Jedro

Po presoji sodišča je toženka prezrla, da je listina (le) eden izmed dokazov. Kot dokaz se namreč uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedencev in oglede (drugi odstavek 164. člena ZUP). Določba je tesno povezana z dvema temeljnima načeloma ZUP, in sicer načelom materialne resnice (8. člen ZUP) in načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP). Dokazovanje je proces, ki naj prek izvedbe dokazov in njihove presoje privede do pravilne in celovite ugotovitve dejanskega stanja, torej vseh za odločitev relevantnih dejstev. Formalna dokazna pravila, torej zakonska pravila, ki določajo, da se sme neko dejstvo dokazovati le z določenimi dokazi, pomenijo poseg v pravico do enakega varstva pravic. Pravilo, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotovitev dejanskega stanja, tudi pomeni, da so praviloma vsi dokazi dovoljeni.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije o konkretnem primeru št. 06216-8/2019/74 z dne 28. 9. 2021 se odpravijo in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je v ugotovitvah o konkretnem primeru (v nadaljevanju ugotovitve) ugotovila, - da je tožnik kot predsednik nadzornega sveta, skupaj s člani nadzornega sveta T., d.d. (v nadaljevanju T.), s tem, ko so dne 27. 3. 2019 s sprejemom sklepa št. 16/12 in sklenitvijo Sporazuma o predčasnem prenehanju mandata predsednice uprave in dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja v T. (v nadaljevanju Sporazum), v katerem: - je v točki 2.1. nadzorni svet T. upravi naložil sklenitev pogodbe o zaposlitvi z A. A. za določen čas od 1. 4. 2019 do 31. 5. 2020 skladno z 10. členom Pravilnika o delovnih razmerjih z dne 26. 4. 2018 na delovnem mestu višje svetovalke v oddelku kabineta uprave; - je v točki 2.7. dogovorjeno, da se A. A., če bi ji v času od 1. 4. do 31. 12. 2019 delovno razmerje prenehalo zaradi sklenitve drugega delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, izplača odpravnino v enkratnem znesku v višini preostalih še neizplačanih bruto plač za delovno mesto predsednika uprave T., ter seznanitvijo in sprejemom bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi, ki so bile za upravo T. zavezujoče, kar pomeni, da bo uprava T. podala soglasje, da se po izteku mandata predsednice uprave, A. A. zaposli na navedenem delovnem mestu za čas med 1. 4. 2019 in 31. 5. 2020 in da bo pogodba vsebovala take bistvene sestavine, da ji bo mogoče za obdobje med 1. 4. 2019 in 31. 5. 2020 odmeriti plačo v višini 10.974,87 EUR, delodajalec pa bo v tem času A. A. zagotovil avto, plačilo goriva, uporabo službenega prenosnega računalnika in službenega telefona, prostor za delo na sedežu T., ji omogočil delo od doma in ji zagotovil uporabo elektronske pošte, dostopa do baz in aplikacij pa ne, ravnal v nasprotju s pričakovanim delovanjem in odgovornostjo člana nadzornega sveta ter svojo funkcijo uporabil v nasprotju z zakonom (263. člen in 281. člen Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1, 42. člen Zakona o Slovenskem državnem holdingu (v nadaljevanju ZSDH-1), 15., 17. in 21. členom Statuta Slovenskega državnega holdinga), s tem ko so neposredno obljubili premoženjsko in nepremoženjsko korist tedanji predsednici uprave T. A. A., s čimer so kršili integriteto kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK; 1. točka izreka); - da so tožnik kot predsednik uprave T. in člani uprave T. v zvezi z izvršitvijo sklepa št. 16/2, sprejetega na 16. izredni seji nadzornega sveta T., dne 1. 4. 2019 sprejeli sklep, da uprava T. na podlagi Sporazuma sklene z A. A. pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto višje svetovalke v kabinetu uprave s pričetkom veljavnosti od 1. 4. 2019, pri tem pa niso nikoli na noben način ugovarjali, da tovrstno dejanje pomeni preseganje pooblastil nadzornega sveta v razmerju do poslovodstva družbe, česar pa bi se morali in mogli zavedati ter niso ravnali z ustrezno skrbnostjo v skladu z etičnimi kodeksi T., kršili integriteto, kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena ZIntPK; - da sta tožnik kot predsednik uprave T. in B. B. kot član uprave T., s tem ko: - sta 3. 4. 2019 z A. A. sklenila in podpisala pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 4. 2019 do 31. 5. 2020 s polnim delovnim časom na delovnem mestu višje svetovalke v oddelku kabineta uprave, s katero je bilo opredeljeno, da bo delala praviloma na svojem domu, da ima dostop do službenega elektronskega naslova in do baz delovnega mesta, da ji skladno s sklepom uprave z dne 1. 4. 2019 pripada mesečna plača v višini 10.934,87 EUR, pri čemer sklep uprave z dne 1. 4. 2019 ne vsebuje odločitve, na podlagi katere bi bilo mogoče A. A. odmeriti plačo v navedeni višini, ki tudi ni v skladu s Pravilnikom o sistematizaciji delovnih mest, metodologiji za ugotavljanje zahtevnosti delovnih mest in njihovim vrednotenjem ter seznamom delovnih mest z dne 22. 3. 2018: - sta 15. 7. 2019 z A. A. sklenila in podpisala sporazum, v katerem sta se pogodbeni stranki dogovorili, da A. A. preneha delovno razmerje v T. na dan 15. 7. 2019, prav tako je na isti dan prenehala veljati tudi pogodba o zaposlitvi (ki določb o odpravnini ni vsebovala), A. A. pa je upravičena do odpravnine, dogovorjene v sporazumu o predčasnem prenehanju mandata predsednice uprave z dne 27. 3. 2019, in sicer v skupnem znesku 60.379,50 EUR, ki ji je bil izplačan 5. 8. 2019, ravnala v nasprotju s pričakovanim delovanjem in odgovornostjo člana uprave ter svojo funkcijo uporabila v nasprotju z zakonom (263., 265. in 267. člen ZGD-1, 47. člen ZSDH-1) s tem, ko sta neposredno dala premoženjsko korist (v višini najmanj izplačane odpravnine in plače, ki jo je v nasprotju z zakonskimi pooblastili in internimi akti o sistemizaciji delovnih mest določil nadzorni svet T.) tedanji predsednici uprave T. A. A., s čimer sta kršila integriteto, kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena ZIntPK.

