Jedro

Nevarnost kot predpostavka začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve se izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju (subjektivna nevarnost), ki ima lahko za posledico onemogočanje ali otežkočenje izvršbe, ne glede na to, ali je dolžnikov cilj prav to. Dolžnikova krivda in namen (subjektivna odgovornost) za ugotovitev nevarnosti nista relevantna.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor prvotožene stranke z dne 17. 12. 2015 in ugovor drugotožene stranke z dne 15. 12. 2015 zoper sklep o začasni odredbi I P 651/2015 z dne 7. 12. 2015. 2. Zoper sklep se ločeno pritožujeta toženca. Prvi toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani sklep spremeni tako, da predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne, podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo. Sodišče prve stopnje je nepravilno odločilo, da sta kumulativno izpolnjena oba zahtevana pogoja iz 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) za izdajo začasne odredbe. Tožnika nista z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala nobenega od zahtevanih pogojev. Sodišče nepravilno zaključuje, da naj bi bil izkazan obstoj vtoževane terjatve s stopnjo verjetnosti, saj za takšne zaključke nima podlage. Poleg neberljivih računov sta stranki predlagali v dokaz svojih navedb zgolj zaslišanja. Večina navedb tožnikov glede zatrjevanih vlaganj in vzdrževanj je povsem pavšalnih in neizkazanih. Sodišče ne navede, kaj iz omenjenih računov (ki so neberljivi in nesubstancirani) sploh izhaja in s čim slednji potrjujejo verjetnost obstoja vtoževane terjatve. Če bi sodišče pred odločitvijo vpogledalo v predložene račune, bi jasno ugotovilo, da računi verjetnosti obstoja vtoževane terjatve ne izkazujejo. Sodišče je neutemeljeno zaključilo, da je terjatev za povrnitev vlaganj v znesku 35.000,00 EUR izkazana s stopnjo verjetnosti. Večji del zatrjevanih vlaganj je opravil prvi toženec. Tožnika vlaganj nista mogla niti opraviti niti financirati. Sodišče tega ni upoštevalo. Sodišče tudi ni upoštevalo s strani tožencev izpostavljenega dejstva, da tožnika zatrjevanih vlaganj nista z ničemer izkazala. Izkazala nista niti svoje finančne sposobnosti zanje niti nista specificirala količine in vrednosti del. V tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe sta tožnika sama opisala svoje premoženjsko stanje, kar le potrjuje, da tožnika nista imela potrebnih sredstev. Vtoževana vlaganja so bila opravljena in financirana v času, ko sta tožnika pričakovala prvega otroka, njune navedbe, da sta vsa privarčevana sredstva namenila za ureditev stanovanja, se zato izkažejo za neresnične. Ne drži, da je prvi toženec priznal pomoč A. A., to je storila druga toženka. A. je pri vlaganjih sodeloval le v manjši meri. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da lahko tožnika, kar sta nakupila opreme za predmetno stanovanje, iz stanovanja tudi odneseta. Z nakupom opreme, ki je premična, tožnika nista izboljšala same zgradbe. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo. Sodišče je nepravilno odločilo tudi, da sta tožnika s stopnjo verjetnosti izkazala obstoj terjatve na povračilo stroškov vzdrževanja hiše v vrednosti 20.000,00 EUR. Tožnika nista predlagala ustreznih dokazov in nista pojasnila, kako sta izračunala zatrjevani znesek. Oglas o prodaji nepremičnine ničesar ne dokazuje. Sodišče tudi ni upoštevalo vrednosti nepremičnine, ki je po GURS-u ocenjena na 137.352,00 EUR, kar dodatno kaže, da zatrjevana vrednost vlaganj in vzdževalnih del ni verjetna. Z višino verjetno izkazanih vlaganj se sodišče ni ukvarjalo, sklep ima zato pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti. Iz sklepa ne izhaja, zakaj sodišče pri odločitvi ni upoštevalo navedb in dokazov, predlaganih s strani tožencev. V nasprotju z dejanskim stanjem, materialnim pravom in sodno prakso je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika s stopnjo verjetnosti izkazala nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Navedba tožnikov, da toženca ne razpolagata z drugim premoženjem, s katerim bi lahko poplačala morebitno terjatev tožnikov, je namreč pavšalna in ni izkazana. Tožnika nista zadostila svojemu dokaznemu bremenu. Sodišče je nepravilno obrazložilo, da zaslišanje stranke ni primeren dokaz o obstoju lastništva nepremičnine, saj veljavna določila pravdnega postopka ne poznajo dokaznih pravil. Sodišče tudi ni sledilo večinskemu stališču sodne prakse, po katerem mora nevarnost poplačila upnika po pravnomočnem zaključku pravde izhajati iz konkretnega ravnanja dolžnika z njegovim premoženjem, zaradi katerega bi bil upnik lahko izigran. Verjetno izkazana nevarnost mora za upnika predstavljati subjektivno nevarnost, ne pa zgolj objektivne nevarnosti. Prvi toženec se sklicuje na dve odločbi iz sodne prakse. Toženca sta nepremičnino prodajala že pred vložitvijo tožbe, s prodajo nista imeli namena izigrati tožnikov, niti jima onemogočiti uveljavitve vtoževane terjatve. Izpodbijana začasna odredba predstavlja prehud poseg v lastninsko pravico tožencev. Denarni zahtevek je mogoče zavarovati tudi na druge, milejše načine. V konkretnem primeru je kršeno tudi načelo kontradiktornosti, ker prvi toženec ni imel možnosti odgovoriti na odgovor tožnikov na njegov ugovor. Glede urejanja bivanjskega problema je sodišče preseglo trditveno podlago.

