Jedro

Mnenj, ki so bila podana v sporu, v katerem se je presojalo, ali je pri tožniku podana invalidnost I. kategorije, ni mogoče upoštevati kot izvedenskih mnenj v tem sporu, ampak se upoštevajo enako kot preostala listinska dokumentacija v spisu.

Dejstvo, da je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, ne pomeni, da je pri njem podana tudi telesna okvara, saj se invalidnost presoja po določbi 60. člena ZPIZ-1, za priznanje telesne okvare pa je odločilnega pomena Sporazum o seznamu telesnih okvar.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 20. 10. 2006 in št. ... z dne 16. 4. 2007 ter da se tožniku prizna pravica do invalidnine zaradi poškodbe pri delu. Sodišče je tudi odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem sojenju odločitev oprlo predvsem na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti, ki je podala mnenje, da pri tožniku ni podane telesne okvare. Med mnenji toženca (očitno mnenji invalidskih komisij) in mnenjem izvedenskega organa, postavljenega v sodnem postopku in tudi med drugimi podatki v samem spisu je prišlo do takšnih razlik, da je tožnik prepričan, da je utemeljen njegov predlog, da se za ugotovitev dejanskega stanja postavi drug izvedenski organ. Toženec je namreč pri tožniku ugotovil 40 % telesno okvaro, medtem ko izvedenski organ ugotavlja, da pri tožniku ne obstaja nobena telesna okvara. Tožnik je takoj po prejemu izvedenskega mnenja pravočasno predlagal angažiranje drugega izvedenca in svoj predlog tudi ustrezno obrazložil, zakaj predlaga, da se pridobi še drugo mnenje in da ne gre zgolj za nestrinjanje s samim mnenjem. Tožnik je v spis predložil izvedenska mnenja, ki so bila napravljena zaradi potreb v drugih sodnih postopkih, pri čemer pa tudi v ponovljenem postopku oziroma iz same obrazložitve sodbe ni razvidno, ali jih je sodišče prve stopnje prebralo oziroma ali je vpogledalo v listine v zadevah pod Ps 1511/2008 in Ps 1330/2007. Tožnik je bil namreč v zadevi Ps 1511/2008 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Ravno težave s pljuči so bile eden od razlogov za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, medtem ko v predmetni zadevi izvedenski organ ugotavlja, da ni tolikšne okvare pljuč, da bi šlo za telesno okvaro. Gre torej za povsem različne odločitve. Prav tako je tožnik prepričan, da je sama poškodba prstov na nogah takšna, da je pri njem podana telesna okvara. Tožniku so amputirali 2. in 3. prst desne noge s palcem v valgus položaju in 4. in 5. prst v varus položaju, pri čemer mu vse to onemogoča normalno hojo. Iz podanega mnenja izvedenskega organa ni razvidno, ali je izvedenec ugotavljal gibnost tožnikovega desnega stopala, ali si je le ogledal tožnikovo nogo in ugotovil, kako izgleda noga brez dveh prstov. Glede na določbe Sporazuma o seznamu telesnih okvar je namreč pomembna tudi gibljivost oziroma pregibnost stopala. Poleg I. kategorije invalidnosti je po mnenju tožnika podana tudi telesna okvara, pri čemer je potrebno upoštevati, da je do poškodbe prišlo v okviru opravljanja službe, saj je bil tožnik ranjen med osamosvojitveno vojno. Zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja bi bilo potrebno ugoditi njegovemu dokaznemu predlogu ter pribaviti novo izvedensko mnenje. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 16. 4. 2007, s katero je bila tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo, zavrnjena, hkrati pa je bila omenjena odločba odpravljena in je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. S prvostopenjsko odločbo je toženec odločil, da tožnik nima pravice do invalidnine za 40 % telesno okvaro, nastalo dne 22. 6. 2005 zaradi poškodbe izven dela. Sodišče prve stopnje je s sodbo Ps 1331/2007 z dne 6. 10. 2009 zavrnilo zahtevek na odpravo omenjenih odločb toženca ter na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Pritožbeno sodišče je s sklepom, opr. št. Psp 637/2009 z dne 10. 2. 2010 sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je opozorilo, da je potrebno zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja ter s tem v zvezi pravilne uporabe materialnega prava ugotoviti, ali je pri tožniku podana telesna okvara zaradi težav s pljuči in pa zaradi poškodbe noge. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo napotkom pritožbenega sodišča ter razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi.

Skladno s 1. odstavkom 143. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Vrste telesnih okvar so določene v Sporazumu o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju: sporazum), ki ga je skladno s 454. členom ZPIZ-1 potrebno uporabiti do izdaje novega podzakonskega akta.