2. V obrazložitvi tožniku in drugim članom nadzornega sveta očita kršitev integritete, ker so presegli pooblastila, ki jih imajo po predpisih, s tem pa so omogočili nepremoženjsko in premoženjsko korist bivši poslovodni osebi T., s čimer so ravnali v nasprotju s pričakovanjem in odgovornostjo oseb na taki funkciji. Nadzorni svet je ne le presegel svoje pristojnosti, ampak je tudi v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika upravo družbe T. zavezal k sklenitvi za družbo škodljive pogodbe o zaposlitvi z A. A. V nasprotju s pričakovano integriteto je tudi ravnanje uprave T., saj predpisi ne določajo, da bi morala tak sklep nadzornega sveta izvršiti. Člani uprave T. bi morali ugovarjati, da so odločitve v zvezi z zaposlovanjem v pristojnosti uprave in ne nadzornega sveta, kar so opustili. V nasprotju s pričakovanim delovanjem in odgovornostjo člana uprave oziroma zakonskimi pooblastili ter internimi akti o sistemizaciji delovnih mest je tudi ravnanje tožnika in B. B., ko sta z A. A. sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za plačo 10.934,87 EUR, čeprav sklep uprave ne vsebuje odločitve o plači v taki višini. Nadalje sta 15. 7. 2019 podpisala sporazum o prenehanju delovnega razmerja, po katerem je A. A. upravičena do 60.379,50 EUR odpravnine. S tem so člani nadzornega sveta in člani uprave oziroma tožnik in drugi sopodpisnik pogodbe A. A. zagotovili premoženjsko korist v višini plače in odpravnine v nasprotju z zakonskimi pooblastili in internimi akti o sistemizaciji delovnih mest. 3. Trditve tožnika, da je bil sporazum dogovorjen, ker je med člani uprave prišlo do nekompatibilnosti in zaradi odvrnitve tveganja, da bi T. v primeru odpoklica predsednice uprave izgubila sodni spor, kar bi vplivalo tudi na ugled družbe, zavrača, ker ti razlogi niso navedeni v nobenem zapisniku sej nadzornega sveta T. niti v prepisu magnetograma. Zapisnik seje ne vsebuje razlogov za predčasen odpoklic predsednice uprave, ampak navedbo o njeni predčasni razrešitvi, ki jo je predlagala sama. Ker je bila razrešena na lastno pobudo, ni bilo razlogov za odpravnino do konca dogovorjenega mandata in še za delovno mesto v T. s plačo na ravni predsednice T. Ne gre za urejanje razmerja s predsednico uprave, za kar je nadzorni svet pristojen, saj so se urejala razmerja v času po prenehanju njene funkcije. Pojasnjuje še, da ni izvedla ustne obravnave, ker zaslišanje obravnavanih oseb in predlaganih prič ne bi v ničemer spremenilo njenih ugotovitev in ne bi pripomoglo k popolnejši ugotovitvi dejanskega stanja. Podlaga za odločitev so pridobljena listinska dokumentacija, področna zakonodaja in interni predpisi T. Poleg tega tožnik ne zatrjuje pravno relevantnih dejstev. Tožnikove procesne pravice niso bile kršene, ker je bil na začetku preiskave o njih poučen in mu je bila v postopku dana možnost, da se o vseh dejstvih in okoliščinah pisno izjavi.

