Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba I Kp 294/2000

ECLI:SI:VSLJ:2000:I.KP.294.2000 Kazenski oddelek

zloraba položaja neupravičena uporaba pravna opredelitev kaznivega dejanja
Višje sodišče v Ljubljani
3. oktober 2000
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in obrazložilo, da je obtoženka storila nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 2. in 1. odst. 244. člena KZ, ko si je kot samostojna referentka X banke, v Ljubljani, pridobila premoženjsko korist v skupnem znesku preko 15,000.000,00 SIT. Niso namreč podani znaki kaznivega dejanja neupravičene uporabe, ker obtoženka ni imela nikakršnih izgledov, da bi lahko povrnila prisvojeni denar, pa tudi do sedaj ni še ničesar vrnila. Izrečena kazenska sankcija je sorazmerna teži kaznivega dejanja ter stopnji obtoženkine krivde.

Tudi določilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika bremenijo proračun.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornice obt. D. F. in ODT se izpodbijana sodba glede kaznivega dejanja pod točko I. in glede odločbe o enotni kazni po uradni dožnosti spremeni tako, da se obtožba, da je obt. D. F. neupravičeno uporabila denar, ki ji je bil zaupan v zvezi z njenim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti s tem, da je v X banki na Ko... 28, v Ljubljani, kjer je bila zaposlena kot edini samostojni referent tolarsko deviznega poslovanja Sektorja za ... in ji je med drugim bilo zaupano tudi poslovanje z gotovinskimi sredstvi banke, dne 26.4.1994 po nalogu lastnika devizne hranilne knjižice št. 120-72710-200017-8 na vezani depozit št. 120-7670000-800057-8 prenesla le 170.700,00 DEM in ne 220.700,00 DEM, za koliko je ponalogu lastnika devizne hranilne knjižice tudi izdelala pogodbo, razliko v višini 50.000,00 DEM (3.949.367,20 SIT) pa je dvignila in zadržala zase, dvignjen in zadržan znesek skupaj z obrestmi v skupnem znesku 60.000,00 DEM pa je dne 8.5.1995 preko prehodnega računa št. 27690 nakazala na devizno hranilno knjižico št. 120.72710.200017-8; s čemer naj bi storila kaznivo dejanje neupravičene uporabe po členu 246 KZ po 4. točki 357. člena ZKP z a v r n e .

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženke in potrebni izdatki ter nagrada postavljene zagovornice v tem delu bremenijo proračun.

Obt. D. F. se ob upoštevanju določene kazni dve leti in šest mesecev zapora za kaznivo dejanje pod točko II. in kazni pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko III.

po 2. točki 2. odst. 47. člena KZ izreče enotna kazen 2 (dve) leti in 9 (devet) mesecev zapora.

Pritožbi zagovornice obt. D. F. in okrožne državne tožilke se zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obt. D. F. spoznalo za krivo, da je storila kaznivo dejanje neupravičene uporabe po členu 246 KZ, navedeno pod točko I., z dejanjem opisanim pod točko II. nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 2. odst. 244. člena KZ in z dejanjem pod točko III. nadaljevano kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 1. odst. 240. člena KZ. Za prvo dejanje je določilo kazen osem mesecev zapora, za drugo dve leti in šest mesecev zapora, za tretje pa kazen pet mesecev zapora, nakar ji je izreklo enotno kazen tri leta in štiri mesece zapora. Obtoženko je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Odločilo je še o premoženjskopravnem zahtevku.

Proti navedeni sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazni. Predlaga ugoditev pritožbi in izrek višje zaporne kazni ter tudi preklic pogojne obsodbe Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I K 242/95. Zagovornica pa se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala je ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe, podrejeno pa primerno znižanje kazenske sankcije.

Zagovornica pa je tudi obširno odgovorila na pritožbo državne tožilke ter je predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Na zagovorničino zahtevo je pritožbeno sodišče o seji senata obvestilo zagovornico in obtoženko, vendar se pravilno obveščena obtoženka seje ni udeležila, kar pa po 4. odst. 378. člena ZKP ni bila ovira, da senat ne bi imel seje.

Višja državna tožilka je predlagala delno ugoditev pritožbi okrožne državne tožilke tako, da naj se obdolženki za vsako kaznivo dejanje določijo višje zaporne kazni ter da naj se izreče tudi višja enotna kazen, v zvezi s preklicom pa navaja, da je rok enega leta, v katerem je pogojno obsodbo še mogoče preklicati, dne 5.2.2000 že potekel. Glede zagovorničine pritožbe pa predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožbeno sodišče je ob reševanju obeh pritožb glede kaznivega dejanja neupravičene uporabe po členu 246 KZ, opisanega pod točko I. izreka sodbe, ugotovilo, da kazenski pregon ni več dovoljen. Za to kaznivo dejanje je namreč predpisana denarna kazen ali zapor do treh let. Kazenski pregon za tako kaznivo dejanje ni več dovoljen, če je preteklo tri leta od storitve kaznivega dejanja, po določilu 6. odst. 112. člena KZ pa kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona (člen 111/5 KZ).

