Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik pri toženi stranki delal tudi po izteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, oziroma da se je tožnikovo delovno razmerje nadaljevalo po izteku določenega časa oziroma tudi po 20. 2. 2013, ko se je poškodoval pri delu za toženo stranko in je bil hospitaliziran ter v bolniškem staležu. Sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas je tako že tedaj prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožniku z odjavo iz zavarovanja s 15. 5. 2013 delovno razmerje nezakonito prenehalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da se je delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki dne 24. 12. 2012 spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas (I. točka izreka); - ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 15. 5. 2013 in je trajalo do 7. 3. 2016 (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko za čas od 15. 5. 2013 do 7. 3. 2016 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ Slovenije (III. točka izreka); - zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 23. 12. 2012 in ji še traja ter da je tožena stranka dolžna s tožečo stranko vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas od 23. 12. 2012 dalje, jo vrniti na delo in ji obračunati bruto nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, plačati prispevke in davke ter ji izplačati neto zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti (pravilno: od zapadlosti mesečnih zneskov) od vsakega drugega (dne) v mesecu (za plačo preteklega meseca) do plačila (IV. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v bruto znesku ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek 8.064,00 EUR, v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (V.A/ točka izreka), - zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo razlike do vtoževanega neto zneska 16.128,00 EUR v znesku 8.064,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska (denarnega povračila) od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do poteka roka za izpolnitev obveznosti (V.B/ točka izreka sodbe); - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači za čas od januarja 2013 do maja 2013 v bruto znesku ter od bruto zneska plačati davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek 2.465,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2013 do plačila (VI.A/ točka izreka); - zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo razlike do vtoževanega neto zneska 2.575,63 EUR, to je zahtevek za plačilo 110,16 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od zapadlosti do plačila (VI.B/ točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati bruto razliko med prejetimi nadomestili od ZZZS in pripadajočo plačo za obdobje od junija 2013 do vključno septembra 2015, od bruto zneskov odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske v višini 809,30 EUR mesečno za obdobje od meseca junija 2013 do septembra 2015, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu (za plačo preteklega meseca) do plačila (VII.A/ točka izreka); - zavrnilo višji zahtevek za plačilo razlike do vtoževanega mesečnega neto zneska 851,70 EUR, v znesku 42,40 EUR (na mesec), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov od vsakega 2. do 18. dne v mesecu za pretekli mesec (VII.B/ točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati bruto razliko med prejeto pokojnino in denarnim nadomestilom med brezposelnostjo ter pripadajočo plačo za obdobje od oktobra 2015 do 7. 3. 2016, od bruto zneskov odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so navedeni v izreku sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti (19. dne v mesecu za razliko preteklega meseca), ki so razvidni iz izreka sodbe do plačila (VIII.A/ točka izreka); - zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo razlike do vtoževanega mesečnega neto zneska 866,00 EUR (na mesec) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov od vsakega 2. do 18. dne v mesecu za pretekli mesec (VIII.B/ točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust: A. za leto 2012 v znesku 153,30 EUR bruto ter ji po odvodu davka izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2012 dalje do plačila; B. za leto 2013 v znesku 783,66 EUR bruto ter ji po odvodu davka izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 dalje do plačila; C. za leto 2014 v znesku 789,15 EUR bruto ter ji po odvodu davka izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 dalje do plačila; D. za leto 2015 v znesku 790,73 EUR bruto ter ji po odvodu davka izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2015 dalje do plačila (IX. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2012 v bruto znesku ter ji po odvodu davka izplačati nadomestilo v neto znesku 177,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 dalje do plačila (X. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.537,54 EUR na transakcijski račun Delovnega sodišča v Kopru (XI. točka izreka sodbe) ter - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti potne stroške priče A.A. v znesku 48,00 EUR (oseminštirideset evrov 00/100) in B.B. v znesku 48,00 EUR (oseminštirideset evrov 00/100), v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti) do plačila (XII. točka izreka sodbe).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prvostopnega sodišča spremeni tako, da vse tožbene zahtevke zavrne kot neutemeljene, tožniku pa naloži, da ji povrne vse stroške postopka.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo, da se je delovno razmerje tožnika pri toženki dne 24. 12. 2012 spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas, da ni prenehalo dne 15. 5. 2013 in je trajalo do 7. 3. 2016 in da je toženka dolžna tožnika za čas od 15. 5. 2013 do 7. 3. 2016 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ Slovenije. Sodišče je tožniku prisodilo več, kot je zahteval. S tožbenim zahtevkom sploh ni uveljavljal, da delovno razmerje ni prenehalo dne 15. 5. 2013 in je trajalo do 7. 3. 2016, niti da je toženka dolžna tožnika za čas od 15. 5. 2013 do 7. 3. 2016 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ Slovenije, zaradi česar je prekoračilo tožbeni zahtevek in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Prav tako je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, s tem, ko je ugotovilo, da je bila predmetna tožba vložena pravočasno. Tožnik je zatrjeval, da je s toženko sklenil pogodbo za določen čas od 22. 10. 2012 do dne 23. 12. 2012, sodišče pa mu je verjelo. Tožnik je torej tožbo vložil prepozno, po preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka, saj razlog za transformacijo delovnega razmerja nastopi vedno ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče je sicer obrazložilo, da je tožnik dne 4. 6. 2013 izvedel, da ga je toženka odjavila iz zavarovanja in da pravno podlago za odločitev predstavlja 54. člen tedaj veljavnega ZDR in da šele, ko delodajalec prekine delavčevo zaposlitev, dejansko poseže v obstoj pogodbe o zaposlitvi. Sodišče nadalje razlaga, da je tožnik nadaljeval z delom vse do 20. 2. 2013, ko se je na delu poškodoval, zaradi česar je njegova zaposlitev zaradi nadaljevanja prešla v zaposlitev za nedoločen čas in ga je toženka neutemeljeno odjavila iz obveznega zavarovanja z dnem 3. 6. 2013. Tožnik je v vsakem primeru izvedel za kršitev pravic najkasneje ob poteku določenega časa, torej 23. 12. 2012, ko je njegova pogodba o zaposlitvi za določen čas prenehala veljati. Okoliščina, kdaj je tožnik izvedel za razlog nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, to je, da je bila pogodba za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, na tek prekluzivnega roka ne vpliva. Tako je v podobnem primeru odločilo tudi VS RS s sklepom opr. št.VIII Ips 184/2008 z dne 5. 10. 2009, pa tudi VDSS s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1164/2014 z dne 18. 2. 2015. Sicer pa se je tožnik, kot je sam izpovedal, dne 27. 5. 2013 zglasil na inšpektoratu za delo, da se posvetuje, ali naj podpiše pogodbo o zaposlitvi za leto 2013. Tedaj je ponovno izvedel za kršitev pravice.