4. Tožnik je zoper ugotovitve vložil tožbo. V njej zatrjuje, da je toženka kršila načelo kontradiktornosti, ker mu v postopku predhodnega preizkusa ni dala možnosti sodelovanja in izrekanja o dejstvih in okoliščinah. Toženka bi morala opraviti ustno obravnavo, saj je v postopku udeleženih več oseb v različnih funkcijah, lahko z nasprotujočimi interesi, zato je bila obravnava obligatorna. Trdi, da so člani nadzornega sveta pri sprejemu spornega sklepa ravnali v okviru svojih zakonskih pristojnosti. Nadzorni svet je po 262., 268. in 270. členu ZGD-1 pristojen za imenovanje in odpoklic članov uprave ter za urejanje razmerij z njimi. Smiselno enako določa 46. člen ZSDH-1, enako pa izhaja iz statuta in poslovnika nadzornega sveta. Nadzorni svet se je v času trajanja mandata s predsednico uprave sporazumel za predčasno prenehanje mandata, za kar je imel vse pristojnosti. V to sodi tudi dogovor o pogojih predčasnega prenehanja mandata, ki so bili dogovorjeni v sporazumu z dne 27. 3. 2019, med drugim je bil pogoj tudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Navodilo, ki ga je nadzorni svet dal upravi za njeno sklenitev, predstavlja izpolnitev pogojev iz sklenjenega sporazuma.

5. Zatrjuje, da toženka neupravičeno ni upoštevala razlogov, ki so vodili do odločitve o sporazumnem predčasnem prenehanju mandata predsednice uprave in neupravičeno ni izvedla zaslišanja tožnika in ostalih članov nadzornega sveta, uprave in priče C. C. o teh okoliščinah. Tožniku bi morala omogočiti neposredno zaslišanje, da bi se lahko ustrezno branil. Sama vsebina zapisnika in listinske dokumentacije je ne more odvezati, da ne bi upoštevala načela materialne resnice. Argumentacija, zakaj ustna obravnava ni bila izvedena, temelji na nedopustni vnaprejšnji dokazni oceni, kar krši načelo poštenega postopka. Ugovarja še, da je integriteta nedoločen pravni pojem, katerega vsebino bi morala toženka obrazložiti upoštevaje okoliščine konkretnega primera, česar v obravnavanem primeru ni storila. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in postopek ustavi, podrejeno pa, da ga vrne toženki v ponovni postopek. Uveljavlja tudi plačilo stroškov postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Navaja, da v primerih suma kršitve integritete vodi sui generis javnopravne postopke po posebnih pravilih ZIntPK, ZUP pa se v skladu z novelo ZIntPK-C ne uporablja več subsidiarno, ampak se v skladu s četrtim odstavkom 15. člena zakona uporablja zgolj smiselno. Sklicevanje tožnika na postopke po ZUP in na to, da bi morala toženka po 154. členu tega zakona izvesti glavno obravnavo, zato ni utemeljeno, saj ZIntPK v javnopravnih postopkih ne predvideva obvezne ustne obravnave, ki pa ne bi bila obvezna niti po ZUP. Drži, da je med nalogami nadzornega sveta tudi imenovanje in odpoklic članov uprave, vendar v konkretnem primeru ni šlo za urejanje razmerja s članico uprave, temveč za urejanje razmerij po prenehanju njene funkcije. Navaja še, da je vsebinsko napolnila pojem integritete, saj je pojasnila zakonske pristojnosti organov družbe, navedla in dokazala pa je tudi, s katerimi ravnanji je tožnik kršil integriteto, kot jo opredeljuje zakon.

