Jedro

Neutemeljeno je revizijsko zavzemanje, da tožnica do odškodnine po 118. členu ZDR ni upravičena, ker ji tožena stranka ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je ugotovilo, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati na zakonit način, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica podala pravno veljavno odpoved pogodbe o zaposlitvi, niti ni ugotovilo, da bi stranki sklenili pravno veljaven sporazum po 79. členu ZDR, temveč je ugotovilo, da je tožena stranka vsled tožničinega podpisa praznega lista papirja oziroma njene bianko odpovedi tožnici izročila zaključeno delovno knjižico, kar pomeni, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na nezakonit način. Zato je sodišče imelo pravno podlago, da je ugodilo njenemu zahtevku po priznanju ustrezne denarne odškodnine po prvem odstavku 118. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica dne 23. 10. 2009 na zahtevo nadrejene delavke podpisala prazen list papirja ter, da ji je bila obenem izročena delovna knjižica z vpisanim navedenim datumom kot datum prenehanja delovnega razmerja. Glede na to, da podpis praznega lista papirja ni mogoče šteti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, niti predlog za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožnici navedenega dne prenehala veljavnost pogodbe o zaposlitvi na nezakonit način in da je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 18. 3. 2010 ter, da je tožena stranka dolžna za obdobje od 23. 10. 2009 do 18. 3. 2010 zagotoviti tožnici vse pravice iz delovnega razmerja ter ji plačati odškodnino po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02, s spremembami) v višini 9.967,50 EUR. Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača tudi razliko regresa za letni dopust za leto 2009 v znesku 325,00 EUR in povrne stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje navedlo, da je „za presojo odločilno, da je sodišče prve stopnje v sporu štelo za dokazano, da je tožnici tožena stranka po sestanku na podlagi pisne izjave izročila zgolj delavsko knjižico v posledici prenehanja delovnega razmerja“. Iz navedenega ni mogoče razumeti drugega kot, da je tožnica sama podala pisno izjavo toženi stranki, ki je očitno predstavljala odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj sodišče ne ugotavlja, da bi šlo za kaj drugega. Zato je zaključek sodišča, da je do nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo s strani tožene stranke brez podlage. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, tisti razlogi ki pa že so navedeni, pa so nejasni in med seboj v nasprotju. Posledično ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Sodišče je brez podlage v materialnem pravu toženi stranki očitalo, da bi morala tožnici izdati potrdilo o prejemu ali ji vrniti potrjeno fotokopijo odpovedi. Sodišče druge stopnje je ignoriralo navedbe tožene stranke v zvezi s sporazumom, s katerim sta pravdni stranki zgolj uredili medsebojna razmerja zaradi tožničine želje, da ne želi pri toženi stranki delati niti en dan več. Predmetni sporazum za veljavno prenehanje delovnega razmerja tožnice sploh ni bil potreben, saj je obstajala lastnoročna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica protipravno odsvojila in nato uničila. Sodišče ni zavzelo stališča, kakšna naj bi bila pravna narava in pomen navedenega sporazuma, temveč se je po nepotrebnem ukvarjalo z dejstvom, da se je pri tem sporazumu kot zadnja stran uporabila stran, ki je bila že podpisana s strani pristojne osebe. Nadalje navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z uporabo 118. člena ZDR, saj namen odškodnine ni kaznovalna sankcija. Tožena stranka je pritožbeno sodišče opozorila tudi na protispisnost sodbe prvostopnega sodišča, ki je pri določitvi odškodnine upoštevalo, da tožnica živi v enostarševski družini, čeprav iz listine z dne 25. 10. 2009 izhaja, da živi v zunajzakonski skupnosti. Zato meni, da je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje glede odločilnega dejstva med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj razloge o odločilnih dejstvih izpodbijana sodba ima in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče druge stopnje je resda navedlo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka na podlagi pisne izjave izročila tožnici delavsko knjižico v posledici prenehanja delovnega razmerja, vendar iz navedenega ne izhaja, da bi sodišče druge stopnje ugotovilo, da je tožnica sama podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodba sodišča prve stopnje temelji na jasnih dokaznih zaključkih, da tožnica pravno veljavne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala. Drugostopenjska sodba ne vsebuje takšni dokazni oceni nasprotujočih razlogov, zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo in ni ugotovilo očitane kršitve.

