Jedro

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih odločb tožene stranke, s katerima je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine po pokojnem možu. V predmetni zadevi ni podan dejanski stan iz 169. člena ZPIZ-2, po katerem lahko pravice iz obveznega zavarovanja pri zavodu uveljavi le tista oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih sporazumov. Ni namreč dejanske niti pravne podlage, da bi se čas aktivne vojaške službe v bivši JLA v spornem obdobju pokojnemu štel kot slovenska zavarovalna doba. Po nacionalni zakonodaji Republike Slovenije je med drugim priznavanje pokojninske dobe iz naslova aktivne službe v bivši JLA zagotovljeno le slovenskim državljanom. Opravljanje vojaške službe na območju Republike Slovenije, ne da bi bila hkrati izpolnjena še nadaljnja navezna okoliščina, in sicer državljanstvo Republike Slovenije, ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Tudi ZPIZVZ v 2. členu med drugim pravice in s tem tudi zavarovalno dobo zagotavlja državljanom Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Tožničin pokojni mož pa ni bil državljan RS niti uživalec pravic iz 2. člena ZPIZVZ. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sta izpodbijani upravni odločbi tožene stranke o zavrnitvi zahteve za priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine po pokojnem možu zakoniti in pravilni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 17. 11. 2014 (točka 2./ I. izreka), spremembo sklepa št. ... z dne 12. 3. 2014 ter ugotovitev, da zavarovanec A.A. izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine od 1. 4. 2013 dalje (točka1./ I. izreka). Nadalje je stroškovno (točka 5./ I. izreka) zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 18. 11. 2014 (točka 4./I. izreka) ter spremembo odločbe št. ... z dne 8. 5. 2014 tako, da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine po pokojnem A.A. od 22. 9. 2013 dalje, toženi stranki pa odredi izdaja odmerne odločbe (točka 3./I. izreka). Izreklo je, da tožnica krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka). Presodilo je, da so izpodbijani posamični upravni akti pravilni in zakoniti.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenim zahtevkom ugodi oziroma podrejeno razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Izpostavlja, da uveljavlja pravico do vdovske pokojnine po pokojnem možu, bivšem oficirju JLA, ki je od 6. 8. 1965 do 25. 12. 1966 in od 19. 9. 1967 do 20. 8. 1979 služboval v B.. Ob upokojitvi je dopolnil 38 let, 5 mesecev in 21 dni pokojninske dobe ter 65 let starosti, kar niti ni sporno.

Sklicuje se na 169. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, po katerem lahko pri zavodu pravice uveljavi oseba, ki je bila pri njem zavarovana tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih pogodb. Sodišče je to določbo napačno uporabilo in posledično napačno ugotovilo tudi dejansko stanje. Upoštevalo je Zakon o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev, ne da bi uporabilo Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah v povezavi s Sporazumom o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Slednji namreč v 38. členu jasno določa, da se določbe Sporazuma med Republiko Slovenijo in Hrvaško o vojaških pokojninah z dne 20. 6. 1992 uporabljajo tudi po uveljavitvi Sporazuma o socialnem zavarovanju med R Slovenijo in R Hrvaško iz leta 1997. Kolikor bi sodišče prve stopnje upoštevalo navedeni mednarodni pogodbi, bi moralo izdati ugoditveno sodbo. Pravilno sicer ugotavlja, da se na podlagi Uredbe 883/04 uporablja slovenska nacionalna zakonodaja, pri tem pa ne upošteva hierarhije pravnih aktov v skladu z 8. členom ustave, ki zavezuje, da se ratificirane mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno in so kot takšne del nacionalne zakonodaje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbena izvajanja dodaja le še naslednje.

K zavrnilnemu delu sodbe glede ustavitve predsodnega postopka o pravici do starostne pokojnine zaradi smrti stranke

5. Iz sodnega spisa je razvidno, da je s tožbo izpodbijana odločba z dne 17. 5. 2014(2) in sklep št. ... z dne 12. 3. 2014. S slednjim je zaradi smrti stranke dne 22. 9. 2013 ustavljen postopek za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ker je sklep o ustavitvi postopka pravnomočen, saj je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavržen, bi že iz tega razloga bilo potrebno tožbeni zahtevek na njegovo odpravo in ugotovitev, da je pokojni A.A. od 1. 4. 2013 dalje izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine, z izpodbijano sodbo zavreči. Pritožbeno vztrajanje na spremembi tega dela zavrnilne sodbe (točka 1./I. izreka) iz navedenih procesno pravnih razlogov, ni utemeljeno.