7. Tožba je utemeljena.

8. Vrhovno sodišče je zadevah I Up 254/2015 in I Up 73/2016 zavzelo stališče, da gre v primeru, ko toženka v ugotovitvah ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja v posamičnem primeru, za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, temu pa je sledila tudi ustaljena sodna praksa. Ker gre za upravni akt, mora biti predmet postopka, tj. kršitev, jasno opredeljena. Sodišče je že v zadevi I U 1726/2019 zavzelo stališče, da šesti odstavek 13. člena v izvezi s 15. členom ZIntPK1 ne izključuje določbe tretjega odstavka 210. člena ZUP, po katerem pisna odločitev obsega tudi izrek (dispozitiv), v katerem se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank (prvi odstavek 213. člena ZUP). Tega stališča tudi po sprejemu ZIntPK-C ne spreminja, četudi četrti odstavek za razliko od prej veljavne ureditve ne določa več subsidiarne ampak smiselno uporabo ZUP. Izrek je namreč najpomembnejši sestavni del upravne odločbe, ker zgolj ta postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen. Zato mora biti tudi v aktu, ki ga izda toženka, jasno določen predmet postopka, tj. toženka mora določno opredeliti nastalo kršitev. Celotna obrazložitev akta ne more predstavljati ugotovljenih kršitev dolžnega ravnanja, ampak lahko le pojasnjuje razloge, zaradi katerih je toženka opredeljeno kršitev ugotovila.

9. Po presoji sodišča je toženka očitano kršitev opredelila in s tem določila predmet spora (ter s tem meje njegove pravnomočnosti) v uvodnem delu izpodbijanega akta, pod naslovom „Ugotovitve o konkretnem primeru“. Zato se bo, upoštevaje tožbene ugovore, opredeljevalo do zakonitosti izpodbijanega akta zgolj v zvezi s temi očitki, saj trditve strank, ki ta predmet presegajo, za obravnavano zadevo niso pravno relevantne. To vključuje tudi trditve toženke, da so postopki imenovanj in razrešitev v družbah v lasti Republike Slovenije lahko podvrženi korupcijskim tveganjem, če gre za prikrite odpoklice z dogovorjenimi protiuslugami in privilegiji ter da iz tožnikovih pojasnil izhaja, da je šlo dejansko za prikriti odpoklic predsednice uprave, kar ni v skladu z veljavnimi predpisi. Toženka namreč ni odločila, da je tožnik kršil integriteto s tem, ko naj bi s svojim ravnanjem (skupaj z ostalimi člani organov upravljanja) prikril odpoklic in se dogovoril za privilegije in protiusluge. Enako velja za navedbe toženke, da bi moral tožnik ravnati skrbno in gospodarno, kar zajema navajanje resničnih razlogov razrešitve predsednice uprave in da zapisniki nadzornega sveta ne bi smeli vsebovati dejstev, ki ne ustrezajo dejanskemu stanju, saj toženka kot kršitev integritete obravnavanim osebam ne očita sestave neresničnih listin. Ravno nasprotno, šteje, da so edina resnična dejstva tista, ki so navedena v zapisniku.

