gospodar pregledati prejeto fakturo (glej Irena Vipotnik: Splošne uzance za blagovni promet, pregled sodne prakse in literature, Vrhovno sodišče SRS, Ljubljana 1984, stran 139).

V obravnavanem primeru tožnik računom G. d.o.o. iz priloge B 12 in B 13 ni ugovarjal niti jih ni zavrnil, čeprav postavke za opravljene storitve niso bile resnične, saj omenjena družba zanje ni imela licence. Glede na vse navedeno sodišči druge in prve stopnje ne bi smeli šteti predloženih računov za verodostojne in izhajati iz materialnopravno napačnega izhodišča, da tožnik kot pregledovalec računov na njih plačilo ni imel nobenega vpliva. Zlasti ne ob dejstvu - kot izhaja iz priloge B 21 - da je imel po pregledu računa pooblastilo, da ga ali odobri ali zavrne.

Že v sodbi sodišča prve stopnje, ki jo je nekritično povzelo sodišče druge stopnje, so razlogi za sprejeto odločitev v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, zlasti kot priče zaslišanega direktorja G., A. P., in njenega bivšega komercialista - Z. B., ki mu sodišče ni poklonilo vere. Ugotovljene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ki so bile storjene že pri odločanju na prvi stopnji, bi v zvezi s pritožbenimi razlogi, kot tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti po 2. odstavku 350. člena ZPP, moralo upoštevati sodišče druge stopnje.

Že v pritožbi se je tožena stranka sklicevala na absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je pritožbeno sodišče ni ugotovilo, čeprav so bili razlogi prvostopenjske sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zato bi moralo sodišče druge stopnje to upoštevati in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti po 1. odstavku 354. člena ZPP. Ker tega ni storilo, je kršilo to določbo v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP, prav tako pa tudi določbo 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ker je bila že v postopku pred sodiščem prve stopnje storjena uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 379. člena ZPP ugodilo reviziji, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče bo pri ponovnem odločanju upoštevalo gornja izvajanja, se izognilo očitanim kršitvam in nato pravilno odločilo.