Jedro

Ukrepa sprejema osebe na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča (40. člen ZDZdr) in sprejema osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve (75. člen ZDZdr) sta si podobna. V obeh je potrebna sodna odločba, podobni pa so tudi pogoji za odreditev vsakega od ukrepov. Oba ukrepa pomenita odvzem prostosti v smislu tretjega odstavka 19. člena Ustave RS in ju je dopustno izreči le, če ni mogoč drug milejši omejevalni ukrep za odpravo nevarnosti oziroma ogrožanja, katerih izvor je v duševni motnji.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se osebo A. A. zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana za čas šestih mesecev, najdalj do 10. 10. 2017. 2. Zoper sklep se brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pritožuje pooblaščenec zadržane osebe. Pri osebi ne gre za duševno bolezen, temveč za duševno manj razvitost, ki je ni mogoče pozdraviti. Na zaprtem oddelku psihiatrične klinike se osebe ne zdravi, temveč tam (že predolgo) v precej neugodnih razmerah čaka, da bo sprejet v ustrezen zavod, ki je namenjen bivanju takšnih oseb. Oseba sicer nekritično meni, da bi lahko živela sama, kar, glede na njegovo stanje in konkretno družinsko situacijo, ko nihče od bližnjih svojcev ne želi, ni aktualno. Ni pravne podlage, da se še naprej zadržuje duševno manj razvite osebe na "zdravljenju" v psihiatrični bolnišnici, ker zdravljene ne more izboljšati njegove duševne manj razvitosti. Razlog za nadaljnje zadrževanje tudi ne more biti dejstvo, da je že več let na zaprtem oddelku. Slednje gotovo negativno vpliva nanjo in še dodatno potencira njene vedenjske odklone. Tudi krajši izhodi ne morejo pomiriti njene travme zaradi zaprtosti. Zanjo bi bilo treba najti mesto v drugi ustanovi, še najbolje v Zavodu X. oziroma v neki nadzorovani stanovanjski skupnosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep o zadržanju razveljavi in da se za osebo poskrbi, da bo nameščena v ustreznejši ustanovi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zavzeto stališče sklepa o zadržanju osebe na zdravljenju na psihiatrični kliniki temelji na ugotovitvi, da ima osebo duševno motnjo (duševno nerazvitost z vedenjskimi motnjami) in da so podani drugi pogoji 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr).

5. Pritožba zavzetemu stališču nasprotuje in kot nosilni razlog navaja, da oseba, ki nima duševne bolezni, temveč je duševno manj razvita, na zaprtem oddelku psihiatrične klinike ni zaradi zdravljenja (duševne nerazvitosti ni mogoče pozdraviti), spričo česar bi jo bilo treba namestiti v zanjo ustreznejšo institucijo.

6. Zaključkom sklepa, da je zaradi duševne motnje prizadeta voljna sfera osebe (ne more obvladovati svojega ravnanja, ne more skrbeti sam zase), da je oseba zaradi posledic duševne motnje heteroagresivna in da mora biti pod stalnim nadzorom in terapijo, pritožba ne nasprotuje. Pritožba soglaša, da je treba osebo (če zanjo ne morejo poskrbeti njeni bližnji) namestiti v ustrezen zavod. Nasprotuje pa odločitvi sklepa, da se osebo še naprej zadržuje (na zaprtem) oddelku psihiatrične klinike, kjer je (potrditvi pritožbe) že več let. V pritožbenem postopku ostaja sporna pravilnost izrečenega ukrepa.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s sklepom, da duševna manj razvitost z vedenjskimi motnjami predstavlja duševno motnjo v smislu 3. točke 2. člena ZDZdr. Takemu stališču je pritrdilo že tudi Vrhovno sodišče(1) .

8. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da v izpodbijanem sklepu ugotovljene okoliščine ne utemeljujejo odločitve o (prisilnem) zadržanju osebe na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici.

9. Sodišče prve stopnje, čeprav bi po mnenju izvedenca dr. M. K. in tudi lečečega zdravnika, ki ga je zaslišalo, morala oseba živeti v socialno varstvenem zavodu, kjer bi bila pod stalnim nadzorom in kjer je bivanje urejeno in prilagojeno potrebam takih oseb, ni presojalo morebitne podanosti pogojev za sprejem osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Gre za oddelek, kjer so osebe zaradi svojih potreb nepretrgoma deležne posebne zaščite in varstva ter zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji (17. točka 2. člena ZDZdr). Če je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oz. ni potrebno (prvi odstavek 74. člena ZDZdr), kot trdi pritožba, in so izpolnjeni tudi drugi pogoji določeni v 74. členu ZDZdr, sodišče odredi ukrep sprejema (brez privolitve) v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda (75. čen ZDZdr).

10. Sodišče odredi sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, če so izpolnjeni naslednji pogoji, 1. če je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno, 2. če oseba potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način, 3. če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, 4. če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, 5. če navedenih vzrokov in ogrožanja iz 3. in 4. alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (izven socialno varstvenega zavoda, v nadzorovani obravnavi), in (6) če izpolnjuje druge pogoje za sprejem v socialnovarstveni zavod, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva (prvi odstavek 75. člena v zvezi s prvim odstavkom 74. člena ZDZdr).

11. Glede na obrazložitev sklepa (4. stran obrazložitve), "da oseba nima kam iti, da bolnišnica pacienta ne more odpustiti, če nima kam iti", sklep očitno spregleda določbo 76. člena ZDZdr, po katerem se lahko oseba (z njeno privolitvijo ali brez privolitve na podlagi sklepa sodišča) iz oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike (ob podanih pogojih 74. in 75. člena ZDZdr) premesti v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda.

12. Ukrepa sprejema osebe na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča (40. člen ZDZdr) in sprejema osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve (75. člen ZDZdr) sta si podobna. V obeh je potrebna sodna odločba, podobni pa so tudi pogoji za odreditev vsakega od ukrepov. Oba ukrepa pomenita odvzem prostosti v smislu tretjega odstavka 19. člena Ustave RS in ju je dopustno izreči le, če ni mogoč drug milejši omejevalni ukrep za odpravo nevarnosti oziroma ogrožanja, katerih izvor je v duševni motnji.

13. Po navedenem je, ker sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno pri izbiri potrebnega ukrepa ni presojalo, ali so podani pogoji za odreditev sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je treba v nakazani smeri dopolniti dokazni postopek. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

14. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob sodelovanju skrbnika osebe in drugih oseb, ki imajo pravni interes za sodelovanje v postopku (46. člen ZDZdr) preizkusiti obstoj predpostavk za sprejem (brez privolitve) v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, vključno z milejšimi ukrepi in odrediti najmilejši omejevalni ukrep za odpravo nevarnosti oziroma ogrožanja, katerih izvor je v duševni motnji osebe.

Op. št. (1): Sklep VSRS II Ips 36/2010 z dne 4. 2. 2010.