10. Po 3. točki 4. člena ZIntPK je integriteta pričakovano delovanje in odgovornost posameznikov in organizacij pri preprečevanju in odpravljanju tveganj, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi. Zakonodajalec je pojma pričakovano delovanje oziroma integriteta pustil vsebinsko odprta in prepustil njuno vsebinsko opredelitev toženki. Sodišče zato lahko v njeno razlago poseže le, če presodi, da glede na ustaljene metode razlage prava temu pojmu take vsebine ni mogoče dati2. 11. Sodišče se ne strinja s tožnikom, da toženka očitkov kršitve integritete ni konkretizirala, saj je določno navedla dejanja, ki jih očita tožniku in ostalim članom organov upravljanja, tj. odločanje in sklepanje poslov izven njihovih pristojnosti, zaradi katerih naj bi fizična oseba pridobila neupravičeno premoženjsko korist, tj. korist, za katero ne obstaja ustrezna pravna podlaga. Sicer pa tožnik ta očitek sam zanika že s tožbeno trditvijo, da A. A. ni bila dana in niti obljubljena nobena premoženjska korist, ki bi bila nezakonita ali bi predstavljala kršitev dolžnega ravnanja organov družbe. Tudi njegove trditve, da plačilo za delo, ki ne krši nobenega predpisa, ni kršitev dolžnega ravnanja, in da toženka ne pojasni, kateri predpis naj bi bil z določitvijo mesečne plače A. A. sploh prekršen, potrjujejo, da je toženka jasno opredelila ravnanje, ki ga šteje kot kršitev integritete, saj sicer tožnik ne bi mogel argumentirano ugovarjati, da so njene ugotovitve nepravilne, torej neutemeljene. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da toženka v sklopu pojasnila o dolžnem ravnanju ni podala nobenega konkretnega pojasnila, kako naj bi stranke postopka sploh ravnale, zaradi česar se tožnik ne more izjaviti. Iz izpodbijanega akta namreč izhaja, da toženka šteje, da je dolžno ravnanje organov T. oziroma njihovih članov tako, da z osebo, ki je s položaja odstopila in ni bila (več) član uprave, ne bi smeli sklepati aktov, ki so bili sklenjeni in kasneje realizirani.

12. Nadalje se sodišče strinja s toženko, da tožniku pravica do izjave ni bila kršena s tem, ko mu je bil po četrtem odstavku 13. člena ZIntPK poslan v izjavo osnutek ugotovitev, o katerih se je lahko izjavil, ni pa sodeloval v postopku zbiranja procesnega gradiva. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče3. Sodba Vrhovnega sodišča sicer temelji na ureditvi pred sprejemom novele ZintPK-C, ki pa glede faze, ko je treba obravnavane osebe vključiti v postopek, ne prinaša sprememb. Od te faze dalje pa je obravnavani osebi treba zagotoviti taka procesna jamstva, da bo lahko zavarovala svoj pravno varovani interes, ki je v tem, da se kršitev njenega dolžnega ravnanja po ZIntPK lahko ugotovi samo na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev, v zakonitem postopku in ob pravilni razlagi materialnega prava. Zato je treba obravnavani osebi zagotoviti učinkovito pravno varstvo.4

13. Toženka trdi, da so tožniku očitane kršitve dokazane, ker je v zapisniku seje nadzornega sveta navedeno, da je A. A. s položaja odstopila, nadzorni svet pa je odstop sprejel. Če je razrešitev z odstopno izjavo predlagala predsednica uprave, ni bilo razlogov, da se ji zagotovi odpravnina za čas do siceršnjega konca mandata ter za enako obdobje še delovno mesto v T. Ker se 270. člen ZGD-1 ne nanaša na pristojnosti v zvezi s pogodbo o zaposlitvi ali prejemki nekdanjih članov uprave po prenehanju njihovega mandata, nadzorni svet za pogodbo o njeni zaposlitvi na določeno delovno mesto, vključno z določitvijo vseh bistvenih sestavin pogodbe, ni bil pristojen, uprava pa bi morala zavrniti realizacijo sporazuma. Zatrjuje, da njena presoja tožnikovih ravnanj temelji na pisnih dokazih, tj. pridobljeni listinski dokumentaciji in na področnih predpisih. Nekompatibilnost uprave T. je lahko utemeljena in resnična, vendar ni navedena v nobenem zapisniku sej nadzornega sveta. Zato tožnikove trditve, da obravnavane osebe s sprejemom odločitve o predčasnem prenehanju funkcije tedanje predsednice uprave niso ravnale negospodarno, ampak so sledile interesu družbe T., po njenem mnenju ne predstavljajo pravno relevantnega dejstva. Glede na to izvedba ustne obravnave ne bi spremenila ničesar, izvedba predlaganih dokazov pa bi pomenila ugotavljanje dejstev, ki za sprejem odločitve niso pravno odločilna.

