Jedro

Izvršilno sodišče zato ob odločanju o predlogu za dovolitev izvršbe izvršilnega naslova iz vidika varstva koristi otrok ne more ponovno presojati, saj bi s tem kršilo eno od temeljnih načel izvršilnega postopka - načelo stroge formalne legalitete.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upničin predlog za izvršbo z dne 18. 3. 2020. 2. Upnica po pooblaščenki pravočasno pritožbeno izpodbija ta sklep iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Upnica ob povzemanju odločilnih razlogov sodišča prve stopnje zatrjuje, da je odločitev napačna. Poudarja, da je sodišče z zavrnitvijo predloga za izvršbo zagrešilo bistveno kršitev določb ZIZ kot tudi kršitev materialnih predpisov in da je, ne glede na izredne razmere, potrebno strmeti k spoštovanju zakonodaje in osnovnih človekovih pravic. Izpostavlja, da so se stiki redno izvajali do 16. 3. 2020, od takrat naprej pa otrok od dolžnika ne dobi več na stike. Zatrjuje, da dolžnik zlorablja sistem karantene in izrednih omejitev gibanja za zasledovanje lastnih želja in koristi ter z namenom, da upnici kot materi stike z otrokoma onemogoči. Ravno v času izrednih razmer, ko je za otroka posebno nujno in potrebno, da imata stike z materjo, je dolžnik otroka od matere v celoti odtegnil. Dolžnik izrablja izredne razmere za odtujitev otrok od matere. V času izrednih razmer namreč onemogoča stike in druženje otrok zgolj z materjo, ne pa tudi z drugimi ljudmi. Upnica je 28. 3. 2020 na facebooku zasledila objavo s priloženo fotografijo. Iz te je razvidno, da se je v času izrednih razmer dolžnik neomejeno in v nasprotju z vladnimi ukrepi in pozivi za zajezitev širjenja virusa družil s prijatelji in sosedi, saj se je tega dne skupaj z otrokoma udeležil piknika. Oba otroka sta upnici tudi potrdila, da na obiske k njim hodi tudi babica (mati dolžnika) in sestra dolžnika (botrca). Torej je samo upnici kot materi možnost stikov z otrokoma omejena, med tem ko drugi, širši krog oseb (sosedje, prijatelji, teta in babica) oba otroka videva in se z njima srečuje. Dne 29. 3. 2020 je bil sprejet Odlok Vlade RS o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v RS in prepovedi gibanja izven občin. V Odloku so navedene izjeme od splošne prepovedi, pri čemer je v 4. alineji prvega odstavka 3. člena med izjemami opredeljeno varstvo in pomoč osebam, ki so potrebne podpore, oziroma zaradi oskrbe ali nege družinskih članov, pri čemer so dodatno izjeme opredeljene še v 5. členu v vseh primerih, kadar gre za ožje družinske člane. Med ožje družinske člane zagotovo sodi odnos mati – otrok. Glede na navedeno je odločitev sodišča v nasprotju s prisilnimi predpisi in v nasprotju z določili ZIZ. Ta določajo, da je sodna poravnava izvršilni naslov. Izvršilni naslov bi sodišče moralo spoštovati in se v koristnost njegove vsebine v odnosu do mld. otrok ne bi smelo spuščati. V kolikor dolžnik meni, da sodna poravnava ni v korist otrok zaradi sedanjih spremenjenih razmer, je njegova pravica pri pristojnem sodišču na podlagi začasne odredbe izposlovati drugačno odločitev. Življenjsko je, da ima otrok stike z materjo tudi v času teh izrednih razmer, da mati v času stikov poskrbi za čustvene, vzgojne in varstvene potrebe otrok, še posebej na področju, kjer drugi roditelj tega ni vešč. Razlogovanje sodišče, da gre za kratkoročne in začasne omejitve, je ta trenutek nepreverljivo, saj nihče ne more napovedati kako dolgo bo epidemija trajala. Dejstvo pa je, da za otroka, ki ne vidi matere, tudi če bodo ukrepi trajali samo 1-2 meseca, to pomeni celo večnost. Sklicevanje sodišča na mnenje Vrhovnega sodišča, pri čemer pa sodišče ni pojasnilo kdaj je bilo podano takšno mnenje in kje je objavljeno, ni preverljivo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in izda sklep, s katerim izvršbo dovoli. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Predmet pritožbenega preizkusa je sklep o zavrnitvi predloga upnice za dovolitev izvršbe zaradi prisilne izvršitve njene, iz sodne poravnave izhajajoče pravice do osebnih stikov z mladoletnima otrokoma.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno razlogovalo, da v predlogu za izvršbo navedena in po upnici predložena sodna poravnava Okrožnega sodišča v Celju IV P 239/2019 z dne 17. 12. 2019, iz katere izhaja dogovor med upnico in dolžnikom kot staršema, na kakšen način bodo potekali stiki obeh staršev z mld otrokoma, predstavlja izvršilni naslov za prisilno izvršitev osebnih stikov (17. člen ZIZ). Pravilno je tudi pojasnilo, da izvršilni naslov pomeni, da je pravnomočno ugotovljen obstoj upnikove denarne ali nedenarne terjatve, ter da mu je zato v izvršilnem postopku potrebno slediti.