Toženka je v predmetnem postopku zatrjevala, da je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od dne 22. 10. 2012 (pri čemer je pojasnila, da je na prvi strani napačno naveden dan 24. ročno popravila na 22. in ga je tedaj tudi prijavila v zavarovanje) do dne 15. 5. 2013, in da je tožnika pozvala na sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi od dne 15. 5. 2013 dalje, vendar tožnik tega ni storil, zaradi česar je tudi s tem dnem tožnika odjavila iz zavarovanja. Sodišče toženki ni verjelo, ampak je verjelo tožniku, ki je zatrjeval, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas od dne 22. 10. 2013 do 23. 12. 2012 in navajal, da je toženka zamenjala prvo stran pogodbe ter zanikal, da bi sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas do dne 15. 5. 2013. Na ta način je le poskušal doseči transformacijo delovnega razmerja v nedoločen čas. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da je tožnik s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas od dne 22. 10. 2013 do dne 23. 12. 2012, kljub izvedenskemu mnenju, da glede na rezultate preiskave mnenja o tem, ali je bila pogodba ponarejena, niso mogli podati. Sodišče je samo zaključilo, da je pogodba ponarejena, kljub nespornemu dejstvu, da je toženka tožnika odjavila iz zavarovanja z dnem 15. 5. 2013, in sicer zgolj na podlagi izpovedbe tožnika, katerega verodostojnost pa je omajana ob dejstvu, da je že v tožbi navajal, da mu je toženka ostala dolžna za plače za mesece februar, marec, april, maj in junij 2013, ko je toženka v odgovoru na tožbo to prerekala in predložila dokaze o izplačanih plačah, pa je spremenil navedbe in uveljavljal višjo ustno dogovorjeno urno postavko (8,00 EUR). Ugotovitev sodišča, da tožena stranka pogodbe ni predložila, je nepravilna, saj je toženka v pripravljalni vlogi z dne 4. 1. 2016 navajala, da izvirnika ni mogla predložiti zato, ker ga je morala izročiti na glavni obravnavi dne 8. 5. 2015 v kazenskem postopku pred Okrajnim sodišče v Mariboru, kjer je pod opr. št. II K 35700/2014 v teku kazenski postopek zaradi ponareditve listine na podlagi ovadbe istega tožnika, v obravnavanem delovnem sporu pa je že 24. 3. 2014 senatu na glavni obravnavi pokazala original sporne pogodbe. Sodba o navedenih odločilnih dejstvih in dokazih sploh nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je ugotovilo, da se je delovno razmerje tožnika dne 24. 12. 2012 spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas. Toženka meni, da bi moral tožnik poleg zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja zahtevati tudi ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Izrek sodbe je nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, saj je v točki I izreka sodbe sodišče odločilo, da se ugotovi, da se je delovno razmerje tožnika pri toženki dne 24. 12. 2012 spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas, v točki II izreka sodbe pa je v nasprotju s I. točko izreka odločilo, da delovno razmerje ni prenehalo dne 15. 5. 2013 in je trajalo do 7. 3. 2016. Ker je bila tožba, ki jo je tožnik vložil šele dne 1. 7. 2013, vložena prepozno, je sodišče že iz tega razloga neutemeljeno priznalo tožniku denarno povračilo v točki V izreka, kakor tudi nadomestilo plače oziroma razliko v plači. Sodišče nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi sploh ni ugotovilo, prav tako pa sodba sploh nima razlogov, zakaj nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče in niti o tem, zakaj je tožniku priznalo denarno nadomestilo v višini šestih plač. Sodišče se je oprlo na 118. člen ZDR-1, čeprav bi, glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena od dne 22. 10. 2012 do dne 23. 12. 2012, moralo uporabiti določilo 118. člena ZDR, ki določa denarno odškodnino in ne ZDR-1, ki določa denarno povračilo, zaradi česar je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Denarno povračilo v višini šestih plač je previsoko glede na okoliščine primera in ostale pravice, ki jih je tožnik uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je pri toženki delal le kratek čas, nakar se je poškodoval, tožnikove zaposlitvene možnosti glede na poklic tesarja pa niso slabe. Tožnik je star 57 let, zakoniti zastopnik toženke pa je izpovedal, da ga lahko znova zaposli, zaradi česar je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Pri tem se toženka sklicuje na sodbo VDSS opr. št. Pdp 1164/2014, v kateri je v podobnem primeru, ko je bil tožnik star 57 let, brezposeln, s slabimi zaposlitvenimi možnostmi, pri delodajalcu pa zaposlen manj kot leto dni, sodišče tožniku dosodilo denarno povračilo zgolj v višini ene mesečne plače. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo denarnega nadomestila v neto znesku, saj se to lahko uveljavlja le v bruto znesku. Denarno povračilo pa je previsoko prisojeno tudi iz razloga, ker je sodišče verjelo tožniku, da je bila ustno dogovorjena urna postavka 8,00 EUR neto, čeprav je v pogodbi o zaposlitvi v 7. členu določena bruto plača v višini 763,00 EUR.