14. Tožnik temu ugovarja, češ da organi upravljanja niso prekoračili pristojnosti in do protipravne koristi ni prišlo, ker je bil sklenjen sporazum o predčasnem prenehanju mandata predsednice uprave, in sicer zaradi nekompatibilnosti članov uprave. Sporazum je bil sklenjen, A. A. pa naj ne bi bila odpoklicana, v izogib tveganju v zvezi z morebitnim uspehom odškodninske tožbe članice uprave in s tem sporom povezanimi stroški. Če bi jo nadzorni svet T. odpoklical, bi ji pripadala odpravnina v višini slabih 66.000 EUR bruto. Po sporazumu z dne 15. 7. 2019 ji je pripadlo 60.379 EUR bruto. Razlika je po njegovem neznatna, če se upošteva še njeno delo. Če bi nadzorni svet A. A. odpoklical in bi sodišče ugotovilo neutemeljenost odpoklica, pa bi znesek 22 plač znašal dobrih 240.000 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Trpel bi tudi ugled družbe. Trdi, da mu zato ni mogoče očitati, da ni ravnal v skladu s predpisi in v dobro družbe ter s pričakovano skrbnostjo. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi in določitev plače pomeni izvršitev sporazuma z dne 27. 3. 2019, ki jo je z njo sklenil za to pristojen nadzorni svet. Da je nadzorni svet upravičen reagirati na nesoglasja, spore in medsebojno nezaupanje, je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi III Ips 15/2017. 15. Iz 262., 268. in 270. člena ZGD-1 izhaja, da je nadzorni svet pristojen za urejanje razmerij s člani uprave, kar pomeni, da je pristojen tudi za sklenitev dogovora o prenehanju funkcije, ki vsebuje pogoje tega prenehanja. Tožnik pri tem pravilno opozarja, da je stališče, da dogovorno reševanje razmerij ob predčasnem odpoklicu uprave ni prepovedano in je nadzorni svet vezan na ponudbo, ki jo je podal glede ureditve medsebojnih razmerij odpoklicanim članom uprave, zavzelo tudi Vrhovno sodišče (VIII Ips 103/2004).

16. Tožnik zatrjuje, da A. A. z mesta predsednice uprave ni odstopila, ampak so se z njo dogovorili za "poravnavo" o sporazumni razrešitvi, ki pa je bila sklenjena le pod pogoji, ki izhajajo iz sporazuma, kar dokazuje z zaslišanjem obravnavanih oseb in C. C., torej prič in s svojo izjavo, postopek podajanja izjave pa je smiselno izenačen z zaslišanjem priče5. Toženka temu, da je nadzorni svet pristojen za urejanje razmerij s člani uprave v primeru prenehanja njihove funkcije, niti ne oporeka, ampak trdi, da v obravnavanem primeru ni šlo za sporazum, ker iz zapisnika seje nadzornega sveta izhaja, da je A. A. sama odstopila s funkcije in zato ni bila več članica uprave, s katero bi razmerja še lahko urejal nadzorni svet. Svoje stališče o nerelevantnosti razlogov in dokazov, ki jih v svojo obrambo navaja tožnik, utemelji s tem, da ni mogoče upoštevati oziroma ni mogoče dokazovati drugih načinov prenehanja funkcije in razlogov za razrešitev, kot so tisti, ki izhajajo iz zapisnika nadzornega sveta.

17. Po presoji sodišča je toženka pri tem prezrla, da je listina (le) eden izmed dokazov. Kot dokaz se namreč uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedencev in oglede (drugi odstavek 164. člena ZUP). Določba je tesno povezana z dvema temeljnima načeloma ZUP, in sicer načelom materialne resnice (8. člen ZUP) in načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP). Dokazovanje je proces, ki naj prek izvedbe dokazov in njihove presoje privede do pravilne in celovite ugotovitve dejanskega stanja, torej vseh za odločitev relevantnih dejstev. Formalna dokazna pravila, torej zakonska pravila, ki določajo, da se sme neko dejstvo dokazovati le z določenimi dokazi, pomenijo poseg v pravico do enakega varstva pravic. Pravilo, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotovitev dejanskega stanja, tudi pomeni, da so praviloma vsi dokazi dovoljeni.6

