Jedro

Procesni pobotni ugovor je v pravnem smislu izjava, naslovljena na sodišče in sodišče mora ugotoviti (ne)obstoj obeh terjatev, kar izhaja tako iz tretjega odstavka 319. člena ZPP (če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna) in tretjega odstavka 324. člena ZPP (izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota). Kolikor pa sodišče ugotovi, da obstoji le tožnikova terjatev, pobotna terjatev pa ne, potem izrek ni več tričlenski, ampak sodišče 1. ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in 2. ugotovi, da ne obstoji toženčeva terjatev. Če pa sodišče ugotovi, da tožnikova terjatev ne obstoji, zgolj zavrne tožnikov zahtevek in se o pobotnem ugovoru ne izreka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 781/2011 z dne 27. 3. 2013 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 30024/2011 z dne 10. 3. 2011 ostane v celoti v veljavi in sicer tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 10.013,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2011 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 158,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2011 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. II. Ugotovi se, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v višini 10.595,87 EUR ne obstoji. III. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 942,96 EUR v 15 dneh po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, pod izvršbo.” Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni na način, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške in stroške pritožbe, podredno pa, da v celoti razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba najprej povzema, da se spor nanaša na pogodbeno razmerje med pravdnima strankama in sicer je tožeča stranka za toženo stranko opravljala storitev izdelave, dobave in namestitve kovinske konstrukcije za sončno elektrarno CE BTC 900 kw na strehi objektov Logističnega centra BTC (objekta I. in II.), Ljubljana ter pritrditve fotovoltaičnih modulov na nameščeno kovinsko konstrukcijo, za kar je bila sklenjena pogodba št. ... z dne 18. 6. 2010, nato pa še Aneks št. ... k tej pogodbi z dne 20. 9. 2010. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje napačno presodilo primopredajni zapisnik z dne 31. 12. 2010 (priloga A 6 ), iz katerega bi naj izhajalo, da je tožeča stranka opravila vsa pogodbeno prevzeta dela kvalitetno, brez napak in v dogovorjenih rokih in iz tega zapisnika naj ne bi izhajalo, da je tožena stranka imela kakršnekoli dodatne zahtevke do tožeče stranke. Sodišče prve stopnje meni, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da tožeča stranka ni opravila vseh pogodbeno prevzetih del v dogovorjenih rokih in ustrezne kvalitete, s tem pa se pritožba ne strinja in je sodišče prve stopnje v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožena stranka prepričana, da ji je uspelo dokazati, da tožeča stranka ni opravila vseh pogodbeno dogovorjenih del, kar je listinsko podkrepljeno in s pričami dokazano, da so dela namesto tožeče stranke opravili drugi izvajalci, ki jim je tožena stranka poravnala račune.

Pritožba navaja, da je tožena stranka ves čas postopka zatrjevala, da ni pravično, da za opravljena dela plača dvakrat, še zlasti pa ne, da bi plačala račun tožeči stranki, če pa je dela plačala drugim izvajalcem. Morda drži, da je prišlo do zamude pri izvedbi del, ker niso bili pravočasno dobavljeni moduli, vendar pa to dejstvo ne vpliva na to, da je tožeča stranka upravičena do plačila storitev, ki jih ni opravila in ki so jih opravili podizvajalci tožene stranke, ker je šlo za stisko s časom. Tudi tožeča stranka sama priznava, da so bili na objektu tudi drugi izvajalci in da so vsi skupaj zaključevali pogodbeno dogovorjen obseg del, da ne bi bilo zamude do investitorja. Tako del na objektu ni v celoti izvedla tožeča stranka, ampak dodatno angažirani izvajalci zaradi stiske s časom.

Pritožba meni, da sodišče prve stopnje napačno in zmotno ocenjuje podatek, da so vsa gradbena dela bila opravljena pravočasno in v roku in sicer v smislu, da je to tista okoliščina, ki utemeljuje tožbeni zahtevek tožeče stranke. Drži, da so bila dela opravljena v roku, vendar zato, ker je tožena stranka angažirala dodatne izvajalce in četudi je bil vzrok za zamujanje z deli ne dobava modulov, na ta vzrok pa tožeča stranka ni imela vpliva, to ne spremeni dejstva, da tožeča stranka ni opravila vseh del in da zato ni upravičena do celotnega plačila za svoje delo.