3. Druga toženka predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani sklep spremeni ter začasno odredbo v celoti razveljavi. Uveljavlja vse pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in kršitev Ustave RS. Prepričana je, da tožnika v okviru svojih navedb in dokaznih predlogov nista izkazala verjetnosti obstoja terjatve, saj so računi nečitljivi in ne dokazujejo ničesar. Pojasnila je, zakaj sama računov ni imela v posesti, čeprav je prispevala denarna sredstva. Tožnika sta zaprosila za taksno oprostitev in če nimata premoženja sedaj, ga tudi nista imela v preteklosti. Sodišče je preveč nekritično sledilo tožnikoma. Že na podlagi logičnega sklepanja in zdrave razumske presoje bi sodišče lahko ugotovilo, da tožnika premoženja za vlaganje nista imela in da tudi z delom nista vlagala v nepremičnino. Trdita, da sta imela 14.000,00 EUR denarnih sredstev, iz naslova vlaganj pa zahtevata kar 55.000,00 EUR. Navedbe tožencev pa je sodišče presojalo z veliko mero kritičnosti in jima ni verjelo, da imata za poplačilo morebitne terjatve tožnikov na voljo dovolj drugega premoženja. Navaja, da je K. B. z občasnimi študentskimi deli zaslužila le malo in ni ničesar privarčevala. Tudi plačilni listi, ki jih je predložil drugi tožnik, ne dokazujejo njegovih navedb. Druga toženka pa je dobro zaslužila. Babica je dala prvi tožnici denar za kuhinjo in ta denar je šel v premično premoženje, ki ga lahko tožnika brez škode odstranita. Ž. A. je bil, ko sta se tožnika spoznala, brez zaposlitve in brez denarja ter brez prihrankov. Tudi starša drugega tožnika nista prispevala nobenega denarja. Ž. A. je travo pokosil največ štirikrat v petih letih, tudi vrt sta tožnika zalivala samo v času dopusta. Ne držijo navedbe tožnikov, da druga toženka ni varovala otrok. Tožnika zahtevata povrnitev vlaganj v višini 55.000,00 EUR. Trdita, da sta imela skupno 14.000,00 EUR, kar pa ne drži, denar babice pa je šel v premičnine. Sodišče je prekomerno poseglo v ustavno pravico tožencev do zasebne lastnine. Kršilo je ustavno načelo kontradiktornosti, ker je o ugovoru odločilo, ne da bi zaslišalo J. B. Tožencema nastaja škoda, ker nepremičnine ne moreta prodati.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da zatrjevana kršitev načela kontradiktornosti, ki jo uveljavljata oba toženca, ni podana. Prvi toženec navaja, da je bilo načelo kontradiktornosti kršeno zato, ker ni imel možnosti odgovoriti na ugovor tožnikov na njegov ugovor, druga toženka pa zato, ker ni bila zaslišana. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu res povzelo tudi trditve tožnikov iz odgovora na ugovor, vendar je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo le na predhodne trditve tožnikov, do katerih sta se toženca lahko opredelila. Na odgovor na ugovor se je sodišče sklicevalo le pri navedbi A. A., vendar sta za tega že predhodno tožnika navedla, da je sodeloval pri delih in vlaganjih. Stališče tožnikov, da so navedbe tožencev le pavšalne, je zavzelo tudi sodišče prve stopnje. Načelo kontradiktornosti tudi ni bilo kršeno zato, ker druga toženka ni bila zaslišana. Sodišče prve stopnje pa je pravilno navedlo, da je postopek izdaje začasne odredbe postopek po ZIZ. Sodišče torej postopa po določilih ZIZ in ne po določilih pravdnega postopka in praviloma ne izvaja dokazov na naroku, pač pa na podlagi gradiva v spisu oceni, ali so navedbe, s katerimi tožeča stranka utemeljuje izdajo začasne odredbe, izkazane s stopnjo verjetnosti.