6. Iz razlogov sodišča prve stopnje je razvidno, da je v zvezi z upničinim predlogom za dovolitev izvršbe za izvršitev upničinih osebnih stikov z mld. otrokoma presodilo, da ugoditev predlogu za izvršbo in dovolitev predlagane izvršbe, kljub siceršnji vezanosti izvršilnega sodišča na izvršilni naslov, v trenutnih razmerah ne bi bilo v korist mld. otrok. Zaradi pojava nalezljive bolezni, ki ga povzroča novi koronavirus (COVID - 19), v zvezi s katero je bila 12. 3. 2020 v RS razglašena epidemija, Vlada RS pa je sprejela številne ukrepe za preprečitev hitrega širjenja virusa, med drugim je odredila omejitev gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, zaprla je šole in tovarne, številna službena dela potekajo od doma, redno delajo samo tiste službe, ki so nujne za obstoj delovanja sistema, vrstijo se pozivi, da se ostane doma, je presodilo, da je varovanje življenja in zdravja otrok trenutno na lestvici koristi otrok pomembnejše in da ima prednost pred upničino pravico do neposrednih osebnih stikov. Zato je zaključilo, da osebni stiki upnice z mld. otrokoma v teh razmerah niso v korist mld. otrok in posledično zavrnilo upničin predlog za dovolitev predlagane izvršbe.

7. Upnica sodišču prve stopnje utemeljeno pritožbeno očita zmotnost takšnega razlogovanja in odločitve. Izvršilno sodišče je izvršilni naslov dolžno spoštovati (načelo formalne legalitete) in se v koristnost njegove vsebine v odnosu do mld. otrok ne sme spuščati. V postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, je bilo ocenjeno, da so stiki, kot so bili dogovorjeni, v korist obeh otrok, saj bi sicer sodišče sodne poravnave ne dovolilo. Izvršilno sodišče zato ob odločanju o predlogu za dovolitev izvršbe izvršilnega naslova iz vidika varstva koristi otrok ne more ponovno presojati, saj bi s tem kršilo eno od temeljnih načel izvršilnega postopka - načelo stroge formalne legalitete. Takšno stališče je sprejeto tudi v sodni praksi1, neposredno pa izhaja tudi iz določbe 238f. člena ZIZ, ki v postopku izvršbe zaradi izvršitve osebnih stikov (v četrtem do šestem odstavku) presojo varstva koristi otrok omogoča zgolj v zvezi z možnostjo odloga izvršbe. Napačno je tako ob odločanju o predlogu za dovolitev izvršbe sklicevanje sodišča prve stopnje na prvi odstavek 408. člena ZPP, saj njegova smiselna uporaba (15. člen ZIZ) ob presojanju predloga za izvršbo ne pride v upoštev. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje presojalo in zavrnilo upničin predlog za izvršbo, se tako v celoti izkažejo za napačne. Napačno pa je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na stališče Vrhovnega sodišča RS v dopisu z dne 18. 3. 2020, saj se to nanaša zgolj na izvajanje stikov pod nadzorom, ki jih in ko jih morajo izvajati strokovni delavci Centrov za socialno delo.

8. Izvršilno sodišče mora ob odločanju o predloga za dovolitev izvršbe presojati izpolnjenost procesnih in materialnih predpostavk za dovolitev izvršbe. Obstoja teh predpostavk zaradi napačne materialnopravne presoje predloga sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ugotavljalo. Zato je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi upnice ugodilo in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, 355. člen ZPP in 15. člen ZIZ), morebitna spremenjena odločitev pa bi strankam tudi odvzela pravico do pravnega sredstva.

9. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za odločbo v novem postopku (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ponovno odločiti o predlogu upnice za dovolitev izvršbe tako, da bo presodilo izpolnjenost predpostavk za dovolitev izvršbe.

1 Primerjaj sklepe VSL I Ip 4449/2010, I Ip 2920/2017, II Ip 1907/2017.