Pritožbeno sodišče v točko 1./I. izreka prvostopenjske sodbe zaradi prepovedi reformato in peus ni poseglo. Vendar je hkrati ocenilo, da je s točko 2./I. izreka utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo odločbe z dne 17. 11. 2014 o zavrnjeni pritožbi zoper sklep z dne 20. 8. 2014 o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Pravica do starostne pokojnine je neodtujljiva osebna pravica, ki je ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Ker ni dvoma, da je stranka, na zahtevo katere se je 15. 3. 2013 začel postopek, dne 22. 9. 2013 umrla, je bilo že v predsodnem postopku pravilno ugotovljeno, da vdova po pokojnem zavarovancu glede na 4. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(3) (ZPIZ-2) niti po 42. členu Zakona o splošnem upravnem postopku(4) (ZUP) ni bila legitimirana za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

6. Iz istih procesnih razlogov je bilo potrebno pritožbo v tem obsegu kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi točki 1. in 2./I. izreka sodbe sodišča prve stopnje.

K zavrnilnemu delu sodbe o pravici do sorazmernega dela vdovske pokojnine

7. Z izpodbijano sodbo je nadalje utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb z dne 18. 11. 2014 in 8. 5. 2014. Z njima je zakonito zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine po pokojnem možu. Dejstva, da je tožničin pokojni mož, ki je bil hrvaški državljan, imel dopolnjenih 38 let, 5 mesecev in 21 dni pokojninske dobe, 65 let starosti, in da je od 6. 8. 1965 do 25. 12. 1966 ter 19. 9. 1967 do 20. 8. 1979 aktivno vojaško službo bivše JLA opravljal v B., niso zadostna za pozitivno odločitev o tožbenem zahtevku.

8. V predmetni zadevi tako ni podan dejanski stan iz 169. člena ZPIZ-2, kot zmotno meni pritožnica. Niso namreč izpolnjeni pogoji iz 5. alineje 129. člena ZPIZ-2 v zvezi z Uredbo št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju: Uredba). Ni dejanske niti pravne podlage, da bi se čas aktivne vojaške službe v bivši JLA od 6. 8. 1965 do 25. 12. 1966 in od 19. 9. 1967 do 20. 8. 1979 pokojnemu štel kot slovenska zavarovalna doba. Po nacionalni zakonodaji Republike Slovenije je med drugim priznavanje pokojninske dobe iz naslova aktivne službe v bivši JLA zagotovljeno le slovenskim državljanom. Opravljanje vojaške službe na območju Republike Slovenije, ne da bi bila hkrati izpolnjena še nadaljnja navezna okoliščina(5) , ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane.

Potrebno je upoštevati tudi Zakon o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev(6) (ZPIZVZ) ki v 2. členu med drugim pravice in s tem tudi zavarovalno dobo zagotavlja državljanom Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v R Sloveniji. Tožničin pokojni mož ni bil državljan RS, niti uživalec pravic iz 2. člena ZPIZVZ.

9. Ustava Republike Slovenije v 8. členu sicer res izrecno določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, ter da se ratificirane mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Vendar se v konkretnem primeru ni mogoče uspešno sklicevati na Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah(7) , saj pokojni zagotovo ni bil uživalec pokojnine, ki bi mu bila priznana ob uporabi navedene mednarodne pogodbe. Pravno povsem irelevantno je končno pritožbeno sklicevanje na Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško(8) , iz leta 1997. Glede na to, da je bila v času vložene zahteve Republika Hrvaška že članica EU, je potrebno uporabljati Uredbo 883/2004. 10. Iz predhodno navedenih razlogov je potrebno pritožbo na temelju 353. člena ZPP tudi v tem obsegu zavrniti in potrditi zavrnilni del sodbe v točki 3. in 4./ I. izreka prvostopenjske sodbe.

11. Ob takšnem izidu spora o glavni stvari je zakonit tudi stroškovni izrek prvostopenjske sodbe, da trpi tožnica sama svoje stroške postopka. V skladu s 154. členom ZPP je glede na izid pritožbenega postopka potrebno hkrati izreči, da trpi sama tudi svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008

(2) O zavrnitvi pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje št. ... z dne 20. 8. 2014

(3) Ur. l. RS št. 96/2012 s spremembami

(4) Ur. l. RS št. 80/1999 s spremembami

(5) In sicer državljanstvo Republike Slovenije

(6) Ur. l. RS št. 12/2007 s spremembami

(7) Ur. l. RS, št. 13/1992 - Mednarodne pogodbe.

(8) Ur. l. RS, št. 21/1997 - Mednarodne pogodbe.