18. Res je, da imajo javne listine, ki so po prvem odstavku 169. člen ZUP listine, ki jih v predpisani obliki izda državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti, večjo dokazno moč, saj dokazujejo tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (javna listina). Drugi odstavek pa določa, da imajo enako dokazno moč tudi druge listine, ki so po posebnih predpisih izenačene z javnimi listinami. Vendar toženka ni ugotovila, da naj bi bil zapisnik nadzornega sveta javna listina. Celo v primeru, ko gre za javno listino, pa domneva resničnosti tistega, kar javna listina potrjuje ali določa, ni absolutna. Če se v postopku izpodbija resničnost javne listine, mora organ presoditi predložene ali predlagane listine ter druge predlagane dokaze. Domneva resničnosti javne listine zato preneha že, če se listina izpodbija z nasprotnimi dokazi. V takem primeru mora organ oceniti dokazno vrednost listine in dokazov ter se ne more le pavšalno sklicevati na dokazno pravilo o domnevi resničnosti. Če se izkaže, da nasprotni dokazi izkazujejo drugačno stanje stvari kot listina, mora ravnati v skladu z načelom materialne resnice.7

19. Glede na navedeno sodišče sodi, da bi toženka tožniku morala omogočiti dokazovanje trditev, da v obravnavanem primeru ni šlo za odstop predsednice uprave, ampak za dogovor o sporazumni razrešitvi pod dogovorjenimi pogoji, saj gre glede na predmet postopka, kot ga je v "izreku" opredelila toženka (kršitev integritete zaradi prekoračitve pooblastil organov upravljanja in posledično dodelitve neupravičene premoženjske koristi), za pravno relevantna dejstva. V ta namen bi morala v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZUP, ki določa, da lahko uradna oseba razpiše ustno obravnavo vselej, kadar je to koristno za razjasnitev zadeve, mora pa jo razpisati v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence. Pri tem sodišče poudarja, da se v tej sodbi ne opredeljuje do tega, ali je bil dogovor o sporazumnem prenehanju sklenjen in ali je bil za družbo dober ali slab, saj toženka vseh predlaganih dokazov o tem še ni izvedla in jih ni presodila.

20. Kolikor se toženka pri utemeljevanju, da ji ustne obravnave ni treba opraviti zaradi posebnosti postopka, po katerem odloča v zadevah ugotovitve kršitev integritete, sklicuje na sodno prakso iz časa po sprejemu novele ZIntPK-C, pa je treba opozoriti, da je tako sklicevanje napačno. Sodišče je v zadevi II U 17/2021 ugotovilo, da nova ureditev sledi sodni praksi, sprejeti do 16. 11. 2020, ki je za zagotovitev pravice do izjave v drugih neupravnih postopkih, kot je tudi obravnavani, zaradi kršitve integritete in prepovedi sprejemanja daril, zagotovila pravico do izjave na način, da je bilo mogoče zoper osnutek ugotovitev komisije ugovarjati v izjavi. Če je po tem komisija še pridobivala kakršnekoli dokaze, pa je po sodni praksi morala izdelati nov osnutek, ki je vseboval opredelitev do novih dokazov. Nadalje je pojasilo, da je zaradi tako sprejete sodne prakse dne 17. 11. 2020 začela veljati novela ZIntPK-C, ki je spremenila 13. in 15. člen ZIntPK tako, da je podrobneje določila postopke, ki jih je ne povsem enako, vendar na podoben način, določal Poslovnik v 34. členu.8

21. V nadaljevanju je sodišče v zadevi II U 17/2021 povzemalo razloge, na katere se je skliceval zakonodajalec v predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o integriteti in preprečevanju korupcije ZIntPK-C, zaradi katerih je v zakonu reguliral tri postopke, ki so bili prej, kot že pojasnjeno, urejeni v Poslovniku. Pri tem je na to zakonodajalčevo utemeljitev sprememb postopka oprlo svoj zaključek, da tudi po novi ureditvi podrobnejša seznanitev stranke z vsemi pridobljenimi dokazi pred izdajo osnutka ni predvidena, ker gre za manj formaliziran postopek. Ni pa v zvezi z ureditvijo postopka po noveli ZIntPK zavzelo stališča o tem, da se določbe ZUP o ustni obravnavi v "sui generis" postopkih, izvedenih po četrtem odstavku 15. člena ZIntPK, ne uporabljajo.