Sodišče je nepravilno ugotovilo, da se je tožnik s toženko dogovoril za plačo po urni postavki 8,00 EUR neto, ker je verjelo tožniku in pričam A.A. in B.B. Takšna višina plače je v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi, v kateri je določena mesečna bruto plača v višini 763,00 EUR, kar so potrdile tudi priče C.C., D.D. in E.E. Toženka je v dokaz, na navedbe in izpovedba tožnika in njegovih prič o višini dogovorjene plače niso resnične in vzdržne, predložila tudi Aneks št. 1 h kooperacijski pogodbi, iz katerega je razvidno, da toženka kot podizvajalec prejme za gradbena dela v tujini zgolj 18,00 EUR bruto na uro, o čemer sodba prav tako nima razlogov. Ker v sodbi ni opredeljena višina bruto plače, čeprav je ta sporna, pri čemer sodišče ugotavlja, da bruto znesek razlike v plači ni znan, je izrek sodbe nerazumljiv, prav tako pa ne omogoča prisilne izvršitve. Tudi iz tega razloga je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je bil v bolniškem staležu od 20. 2. 2013 dalje, ko se je na delu poškodoval, sodišče pa v obrazložitvi (tč. 26) sodbe ugotavlja, da je tožnik za mesec marec že prejel nadomestilo plače, kot tudi za mesec april in maj 2013. Zato je izrek sodbe, da je toženka dolžna tožniku obračunati razliko v plači za čas od januarja 2013 do maja 2013, napačen in v nasprotju z obrazložitvijo, zaradi česar je prav tako podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče nepravilno štelo, da je bila dogovorjena plača 8,00 EUR neto na uro, je nepravilna tudi odločitev o dosojeni razliki za čas od julija 2013 dalje do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Ker bruto znesek razlike ni znan, je sodišče tožniku dosodilo neto znesek razlike - tudi iz tega razloga je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V zvezi z odločitvijo, da je toženka dolžna tožniku plačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2012, pritožba navaja, da bi bil tožnik do nadomestila upravičen le, če dopusta ne bi mogel izrabiti iz razlogov na strani toženke. Sodišče nepravilno ugotavlja, da tožnik dopusta ni mogel izrabiti, ker je imel pogodbo o zaposlitvi sklenjeno do dne 23. 12. 2012, od 20. 2. 2013 pa je bil tožnik v bolniškem staležu. Dopust bi lahko porabil v času od 19. 12. 2012 do 27. 1. 2013, zato je napačna ugotovitev, da tožnik dopusta iz razlogov na strani toženke ni mogel izrabiti.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani pritožbo tožene stranke v celoti zavrne in ji naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja relativno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s prekoračitvijo tožbenega zahtevka. Tožnik je modificiral tožbo 25. 11. 2015, tako da je postavil primarni in podredni zahtevek. V primarnem tožbenem zahtevku je tožnik zahteval, da se ugotovi, da njegovo delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 23. 12. 2012 in še traja ter da se je tega dne spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas, vrnitev na delo in sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas in obračun bruto nadomestila plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, plačilo prispevkov in davkov ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti do plačila ter plačilo bruto razlike med prejetimi nadomestili od ZZZS in pripadajočo plačo oziroma razliko med prejeto pokojnino in denarnim nadomestilom med brezposelnostjo ter pripadajočo plačo od oktobra 2015 do 7. 3. 2016. Podrejeno je tožnik predlagal, da sodišče, v kolikor ugotovi, da obstajajo razlogi in okoliščine, zaradi katerih delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni več mogoče, odloči po 118. členu ZDR. Iz tako oblikovanega tožbenega zahtevka izhaja, da sodišče prve stopnje ni v ničemer prekoračilo tožbenega zahtevka. Iz modificirane tožbe izhaja, da je tožnik med drugim zahteval vzpostavitev delovnega razmerja za nedoločen čas od 23. 12. 2012 in plačilo davkov in prispevkov do vrnitve na delo, kar vključuje tudi zahtevek za ugotovitev, da mu dne 15. 5. 2013 (z iztekom določenega časa oziroma z odjavo) delovno razmerje ni zakonito prenehalo ter - glede na podredni zahtevek, da sodišče odloči po 118. členu ZDR-1 - tudi zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja do izdaje sodbe, ki vključuje tudi prijavo v zavarovanje.

7. Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločitev, da tožniku delovno razmerje za nedoločen čas ni prenehalo 15. 5. 2013 in je trajalo do 7. 3. 2016 v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1. Med I. in II. točko izreka izpodbijane sodbe pa ni nobenega nasprotja. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker pri odločitvi o denarnih zahtevkih ni opredeljena višina bruto nadomestila plače oziroma bruto razlike. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj je izrek formuliran na način, da se toženi stranki naloži obračun bruto zneskov glede na ugotovljene po višini določene neto zneske. Bruto zneski so torej določljivi. Glede na po višini določene neto zneske v izreku sodbe jih je mogoče izračunati, upoštevajoč stopnje davkov in prispevkov na dan obračuna oziroma izplačila. Nobenega nasprotja tudi ni med izrekom in obrazložitvijo glede odločitve o denarnem zahtevku za obdobje od januarja do maja 2013, saj so upoštevana vsa prejeta izplačila tožniku v tem obdobju, tudi v času od marca 2013 do maja 2013, ko je tožnik prejel nadomestilo za bolniški stalež, kot izhaja iz 35. in 26. točke obrazložitve sodbe. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje navedlo jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, ki jih izpostavlja pritožba, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Sicer pa je očitno, da tožena stranka s tem, ko v pritožbi na več mestih izpostavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, to kršitev uveljavlja v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno oziroma materialnopravno presojo sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi. S tem pa po vsebini uveljavlja druga dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožba pravočasna, ker je vložena v prekluzivnem roku, ki je določen v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, kar je ustrezno obrazložilo v 3. in 4. točki obrazložitve sodbe. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi glede na stališče tožnika, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena le do 24. 12. 2012, moral tožbo vložiti v 30 dneh od prenehanja pogodbe. Tožnik je namreč po izteku pogodbe, sklenjene za določen čas, nadaljeval z delom pri toženi stranki in se nato 20. 2. 2013 na delu za toženo stranko poškodoval, nato pa je bil daljše obdobje v bolniškem staležu, v času trajanja bolniškega staleža zaradi nesreče pri delu pa ga je tožena stranka odjavila iz zavarovanja. Nobenega dvoma torej ni o tem, da je tožbo vložil pravočasno, saj je tožnik šele 4. 6. 2013 zvedel, da je bil že odjavljen iz zavarovanja (za nazaj). Sklicevanje na judikate VS RS ni utemeljeno, ker gre za očitno drugačne primere kot je obravnavani.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 22. 10. 2012 do 23. 12. 2012 in ni verjelo direktorju tožene stranke, da je bila 22. 10. 2012 sklenjena pogodba o zaposlitvi za čas do 15. 5. 2013. Ugotovilo je tudi, da po 23. 12. 2012 pravdni stranki nista sklenili nobene druge pogodbe o zaposlitvi, čeprav je tožeča stranka 27. 1. 2013 ponovno odšla na delo v Belgijo in tam delala vse do 20. 2. 2013, ko se je na delu poškodovala. Glede na vse izvedene dokaze je pravilno presodilo, da je bila druga pogodba, na katero se je sklicevala tožena stranka, ponarejena. Kot je izpovedal tožnik, ga je tožena stranka pozivala k podpisu pogodbe za leto 2013, za nazaj, za čas do 15. 5. 2013, na kar pa tožnik ni pristal. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnik delal pri toženi stranki tudi po izteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, oziroma da se je tožnikovo delovno razmerje nadaljevalo po izteku določenega časa oziroma tudi po 20. 2. 2013, ko se je poškodoval pri delu za toženo stranko in je bil hospitaliziran in v bolniškem staležu. Zato je pravilna odločitev, da je sklenjena pogodba za določen čas že tedaj prešla v pogodbo za nedoločen čas, to pa je tudi razlog za pravilno odločitev sodišča prve stopnje, da je tožniku z odjavo iz zavarovanja s 15. 5. 2013 delovno razmerje nezakonito prenehalo. Pritožba s tem v zvezi neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve o nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dnem 15. 5. 2013, saj je tudi odločitev o tem ustrezno obrazložena.

Dokazna ocena, ki jo izvedeni dokazi potrjujejo, je ustrezno obrazložena, pravilna in prepričljiva. Pritožba vztraja pri dosedanjih stališčih, ki jih je izpostavljala že v postopku na prvi stopnji in ne vsebuje nobenih drugih relevantnih navedb, ki bi vzbudile utemeljen dvom v njeno pravilnost. Sodni izvedenec sicer res ni mogel z gotovostjo ugotoviti, ali je pogodba o zaposlitvi, na katero se sklicuje tožena stranka, res ponarejena, zato se je sodišče, upoštevajoč tudi druge izvedene dokaze s tem v zvezi, utemeljeno oprlo na druge razpoložljive dokaze, ki jih je pravilno ocenilo, zlasti na izpoved tožnika. Že sam potek dogodkov govori v prid tožnikovi izpovedi, ki jo je zato sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo za bolj prepričljivo od izpovedi direktorja tožene stranke. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

10. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago. Upoštevalo je zlasti določbe 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZDR), oziroma enako določbo 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013), ki določata posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas oziroma posledice v primeru, če delavec ostane na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi (ko se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas). Pravilno pa je upoštevalo tudi določbe o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, to je 77. člen ZDR-1 ter določbe 118. člena ZDR-1 v zvezi z odločitvijo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

11. Sodišče prve stopnje je v 20. in 21. točki sodbe prepričljivo obrazložilo razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da je bila dogovorjena neto urna postavka 8,00 EUR. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke o drugačni urni postavki neutemeljene, ne glede na vsebino kooperantske pogodbe, ki jo je toženec sklenil kot podizvajalec za gradbena dela v tujini, ki sama po sebi ne dokazuje, da dogovora o plači s tožnikom in drugimi delavci na delu v tujini ni bilo.

12. Utemeljena je odločitev o denarnem povračilu, ki ga je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku, upoštevajoč dejstvo, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki glede na vse okoliščine ni več mogoče. Obračun povračila v višini šestih plač je sodišče prve stopnje utemeljilo v točkah 22 in 23 sodbe in pri tem upoštevalo, da je bila urna postavka zaposlenih pri toženi stranki, tudi tožnika, 8,00 EUR neto, pri tem se je oprlo na dokaze in zaslišanje prič v postopku.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je denarno povračilo šestih plač previsoko, pri čemer tožena stranka izpostavlja, da je tožnik, star 57 let, po poklicu tesar in da njegove možnosti za zaposlitve niso slabe in da ga tudi tožena stranka lahko ponovno zaposli. Tožnik je postal invalid III. kategorije v letu 2016 in je tudi (delno) upokojen kot invalid. Od februarja 2013 do 5. 10. 2015 je bil v bolniškem staležu, zaradi poškodbe na delu za toženo stranko v Belgiji je bil hudo poškodovan in več kot mesec in pol hospitaliziran v bolnišnici v Belgiji. Iz odločbe invalidske komisije pa izhaja, da tožnik ne sme delati na višini, ne sme dvigovati bremen težjih od 8 kg, ne sme opravljati težkih del. Sklicevanje na sodbo VDSS, opr. št. Pdp 1164/2014, v kateri gre za tožnika, starega 57 let, s slabimi zaposlitvenimi možnostmi, ni primerljiva v zadevi tožeče stranke, saj je šlo za povsem drugačen primer kot pri tožniku, ki se je pri toženi stranki poškodoval in postal invalid z manjšo možnostjo za ponovno zaposlitev, pri tožencu pa ni bila izkazana nobena realna možnost za zaposlitev invalida. Prav te okoliščine so bistvene za odločitev o višini denarnega povračila, ki je primerno in določeno v skladu s kriteriji, ki jih za določitev denarnega povračila določa 118. člen ZDR-1 in tudi po višini primerljivo s podobnimi primeri iz sodne prakse.

Pri določitvi denarnega povračila je sodišče sicer izhajalo iz dogovorjene neto plače, kot je obrazložilo v 22. in 23. točki obrazložitve pa je pri tem pravilno upoštevalo določbo 118. člena ZDR-1 ter določbe predpisov, ki določajo obveznost obračuna bruto denarnega povračila in plačilo davkov in prispevkov od denarnega povračila (Zakon o dohodnini, Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ...). Zmotno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče uporabiti določbe 118. člena ZDR, ker je v času veljavnosti tega zakona prišlo do transformacije delovnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas. Pomembno je, kateri predpis velja v času, ko sodišče odloči o sodni razvezi, to pa je bilo v času veljavnosti ZDR-1. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku prisodilo denarno povračilo v višini šestih neto plač in naložilo toženi stranki, da na ta znesek obračuna bruto znesek in odvede davke in prispevke, ni v nasprotju z določbo drugega odstavka 118. člena ZDR-1, saj ni presežena zgornja meja, ki jo glede višine denarnega povračila določa ta zakon (največ 18 bruto plač). Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

14. Tožniku je bilo utemeljeno prisojeno tudi nadomestilo za neizrabljeni dopust, saj pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi ni imel možnosti izrabe letnega dopusta zaradi tega, ker se je že 20. 2. 2013 v kraju Mons v Belgiji hudo poškodoval in je bil hospitaliziran v bolnišnici tega kraja do 12. 4. 2013, nato pa vse do oktobra 2015 tudi opravičeno odsoten od dela zaradi bolezni oziroma poškodbe na delu. Zato pritožba tudi s tem v zvezi ni utemeljena.

15. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, odločilo, da se je pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da mu je prenehala v skladu z določbo 118. člena ZDR-1 na dan odločitve sodišča prve stopnje, ter obenem delno ugodilo tudi reparacijskemu zahtevku in zahtevku za denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

16. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, poleg tega pa gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, glede katerega velja specialna določba o stroških postopka iz 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1), po kateri delodajalec praviloma sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora. Odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato ga ni mogoče uvrstiti med potrebne stroške po 155. členu ZPP. Zato obe pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.