Tako je po mnenju pritožbe tožeča stranka neupravičeno obogatena, če bi dobila plačilo za delo, ki ga ni opravila in so napačni zaključki sodišča glede načela volenti non fit iniuria, saj se tožena stranka ni strinjala, da privoli v prikrajšanje. Podpisani primopredajni zapisnik res dokazuje, da so dela bila opravljena, ne dokazuje pa , da je vsa dela opravila tožeča stranka. Tožena stranka je smiselno zavrnila vtoževani račun s tem, ko je tožeči stranki poslala račun za prefakturirane stroške podizvajalcev.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati zamude pri izvajanju del in da ji ni uspelo dokazati, da na objektu niso bili konstantno prisotni delavci tožeče stranke, vendar pritožba meni, da bi tožeča stranka morala predložiti gradbeni dnevnik, s katerim bi dokazala, da je delo kontinuirano potekalo, vendar tega ni storila. Ker tožeča stranka kljub dokaznemu predlogu tožene stranke, da naj predloži gradbeni dnevnik, tega ni storila, bi moralo sodišče šteti to v korist tožene stranke in presoditi, da je tožeča stranka bila v zamudi pri izvedbi del in je zato napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni kršila pogodbenih obveznosti.

Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in menila,da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita.

Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in da je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo in ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke ne obstoji.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da med pravdnima strankama ni sporno, da sta poslovno sodelovali pri izdelavi, dobavi in namestitvi kovinske konstrukcije za sončno elektrarno SE BTC 900 kw na Letališki v Ljubljani in v zvezi s tem sklenili pogodbo št. ... z dne 18. 6. 2010 in 20. 9. 2010 še aneks k tej pogodbi (priloga A2 in A4); - da je predmet in obseg del opredeljen v 3. členu Pogodbe in sicer se je tožeča stranka kot izvajalec zavezala, da bo izvedla naslednja dela: izdelava kovinske konstrukcije, dobava kovinske konstrukcije, namestitev kovinske konstrukcije, vijačna pritrditev vseh fotovoltaičnih modulov na predhodno nameščeno kovinsko konstrukcijo, ki jih dobavi tožena stranka kot naročnik; - da je tožeča stranka opravila vsa pogodbeno prevzeta dela kvalitetno, brez napak in v dogovorjenih rokih, je tožena stranka potrdila s podpisom primopredajnega zapisnika dne 31. 12. 2010 (priloga A6) in da sta primopredajni zapisnik podpisala zakonita zastopnika tožeče stranke in tožene stranke; - da je objekt bil v roku predan investitorju, kar izhaja iz izpovedbe priče J. P., ki je bil predstavnik investitorja na objektu; - da iz primopredajnega zapisnika ne izhaja, da bi tožena stranka imela kakršnekoli zahtevke do tožeče stranke zaradi zamude pri izvedbi del niti ni navedeno, da bi do zamude prišlo; - da je tožeča stranka po podpisu primopredajnega zapisnika toženi stranki izdala vtoževani račun št. 140/12-2010 z dne 31. 12. 2010 (priloga A5) za opravljeno delo, ki ga je tožena stranka delno poravnala v višini 11.066,12 EUR (priloga A7) in da vtoževani račun ni bil nikoli zavrnjen; - da tožena stranka s procesnim pobotnim ugovorom uveljavlja v pobot svojo terjatev po računu št. 11-360-000001 z dne 18. 2. 2011 (priloga B2) v višini 10.595,87 EUR in da terjatev temelji na prefakturiranih stroških, ki naj bi jih tožena stranka imela z angažiranjem dodatnih izvajalcev, ker je tožeča stranka samovoljno in nekontinuirano izvajala prevzeta pogodbena dela na objektu in prihajala z izvedbo del v zamudo; - da je tožena stranka, ki jo je bilo strah, da projekt kot celota ne bo pravočasno končan, angažirala dodatne izvajalce in strošek dodatnih izvajalcev po stališču tožene stranke predstavlja pogodbeno škodo, ki je nastala toženi stranki oziroma je tožeča stranka za ta strošek neupravičeno obogatena, poleg tega pa naj bi med pravdnima strankama obstajal dogovor, da se ti stroški prefakturirajo na tožečo stranko; - da je zakoniti zastopnik tožeče stranke izpovedal, da vzrok za zamudo pri izvedbi del ni pri tožeči stranki, saj se je ob začetku montaže konstrukcije ugotovilo, da so betonski nosilci, na katere se je pritrjevala konstrukcija, neskladni z načrti in tožena stranka, ki se je zavezala izdobaviti module, teh ni izdobavila pravočasno; - da je zakoniti zastopnik tožeče stranke zanikal,da bi med pravdnima strankama obstajal dogovor glede prefakturiranja stroškov izvajalcev, ki jih je angažirala tožena stranka in ki so dejansko delali na objektu; - da je priča E. A. , ki je na objektu opravljal delo vodje del pri tožeči stranki, izpovedal , da 22. 10. 2010 niso mogli začeti z montažo modulov, ker jih še ni bilo in lahko začeli z montažo šele 29. 10. 2010 in končali z deli 20. 12. 2010 in pri postavljanju modulov so bili navzoči tudi drugi izvajalci; - da je priča J. P. izpovedal, da je bil razlog za zamudo pri izvajanju del v nezmožnosti dobave modulov, ki jih je morala izdobaviti tožena stranka in da je izpovedal, da je tožeča stranka prilagajala število delavcev poteku del kot je enako izpovedal zakoniti zastopnik tožeče stranke; - da je končni rok za dokončanje projekta bil 30. ali 31. 12. 2010 (rok za toženo stranko do investitorja) in da je tožena stranka dela pravočasno predala, tako da ni prišlo do zamude v razmerju do investitorja, ki ni zahteval hitrejše izvedbe del, pač pa je tožena stranka očitno ocenila, da bo morala zaradi zamude pri izdobavi modulov povečati število izvajalcev , da ne bo prekoračen končni rok izvedbe del; Pritožba zmotno meni, da je sodišče prve stopnje nepopolno ali zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je štelo, da je tožeča stranka opravila vsa pogodbena dela, čeprav je tožena stranka trdila in dokazala, da je tožena stranka angažirala za dokončanje del še druge izvajalce, saj sodišče prve stopnje tega nikakor ni spregledalo in je ugotovilo (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je tožena stranka res poravnala obveznosti do dodatno angažiranih izvajalcev, kar je dokazala s predložitvijo listinskih dokazov in sicer : račun V. št. ... z dne 21. 11. 2010 v višini 1.514,00 EUR + 20 % DDV (priloga B7), račun P. d.o.o. št. ... z dne 11. 11. 2010 v višini 111,28 EUR + 20 % DDV ( priloga B6), račun V. d.o.o. št. … z dne 21. 12. 2010 v višini 485,00 EUR +20 % DDV (priloga B8), račun V. št. ... z dne 8. 11. 2010 na znesek 4.878,33 EUR z 20 % DDV(B5), račun B. K. s.p. št. ... z dne 23. 11. 2010 v višini 1.304,00 (priloga B 9); račun T. B. S. s.p. št. ... z dne 15. 11. 2010 v višini 705,50 EUR (priloga B10), račun R. R. L. s.p. št. …. z dne 27. 12. 2010 v višini 180,00 EUR (priloga B 11), račun št. ... z dne 18. 2. 2010 z dne 18. 2. 2011 (priloga B12) in so to potrdile priče R. L., B. S. in B. K. Tako se pritožbeni očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede angažiranja dodatnih izvajalcev s strani tožene stranke pokažejo kot neutemeljeni, pritožba pa ne izpodbija pravilnega nadaljnjega dejanskega zaključka sodišča prve stopnje (prav tako 21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da toženi stranki ni uspelo dokazati pravne podlage, ki naj bi jo predstavljal dogovor med strankama in na podlagi katerega bi navedeni strošek lahko prevalila na tožečo stranko.