6. Neutemeljene so navedbe tožencev, da je sodišče tožnikoma le nekritično sledilo in da neutemeljeno ni sledilo tožencema. Nekateri računi, ki jih sta jih predložila tožnika, so res nečitljivi, vendar ne vsi. Iz celote predloženih računov je zato sodišče prve stopnje lahko napravilo zaključke in je tudi pravilno zaključilo, da je s stopnjo verjetnosti izkazano, da sta tožnika vlagala v nepremičnino tožencev, ki sta solastnika sporne nepremičnine, vsak do ½ (da sta imela soglasje tožencev za ureditev stanovanja, v postopku ni bilo sporno). Pri vlaganjih je sodeloval tudi oče drugega tožnika, pri čemer je druga toženka priznala, da je oče drugega tožnika plačal menjavo oken in vodovodarja in njene drugačne pritožbene navedbe, da oče drugega tožnika ni imel denarja, predstavljajo nedopustne pritožbene novote. Sodišče druge stopnje zato soglaša z zaključkom, da je terjatev tožnikov iz naslova vlaganj v sporno nepremičnino izkazana s potrebno stopnjo verjetnosti, natančna višina vlaganj pa bo predmet nadaljnjega pravdnega postopka. Zato tudi ne drži navedba prvega toženca, da v sklepu ni razlogov o odločilnih dejstvih, ker se do natančne višine vlaganj sodišče prve stopnje še ni opredelilo (tudi v povezavi z odločbo GURS). Glede na že navedeno je neutemeljena tudi navedba prvega toženca, da tožnika vlaganj nista z ničemer izkazala in tudi ne svoje finančne sposobnosti zanje. Enako velja za navedbo, da nista specificirala količine in vrednosti del. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da so vsa vlaganja od leta 2010 dalje v tožbi tudi popisana (menjava oken, instalacij, adaptacija kopalnice), v zvezi s tem pa sta tožnika predlagala tudi postavitev izvedenca gradbene stroke. Neutemeljena je navedba, da dejstvo, da sta tožnika zaprosila za taksno oprostitev dokazuje, da denarja za vlaganja nista imela v času, ko so ta zatrjevana. Nenazadnje je za taksno oprostitev zaprosila tudi druga toženka, ki zatrjuje, da je v celoti financirala sporna vlaganja.

7. Glede verjetnosti obstoja terjatve je odločilno, da je s stopnjo verjetnosti izkazano, da sta tožnika v sporno nepremičnino tožencev vlagala, konkretna višina vlaganj (vključeno z vtoževanim zneskom 20.000,00 EUR iz naslova vrednosti opravljenih del pri vzdrževanju nepremičnine) pa je stvar nadaljnjega postopka, zato vse pritožbene navedbe o tem, koliko so zaslužili K. B., drugi tožnik ter druga toženka v tej fazi postopka niso odločilne in nanje ni treba odgovarjati. Navedba druge toženke, da je bil namen tožencev, da hišo po upokojitvi prodata, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Vrednost opreme, ki je tudi vključena v zatrjevana vlaganja in ki predstavlja premičnine, za katere toženca navajata, da jih lahko tožnika odneseta, predstavlja le del vtoževanega zneska, zato ne drži, da sklepa ni mogoče preizkusiti zato, ker se sodišče ni posebej opredeljevalo do premičnin.

8. Z ugotovitvami sodišča prve stopnje (5. točka obrazložitve) je verjetnost terjatve tožeče stranke izkazana, razlogi sodišča prve stopnje so pravilni in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

9. Glede nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, pritožbene navedbe podaja samo prvi toženec. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na dve odločbi iz sodne prakse z razlago, da mora iti za konkretno ravnanje dolžnika, zaradi katerega bi bil upnik lahko izigran in da mora biti izkazano aktivno delovanje dolžnika v smeri onemogočanja, ali oteževanja uveljavitve denarne terjatve. Nevarnost kot predpostavka začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve se namreč izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju (subjektivna nevarnost), ki ima lahko za posledico onemogočanje ali otežkočenje izvršbe, ne glede na to, ali je dolžnikov cilj prav to. Dolžnikova krivda (subjektivna odgovornost) za ugotovitev nevarnosti ni relevantna (glej sklep Vrhovnega sodišča RS, III Ips 78/99). Besedilo zakona ne omenja, da bi morala biti nevarnost konkretizirana z dejanji oziroma opustitvami dolžnika, ki bi bila usmerjena prav k onemogočanju ali otežitvi izterjave sporne denarne terjatve. Upnik mora izkazati le nevarnost, ki je v tem, da dolžnik že odtujuje, skriva ali kako drugače razpolaga s premoženjem (kar trditev druge toženke, da tožencema nastaja škoda, ker nepremičnine ne moreta prodati, le dokazuje). Nevarnost kot predpostavka začasne odredbe se torej izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju (subjektivna nevarnost), dolžnikova krivda in namen (subjektivna odgovornost) pa za ugotovitev nevarnosti nista relevantna, zato dejstvo, na katerega opozarja prvi toženec, da sta toženca nepremičnino prodajala že pred vložitvijo tožbe, ni odločilno.

10. Trditve tožencev, da razpolagata z zadostnim premoženjem za poplačilo morebitnih vlaganj so bile nekonkretizirane. Predložila tudi nista nikakršnih dokazil. Druga toženka je sicer navajala, da naj bi bil prvi toženec lastnik nepremičnine na Hrvaškem, vendar brez kakršnihkoli konkretnih navedb za kakšno nepremičnino gre, kakšna je njena vrednost, niti sam prvi toženec ni zatrjeval, da bi bil lastnik te nepremičnine. Na nezaslišanje druge toženke v zvezi s to nepremičnino se prvi toženec v pritožbi sklicuje neutemeljeno, saj takšnega dokaznega predloga ni podal. Tožnika sta torej z verjetnostjo dokazala zahtevano nevarnost, medtem ko toženca nista z verjetnostjo izkazala, da razpolagata z drugim večjim premoženjem (razen s sporno nepremičnino), zato so neutemeljene tudi navedbe o prehudem posegu v lastninsko pravico. Zmotno je tudi stališče prvega toženca, da je (le) na strani tožeče stranke dokazno breme o premoženju tožencev. Toženca sta zatrjevala, da razpolagata z zadostnim premoženjem, zato je bilo dokazno breme, da razpolagata z drugim večjim premoženjem, na njuni strani.

11. Prva toženka neutemeljeno očita kršitev določb postopka zaradi prekoračitve trditvene podlage v zvezi z urejanjem bivanjskega problema tožencev, saj hkrati ne pojasni, v čem naj bi ta vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

12. Glede na navedeno, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta izpolnjena oba pogoja iz prvega in drugega odstavka 270. člena ZIZ, ki morata biti podana za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovorov tožencev zoper sklep o začasni odredbi pravilna. Pritožbi tožencev je bilo zato treba zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi, saj sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo, saj je stroškovna odločitev odvisna od končnega uspeha v pravdnem postopku.