22. Po presoji sodišča smiselna (namesto subsidiarna) uporaba ZUP ne pomeni, da se ne uporabljajo tiste določbe, ki zagotavljajo spoštovanje temeljnih načel ZUP (8. in 9. člen) in ustavnih pravic ter svoboščin (2. člen, 22. člen, 23. člen). Težnja po večji učinkovitosti postopka namreč ne upravičuje opustitve navedenih temeljnih pravnih postulatov. Nenazadnje tudi zakonodajalec v predlogu navaja, da morajo imeti udeleženci teh posebnih javnopravnih postopkov vse procesne pravice, ki jim gredo glede na naravo postopka. Glede na naravo postopka, ki ga vodi toženka, in dejstvo, da gre za upravni akt, pa ni nobenih razumnih razlogov za to, da uporaba določb, ki po prejemu osnutka ugotovitev zagotavljajo kontradiktornost in pripomorejo k ugotavljanju materialne resnice, ne bi bile uporabljene. Mednje sodi tudi pravilo o tem, da je treba opraviti ustno obravnavo, da se omogoči izvedba dokazov z zaslišanjem prič in stranke. Drugačna razlaga postopkovnih določb ZIntPK, po katerih so ta načela in pravila izključena, je po presoji sodišča v nasprotju z ustavo.

23. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Tožnik je predlagal, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, za kar pa niso podani zakonski pogoji. Upravni spor je namreč primarno spor o zakonitosti upravnega akta. Treba je upoštevati načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave, ki terja omejitve posegov sodne veje oblasti v odločanje izvršilne veje oblasti. Sodni nadzor izdanih upravnih odločb ne sme pomeniti prevzemanja vloge in funkcije izvršilne veje oblasti.9 Sodišče o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi odloča le, kadar tako določa zakon, ali če je to zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice potrebno (7. člen ZUS-1, 65. člen ZUS-1). V obravnavanem primeru zakon ne zapoveduje odločanja v sporu polne jurisdikcije. Če zakon tega ne zapoveduje, pa mora sodišče v smislu 65. člena ZUS-1 presoditi o potrebnosti takega odločanja z vidika varstva uveljavljane pravice oziroma pravnega položaja strank.10Po presoji sodišča v obravnavani zadevi uveljavljana pravica takega odločanja ne terja, pri čemer tožnik tega, da njegov položaj terja tako odločanje, niti ne zatrjuje in tega, iz česa naj bi to izhajalo, ne obrazloži. 24. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.

25. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Po katerem komisija, če ni s tem zakonom drugače določeno, pri svojih postopkih uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek. 2 Glej X Ips 182/2017 z dne 9. 10. 2019, I Up 59/2019 z dne 9. 10. 2019. 3 Glej I Up 476/2013 z dne 5. 2. 2015. 4 Glej I Up 254/2015 z dne 12. 7. 2016. 5 R Sitar v P. Kovač in E. Kerševan (ur), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, PF Univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2020, stran 329. 6 R. Pirnat v P. Kovač in E. Kerševan (ur), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, PF Univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2020, stran 207-210. 7 M. Remic v P. Kovač in E. Kerševan (ur), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, PF Univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2020, stran 222-228. 8 Prvi odstavek 34. člena Poslovnika je določal, da komisija skladno s svojimi pristojnostmi vodi naslednje postopke: - postopek odločanja v upravni zadevi,- hitri prekrškovni postopek, - postopek zaradi suma korupcije, kršitve predpisov o nasprotju interesov, omejitvi poslovanja, lobiranju ali zaradi ocene in odprave posamičnih ali sistemskih korupcijskih tveganj ali kršitve etike in integritete javnega sektorja skladno z ZIntPK, postopke s področja nezdružljivosti funkcij s članstvom in dejavnostmi, prepovedi oziroma omejitev sprejemanja daril, zahteve neetičnega oziroma nezakonitega ravnanja, kršitve uporabe protikorupcijske klavzule in dolžnosti razkritja lastniške strukture ponudnika, postopke s področja nadzora nad premoženjskim stanjem, postopke v zvezi z zaščito prijaviteljev, načrti integritete, izvajanja ukrepov iz akcijskega načrta za uresničevanje resolucije, in druge postopke skladno z ZIntPK in tem poslovnikom, ki niso upravni postopki. 9 Glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 527-531, Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 61 10 Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 371