Pritožba sploh ne izpodbija tega dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, ki pa je za presojo obstoja v pobot uveljavljene terjatve v znesku 10.595,87 EUR odločilnega pomena. Pritožba ob ukvarjanju z očitkom o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede angažiranja dodatnih izvajalcev, ki se je pokazal kot neutemeljen, ne izpodbija dejanskega zaključka sodišča prve stopnje (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je med tožečo stranko in toženo stranko obstajal dogovor glede plačila stroškov za dodatno angažirano delovno silo, pri čemer sodišče prve stopnje takšno dokazno oceno izvede na podlagi izpovedi tožeče stranke in vsebine primopredajnega zapisnika, iz katerega izhaja, da so vsa dela po pogodbi št. ... izvedena do dne 31. 12. 2010 skladno z zahtevami, ta zapisnik sta podpisali obe stranki, iz njega pa ne izhaja, da bi tožena stranka imela še kakšne zahtevke do tožeče stranke, tudi iz naslova zamude ne.

Ker pritožbeno sploh ni sporna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni uspelo dokazati obstoja dogovora med strankama o prevalitvi stroškov dodatno angažiranih izvajalcev na tožečo stranko, je tako pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da ne tej pravni podlagi pobotni ugovor tožene stranke ne more biti uspešen.

V postopku uveljavljen procesni pobotni ugovor se procesno dosledno imenuje terjatev uveljavljena z ugovorom zaradi pobota (tretji odstavek 319.člena ZPP). Ugovor zaradi pobota je obrambno sredstvo, sam pobot pa je način prenehanja dveh istovrstnih, dospelih, vzajemnih terjatev (311. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Procesni pobotni ugovor je v pravnem smislu izjava, naslovljena na sodišče in sodišče mora ugotoviti (ne)obstoj obeh terjatev, kar izhaja tako iz tretjega odstavka 319. člena ZPP (če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna) in tretjega odstavka 324.člena ZPP (izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota). Praviloma je v primeru uveljavljenega ugovora zaradi pobota izrek sodbe tričlenski, kolikor se ugotovi: 1. obstoj terjatve tožeče stranke in 2. obstoj (ali delni obstoj toženčeve terjatve) in se 3. terjatvi zato pobotata oziroma delno pobotata. Kolikor pa sodišče ugotovi da obstoji le tožnikova terjatev pobotna terjatev pa ne, potem izrek ni več tričlenski, ampak sodišče 1. ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in 2. ugotovi, da ne obstoji toženčeva terjatev. Če pa sodišče ugotovi, da tožnikova terjatev ne obstoji, zgolj zavrne tožnikov zahtevek in se o pobotnem ugovoru ne izreka.