Obstoj telesne okvare je sodišče razčiščevalo s postavitvijo izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, v senatu katerega sta sodelovala prof. dr. S.Š., specialit inetrnist – pulmolog in prof. dr. M.V., specialist kirurg – travmatolog. Iz podanega izvedenskega mnenja povsem jasno izhaja, da je pri tožniku zaradi strelne rane prišlo do določene okvare pljuč, ki pa ni tolikšne stopnje, da bi jo lahko opredelili kot okvaro pljuč po definiciji telesnih okvar (poglavje V/A). Prav tako po mnenju izvedenskega organa za amputacijo ali poškodbe in deformacijo prstov na nogi invalidnost ni podana. Invalidnost je podana le v primeru, če bi šlo za trajno hujšo okvaro stopala, torej kadar gre za izgubo stopala ali dela stopala (amputacija) in za funkcijske motnje, kot so nepregibnost stopal, pri čemer se za nepregibnost šteje popolna nepregibnost ali če je skupna gibljivost sklepov možna za največ 15 stopinj skupaj. Invalidnost je podana še za deformacijo stopala ali posledico preloma maleusa, petnice, trzalnih ali metatrzalnih kosti ali za popolno neuporabnost noge. Pri tožniku pa je bilo ugotovljeno stanje po posttravmatskih amputacijah 2. in 3. prsta desne noge s palcem v valgus položaju in 4. in 5. prsta v varus položaju, kar pa po mnenju izvedenca glede na definicijo telesnih okvar po sporazumu ne pomeni telesne okvare zaradi poškodbe desnega stopala (poglavje VII/A in B).

Glede na pritožbene navedbe, da so med mnenji določene razlike, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je invalidska komisija I. stopnje dne 13. 6. 2006 sicer res podala mnenje, da je pri tožniku podana 40 % telesna okvara od 22. 6. 2005 zaradi poškodbe izven dela in sicer po poglavju VII B točka 14 (deformacija stopala). Enako izhaja tudi iz menja invalidske komisije II. stopnje, podanega v revizijskem postopku dne 7. 9. 2006. Je pa invalidska komisija II. stopnje v pritožbenem postopku podala mnenje, da glede na opisano telesno stanje pri tožniku ni podana telesna okvara po nobeni točki veljavnega seznama telesnih okvar. Ravno zaradi razlik v teh mnenjih je bilo potrebno razčistiti dejansko stanje, na kar je pritožbeno sodišče opozorilo v že citiranem razveljavitvenem sklepu, temu pa je sledilo sodišče prve stopnje s postavitvijo izvedenskega organa.

Izvedenski organ je imel pri podaji mnenja na razpolago medicinsko dokumentacijo v spisu. Tožnik je bil tudi osebno pregledan. Podrobne ugotovitve izhajajo iz pisno podanega izvedenskega mnenja, datiranega z dne 14. 7. 2010 ter iz njegove dopolnitve, datirane z dne 26. 10. 2010. Tudi po stališču pritožbenega sodišča iz podanega izvedenskega mnenja izhaja prepričljiva ugotovitev, da pri tožniku ni podane telesne okvare niti zaradi poškodbe pljuč, niti zaradi posttravmatskih amputacij 2. in 3. prsta desne noge s palcem v valgus položaju in 4. in 5. prsta v varus položaju. Ker je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno s pridobitvijo izvedenskega mnenja, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca utemeljeno zavrnilo. Zgolj nestrinjanje tožnika s podanim izvedenskim mnenjem nikakor ni razlog za postavitev drugega izvedenca.

Glede pritožbenih navedb, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti in da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevati tudi izvedenska mnenja, podana v drugih zadevah, torej glede postopka v zvezi s I. kategorijo invalidnosti, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je omenjena izvedenska mnenja tožnik predložil kot listinsko dokumentacijo in se nahajajo v prilogah sodnega spisa pod prilogo A. Navedena mnenja so bila pridobljena za potrebe drugega postopka in jih torej ni mogoče upoštevati kot izvedenska mnenja, temveč se upoštevajo enako kot ostala listinska dokumentacija. Pri tem pritožbeno sodišče še poudarja, da sama razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti nikakor še ne pomeni, da je podana tudi telesna okvara v smislu že citiranih določb. Invalidnost se namreč presoja po določbi 60. člena ZPIZ-1, medtem ko je za priznanje telesne okvare odločilno, ali je pri zavarovancu podana telesna okvara skladno z že citiranim 143. členom ZPIZ-1 ter seznamom telesnih okvar.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.