7. Neutemeljeni so tudi revidentovi očitki, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da izjava o morebitnem sporazumnem prenehanju delovnega razmerja brez navedbe datuma prenehanja delovnega razmerja in vsebine dogovora, ne more predstavljati zakonite podlage za veljavnost takšnega sporazuma. Prav tako je pojasnilo, da izjava delavca, ki je enostranska, ne predstavlja sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, četudi delodajalec tako izjavo naknadno izpolni. Poleg tega tožena stranka v reviziji sama navaja, da predmetni sporazum sploh ni bil potreben, saj naj bi obstajala tožničina lastnoročna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka pa navedeno dejstvo v postopku ni dokazala.

8. Neutemeljeno je revizijsko uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, oziroma t.i., protispisnosti, ker naj bi iz uradnega zaznamka z dne 25. 10. 2009 (priloga A8) izhajalo, da tožnica živi v zunajzakonski skupnosti. V zvezi z določitvijo odškodnine po 118. členu ZDR je sodišče prve stopnje navedlo, da tožnica živi v enostarševski družini in ob prejemanju 120,00 EUR mesečne preživnine kot samska mati preživlja mladoletnega otroka, kar izhaja iz odločbe o dodeljeni brezplačni pravni pomoči z opr. št. Bpp 391/2009 z dne 18. 11. 2009. Glede na to, da je sodišče sledilo ugotovitvam iz navedene odločbe, ne pa podatkom iz listine, na katero se sklicuje tožena stranka, je neutemeljeno revidentovo uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb postopka, saj ugotovitve sodišča glede družinskega statusa ne temeljijo na navedeni listini.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. ZDR v prvem odstavku 118. člena določa, da če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, lahko na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Delavec lahko zahtevo iz prvega odstavka tega člena uveljavlja do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (tretji odstavek 118. člena ZDR).

11. Neutemeljeno je revizijsko zavzemanje, da tožnica do odškodnine ni upravičena, ker ji tožena stranka ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je ugotovilo, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati na zakonit način, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica podala pravno veljavno odpoved pogodbe o zaposlitvi, niti ni ugotovilo, da bi stranki sklenili pravno veljaven sporazum po 79. členu ZDR, temveč je ugotovilo, da je tožena stranka vsled tožničinega podpisa praznega lista papirja oziroma njene bianko odpovedi tožnici izročila zaključeno delovno knjižico, kar pomeni, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na nezakonit način. Zato je sodišče imelo pravno podlago, da je ugodilo njenemu zahtevku po priznanju ustrezne denarne odškodnine po prvem odstavku 118. člena ZDR. Tožnica je namreč že v tožbi postavila zahtevek, da se ji dosodi pravična denarna odškodnina, zato sodišče ni odločilo mimo postavljenega zahtevka, ko je tožnici dosodilo odškodnino v višini 18. mesečnih plač, (tožena stranka same višine odškodnine niti ni izpodbijala) saj tožnica višine odškodnine v tožbi ni bila dolžna opredeliti. Tudi sicer sodišče ni vezano na postavljen zahtevek.

12. Sodišče druge stopnje je opozorilo, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je pri razlogih priznanja odškodnine štelo tudi postopanje tožene stranke za grobo in nezakonito kršitev temeljnih pravic delavke iz delovnega razmerja in pojasnilo, da takšni razlogi ne morejo biti upoštevni za presojo kriterijev utemeljenosti in višine odškodnine iz določbe 118. člena ZPP. Zato so neutemeljeni revizijski očitki, da je sodišče druge stopnje institut odškodnine utemeljilo kot kaznovalno sankcijo delodajalcu zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13. Ker revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.