Pritožba pa meni, da je zmoten dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tista, ki je bila v zamudi in je sama povzročila situacijo, ko je morala angažirati dodatno delovno silo, da je izpolnila svojo pogodbeno zavezo do investitorja, da se je projekt zaključil do 31. 12. 2010, saj meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu in bi moralo ob dejstvu, da tožeča stranka ni predložila gradbenega dnevnika, iz katerega bi bilo razvidno kako je časovno tožeča stranka izvajala dela in s koliko delavci, razlagati to v korist tožene stranke in šteti, da je tožeča stranka odgovorna za zamudo in s tem povzročeno pogodbeno škodo, ki jo predstavljajo stroški angažiranja dodatnih izvajalcev.

Pritožbeno stališče, da odsotnost zgolj enega od dokazov, ki naj bi bil ključnega pomena za presojo glede obstoja zatrjevane zamude, že prevesi dokazno oceno v korist nasprotne stranke, je povsem zmotno v situaciji, ko je neko dejstvo mogoče dokazovati z drugimi dokazi.

Po 213. členu ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev , odloča sodišče. Šele če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8.člen ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.

Sodišče prve stopnje pa je vzrok za zamujanje pri medfaznem izvajanju del ugotovilo na podlagi zaslišanja zakonitih zastopnikov pravdnih strank ter prič in pritožba sploh ne izpodbija dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje (13. - 15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je vzrok za zamudo povzročila tožena stranka, ki ni pravočasno izdobavila modulov, kar je bila pogodbena obveznost tožene stranke (je pa tožena stranka dela pravočasno predala investitorju in do zamude glede na investitorja ni prišlo).Na podlagi takšne dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da ni prišlo do kršitve pogodbe s strani tožeče stranke (drugi odstavek 239. člena OZ) in da posledično pobotna terjatev tožene stranke ne obstoji niti na tej pravni podlagi.

Pritožba sicer meni, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožena stranka privolila v to, da tožeči stranki plača vsa dela po pogodbi, tako kot jih je tožeča stranka zaračunala, s tem, ko je podpisala primopredajni zapisnik brez protokolacije morebitnih zadržkov glede stroškov plačila dodatno angažiranih izvajalcev, vendar pa pritožbeno sodišče takšen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje sprejema kot pravilen, ker ni bilo na dan 31. 12. 2010, ko se je podpisoval primopredajni zapisnik nobene ovire, da bi tožena stranka na zapisnik izrecno izjavila, da pa uveljavlja znižanje cene za stroške dodatnih izvajalcev, saj so na dan podpisa primopredajnega zapisnika dela na projektu bila v celoti končana v roku, ki ga je določil glavni naročnik (investitor). Zadržkov tožena stranka ob primopredaji ni dokazno izrazila in izdaja računa, ki je podlaga pobotnemu ugovoru v času po zapadlosti še delno neplačanega vtoževanega računa tožeče stranka (valuta po vtoževanem računu je 14. 2. 2011, račun tožene stranke pa je izdan 18. 2. 2011) ne more šteti kot zanikanje vsebine primopredajnega zapisnika.

Tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se je tožena stranka odrekla uveljavljanju stroškov dodatne delovne sile in s tem privolila v to, da tožeči stranki plača vse po pogodbi, četudi je del posla bil izveden z dodatnimi izvajalci in tožeči stranki zaradi tega ni mogoče očitati neopravičene obogatitve (190. člen OZ), tako da je pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da pobotna terjatev ne obstoji tudi ne iz naslova očitane neopravičene obogatitve.

Sodišče prve stopnje je tako glede pobotne terjatve utemeljeno presodilo, da ta ne obstoji.

Ker je sodišče presodilo, da ne obstoji pobotna terjatev tožene stranke, je pravilen dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka utemeljeno zaračunala toženi stranki vsa dela po pogodbi, ker tožena stranka po vsem navedenem ni upravičena do znižanja cene in ni uveljavljala znižanja cene iz naslova stroškov angažiranja dodatnih delavcev, zato je pravilna materialno pravna presoja,da je tožbeni zahtevek tožeče stranke kot izvajalca del po podjemni pogodbi (619. člen OZ) v celoti utemeljen in mu je tožena stranka kot naročnik del še neplačana dela dolžna plačati skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).

Tožena stranka ni konkretno izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka, ki ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).