Glede na opis kaznivega dejanja pa je zastaranje začelo teči dne 26.4.1994 in je kaznivo dejanje torej absolutno zastarano dne 26.4.2000. Zato je pritožbeno sodišče ob reševanju obeh pritožb po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo glede tega kaznivega dejanja in nato tudi glede odločbe o enotni kazni spremenilo tako, da je v tem delu izreklo zavrnilno sodbo ter odločilo, da v tem delu vsi stroški kazenskega postopka bremenijo proračun. Obtoženki pa je ob upoštevanju določenih kazni za kaznivi dejanji pod točko 2. in 3. izreklo enotno kazen dve leti in devet mesecev zapora.

Ob upoštevanju istih obteževalnih in olajševalnih okoliščin, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče izreklo tako enotno kazen, ki je sorazmerna s težo kaznivih dejanj ter stopnjo obtoženkine krivde.

Pritožbi zagovornice in državne tožilke nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je za kaznivi dejaji pod točkama II. in III. dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter je po natančni oceni vseh dokazov in obtoženkinega zagovora svojo odločitev primerno obrazložilo. Vse zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s tem kaznivim dejanjem pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Zato je neutemeljena pritožbena navedba zagovornice, da se senat sodišča prve stopnje "ni ukvarjal z dejanskim stanjem". Obtoženka je res "vse potrdila", saj se je njen zagovor skladal z vsemi izvedenimi dokazi, torej tudi z razpoložljivo dokumentacijo.

Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo obrazložilo stopnjo obtoženkine krivde (stran 10 sodbe). Zaključkov glede stopnje kazenske odgovornosti ne morejo omajati zagovorničine pritožbene navedbe, da je po odkritju "šele uvidela, da je napravila izredno neprišteven korak". To, kako je obtoženka opredelila svoje ravnanje, ne vpliva na stopnjo kazenske odgovornosti, saj vsa njena ravnanja in tudi način zagovora kažejo na kazensko odgovornost, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Do sedaj ni bilo nobenih okoliščin, pa tudi v pritožbi ni navedeno nič takega, ki bi kazale na zmanjšano prištevnost ali pa vsaj na manjše indivudualne sposobnosti obtoženke. Zato pritožbene ocene o "neprištevnem koraku", ki niso z ničemer utemeljene, ne morejo vzbuditi pomislekov v ugotovljeno dejansko stanje in prav zato ni utemeljena pritožba v delu, ko predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in odreditev sodnega izvedenca psihiatra. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kazniva dejanja pravilno pravno opredelilo in je tudi to odločitev ustrezno obrazložilo.

Zato so zagovorničine pritožbene navedbe, da naj bi šlo le za neupravičeno uporabo denarja, neutemeljene. Obtoženka namreč sploh ni imela zmožnosti, da bi denar, ki si ga je prisvojila, vrnila, kar potrjuje to, da še dosedaj ni še ničesar povrnjenega oškodovancu.

Zagovorničina pritožba je zato glede očitkov v zvezi z zmotnim in nepopolno ugotovljenem dejanskim stanjem in v zvezi z napačno uporabo določil kazenskega zakona neutemeljena, kako pa naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe kazenskega postopka, pa v pritožbi ni obrazloženo.

Obe pritožbi pa se zavzemata za spremembo izrečene kazenske sankcije. Pritožbeno sodišče sprejema zaključke sodišča prve stopnje tudi v zvezi z določenima kaznima in v zvezi z izrečeno enotno kaznijo. Prvostopenjsko sodišče je navedlo vse okoliščine, ki so vplivale na odmero in izrek kazenske sankcije in jih je primerno ocenilo ter ovrednotilo. Kot tehtne olajševalne okoliščine je ustrezno upoštevalo zlasti obtoženkino odkritosrčno priznanje, ki je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča bistveno pripomoglo k pojasnitvi dejanskega stanja od vsega začetka, ne glede na to, da so sodelavci nepravilnosti odkrili med obtoženkinim dopustom. Tudi vse obteževalne okoliščine, navedene na strani 11 sodbe, so primerno ovrednotene in je zato sodišče prve stopnje določilo za kaznivi dejanji pod točkama II. in III. pravični kazenski sankciji, ki sta sorazmerni s težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženkine krivde.

Zato sta obe pritožbi glede izrečene kazenske sankcije neutemeljeni. Neutemeljena je tudi pritožba državne tožilke o delu, ko predlaga preklic prej izrečene pogojne obsodbe.

Glede na določilo člena 55 KZ namreč pogojne obsodbe ni mogoče več preklicati, ker je rok enega leta, od kar je pretekla preizkusna doba, potekel že dne 5.2.2000. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti po 1. odst. 383. člena ZKP. Ker ni našlo nobenih kršitev določb materialnega ali procesnega zakona, je pritožbi zagovornice in državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in je v nespremenjenih delih potrdilo izpodbijano sodbo.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia