Jedro

Do družbene denarne pomoči ni upravičen prosilec, če njegovi dohodki presegajo z zakonom določeni minimalni mesečni dohodek na družinskega člana.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnica se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi centra za socialno delo z dne 6.1.1993, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za denarni dodatek. V obrazložitvi navaja, da je po zakonu o socialnem varstvu (ZSV - Uradni list RS, št. 54/92) do denarnega dodatka upravičena oseba, ki si začasno ne more zagotoviti sredstev za preživetje po merilih določenih v 26. členu zakona, ki so vezana na višino zajamčene plače. Po teh merilih je tožničina družina upravičena do 149 % zajamčene plače, ki je v času odločanja znašala 21.330,00 SIT (Uradni list RS, št. 46/92), kar znaša 31.782,00 SIT. Tožničini prejemki (skupaj s preživnino otrok) presegajo navedeni znesek, zato je bil njen zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Tožnica v tožbi navaja, da je mati - samohranilka treh šoloobveznih otrok. Sin obiskuje sedmi razred osnovne šole in zanj prejema mesečno le 5.000,00 SIT preživnine. Družina ima tako na razpolago le tožničin osebni dohodek v znesku 30.000,00 SIT in dve majhni preživnini. To ne zadostuje niti za kritje najnujnejših življenjskih stroškov, saj so izdatki za hrano, elektriko in stanovanje vsak mesec višji. Poleg tega otroci potrebujejo oblačila, obutev in šolske potrebščine. Meni, da bi tožena stranka morala realno presoditi vse te okoliščine, če bi to storila, bi lahko ugotovila, da je tožničin dohodek prej prenizek kot pa visok. Nadalje navaja še, da je na odločitev tožene stranke čakala skoraj pol leta, kar je v nasprotju z zakonom. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V upravnem sporu sodišče praviloma odloči na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku (1. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih, v nad. ZUS). Tožena stranka je sodišču poslala zahtevane upravne spise 7.9.1994. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da je do denarnega dodatka upravičena oseba, ki si začasno ne more zagotoviti sredstev za preživetje po merilih iz 26. člena citiranega zakona, iz razlogov, na katere ne more vplivati (25. člen). Navedena merila so vezana na zajamčeno plačo tako, da zakon za otroke in odrasle v procentu določa delež zajamčene plače, pri katerem je posamezna kategorija prosilcev upravičena do denarnega dodatka. Tožena stranka ugotavlja in tudi obrazlaga, da je glede na starost otrok tožnica oziroma njena družina upravičena do 149 % zajamčene plače, ki je v času odločanja znašala 21.330,00 SIT in tako 149 % zajamčene plače znaša 31.782,00 SIT. Po ugotovitvah obeh organov tožničini dohodki skupaj s preživnino otrok presegajo navedeni znesek, saj so le-ti po ugotovitvah organa prve stopnje mesečno znašali 41.657,00 SIT. Teh odločilnih dejanskih ugotovitev o višini mesečnih prejemkov in opravljenega izračuna tožnica ne izpodbija. Ker tako tožnica oziroma njena družina presega z zakonom določeni minimalni mesečni dohodek na družinskega člana, niso izpolnjeni pogoji za pridobitev denarnega dodatka (26., 28., 30., 31. člen cit. zakona). Sodišče verjame tožnici, da s tako skromnimi denarnimi sredstvi izredno težko preživlja družino, vendar ta okoliščina ne more vplivati na odločitev. Merila za pridobitev pravice do denarnega dodatka je določil zakonodajalec, v primernost meril pa se sodišče ne more spuščati, ker za to ni pristojno.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.

Za preživljanje štiričlanske družine ima tožnica mesečno na razpolago zelo skromna denarna sredstva (v času odločanja 41.657,00 SIT mesečno). Sodišče je zato tožnico oprostilo plačila sodnih taks, saj bi pri tako skromnih finančnih sredstvih plačilo sodnih taks predstavljalo občutno zmanjšanje sredstev, ki jih ima tožnica za preživljanje svoje družine.