Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je za podlago svoje odločitve uporabilo navedeno določbo splošnih pogojev, zmotno uporabilo materialno pravo, saj je spregledalo določbo 942. člena OZ. Ta določa, da so nična pogodbena določila, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere od predpisanih ali dogovorjenih obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se v točki II razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 3.058,00 EUR (I. točka izreka), za preostali del zahtevka, s katerim je tožeča stranka od tožene zahtevala plačilo 13.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je zavrnilo tožbeni zahtevek (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del zahtevka pod točko II izreka se tožeča stranka pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje njen zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka kršila svojo sodelovalno dolžnost iz petega in šestega odstavka 14. člena Splošnih pogojev za strojelomno zavarovanje 01-STR-01/07 tožene stranke (v nadaljevanju Splošni pogoji), saj toženi stranki ni omogočila ogleda razstavljenega agregata in ugotovitve dejanskega vzroka okvare stroja. Taka odločitev sodišča prve stopnje je po mnenju tožeče stranke protispisna, saj je tožena stranka zahtevek tožeče stranke na izplačilo zavarovalnine odklonila iz povsem drugega razloga, in sicer zaradi pretirane obrabe ležajev, tako stališče pa je zavzela tudi v odgovoru na tožbo, pripravljalni vlogi z dne 29. 10. 2015, enako pa izhaja tudi iz pisne izjave in izpovedbe priče - cenilca tožene stranke S. V.. Šele na prvem naroku, po tem ko je prejela pisno izjavo serviserja M. P., ki je izrecno zanikal obrabo ležajev kot vzrok za okvaro, je tožeča stranka kot razlog za neizplačilo zavarovalnine izpostavila kršitev sodelovalne dolžnosti. Prav tako je pomembno, da je tožena stranka oz. cenilec S. V. v elektronskem sporočilu z dne 5. 9. 2014 priznal temelj odškodninskega zahtevka v višini 70% cene novega agregata in ni izrecno zahteval ogleda poškodovanih delov, nato pa si je tožena stranka premislila ter 22. 9. 2014 zahtevala servisno poročilo z diagnozo okvare in specificiran predračun za popravilo (defektažo). Tožeči stranki ni bilo nikoli pojasnjeno, da defektaža pomeni pregled agregata v navzočnosti tožene stranke, da se ugotovi vzrok okvare, kot so priče kasneje izpovedale. Nadalje v pritožbi tožeča stranka graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in dokazuje, da izpovedbe prič na strani tožene stranke, to je S. V., J. R. in V. L., nikakor niso „jasne, izkustveno sprejemljive, logične in v pravno relevantnih delih skladne“, kot je v obrazložilo sodišče prve stopnje. Navedene priče se namreč nikakor niso znale izjasniti o dveh bistvenih vprašanjih, in sicer ali so tožeči stranki povedale, kaj za toženo stranko pomeni pojem defektaže, ter ali so od tožeče stranke kdaj izrecno zahtevale, da ji predloži razstavljene dele poškodovanega agregata. Tožeča stranka zato ni kršila sodelovalne dolžnosti, saj je ves čas reševanja zavarovalnega primera sodelovala s toženo stranko, sodišče prve stopnje pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar je imelo za posledico zmotno uporabo materialnega prava pri zaključku, da je šlo za kršitev sodelovalne dolžnosti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, zardi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da v pritožbi očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 399. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje s tem, ko je svojo odločitev oprlo na kršitev sodelovalne dolžnosti tožeče stranke, ni odločilo v nasprotju z listinami v spisu. Tožena stranka je namreč pravočasno (s pripravljalno vlogo predloženo na prvem naroku) spremenila svoje navedbe in pravno podlago, s katero je izpodbijala navedbe tožeče stranke. Tožeča stranka pa je glede na zapisnik prvega naroka za glavno obravnavo dobila možnost, da se v roku 15 dni izjavi o novih navedbah tožeče stranke, kar je tudi storila s pripravljalno vlogo z dne 20. 11. 2015. 6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zaključilo, da je tožeča stranka kršila peti in šesti odstavek 14. člena Splošnih pogojev, ko toženi stranki ni omogočila ogleda razstavljenega agregata, tako da tožena stranka ni mogla zanesljivo ugotoviti dejanskega vzroka okvare stroja in s tem v zvezi, ali obstoji temelj za izplačilo zavarovalnine. Peti odstavek 14. člena Splošnih pogojev določa, da mora zavarovalec dati zavarovalnici na razpolago vse podatke in druge dokaze, ki jih ima na voljo in so nujno potrebni za ugotavljanje vzroka, obsega in višine škode. Če zavarovanec teh obveznosti v dogovorjenem roku ne izpolni, pa lahko zavarovalnica v skladu s šestim odstavkom 14. člena Splošnih pogojev odkloni plačilo zavarovalnine, če zaradi te opustitve ne more ugotoviti nastanka zavarovalnega primera ali obsega poškodovanja zavarovanih stvari. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je za podlago svoje odločitve uporabilo navedeno določbo splošnih pogojev, zmotno uporabilo materialno pravo, saj je spregledalo določbo 942. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ta določa, da so nična pogodbena določila, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere od predpisanih ali dogovorjenih obveznosti. Zavarovalčeve obveznosti imajo namreč svoje težišče v sklenitveni fazi (prijava nevarnostnih okoliščin, plačilo premije) in delno še v času trajanja zavarovalne pogodbe (obvestilo o povečanju nevarnosti), manj pomembne pa so v sklepnem obdobju, to je v času, ko je zavarovalni primer že nastal. Poglavitna obveznost takrat je obvestilo zavarovalnici, da je zavarovalni primer nastal, ta pa je sankcionirana v 941. členu OZ z odškodninsko obveznostjo. Tako OZ posredno izključuje oziroma prepoveduje, da bi zavarovalnica v zavarovalnih pogojih za ta primer zagrozila z izgubo pravic. 942. člen OZ pa sankcijo izgube pravic v celoti izključuje za vse kršitve obveznosti po nastopu zavarovalnega primera (Polajnar Pavčnik v: OZ s komentarjem, 4. knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, stran 839).

7. Glede na vse zgoraj obrazloženo pritožbeno sodišče zaključuje, da je določba šestega odstavka 14. člena Splošnih pogojev nična, saj določa, da zavarovanec izgubi pravico do zavarovalnine, če po nastanku zavarovalnega primera ne izpolni katere od svojih dolžnosti iz tega člena. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo kršitev sodelovalne dolžnosti tožeče stranke in jo sankcioniralo z izgubo zavarovalnine. Zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa sodišča prve stopnje pa je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje zaradi kršitve te določbe splošnih pogojev ni ugotavljalo, ali je tožeča stranka upravičena do plačila zavarovalnine.

8. Sodišče druge stopnje je v skladu s 355. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in jo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presoja ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na kršitev sodelovalne dolžnosti tožeče stranke, v skladu z zgoraj obrazloženim in glede na prvi odstavek 360. člena ZPP ni bila potrebna. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi pravočasnih navedb obeh pravdnih strank ponovno presoditi že izvedene dokaze in po potrebi ponovno dopolniti dokazovanje, nato pa glede na ugotovljeno dejansko stanje v skladu z ostalimi določbami splošnih pogojev presoditi, ali je tožeča stranka upravičena do zavarovalnine.

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji in določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.