Jedro

Toženka je lahko regresna zavezanka le v tistem obsegu, ki je posledica njenega protipogodbenega ravnanja. Glede obstoja storitve kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, je civilno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča.

Izrek

Pritožbama se u g o d i, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo toženo stranko obsodilo na plačilo 436.658,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 1996 dalje do plačila. Toženi stranki je še naložilo povrnitev tožeči stranki nastale pravdne stroške v višini 36.272.00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 1997 dalje do plačila. V presežku za plačilo glavnice v višni 291.106,00 SIT je tožbeni zahtevek z zakonskimi obrestmi vred zavrnilo. Z neizpodbijanim sklepom je zaradi umika tožbe ustavilo pravdni postopek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 26. 10. 1995 do 29. 3. 1996 od glavnice v višini 727.764,00 SIT.

Zoper takšno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava.

Predlaga spremembo z zavrnitvijo zahtevka oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo prvemu sodišču v ponovno sojenje.Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.V pritožbi navaja, da je toženka kršila več cestnoprometnih predpisov (vinjenost, prekoračitev hitrosti), zato pešec, ki je pravilno prečkal prehod za pešce, ne more biti sokriv za škodo. Morebitno sokrivdo pa bi bilo potrebno upoštevati od celotne škode, ne pa od limita, zato bi bila toženka dolžna ob 60% krivdi še vedno povrniti 713.940,00 SIT.

Tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava.

Predlaga razveljavitev z vrnitvijo v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je soprispevek oškodovanca nedvomno višji od 40 %.

Toženkina minimalna alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastalo nesrečo. Toženka, ki je vozila s hitrostjo 44 km/h, bi lahko preprečila nezgodo, če bi vozila 40 km/h. Tudi če bi bila popolnoma trezna, nesreče ne bi mogla preprečiti. Ker posamezniki različno prenašajo alkohol, bi morali na posamezniku narediti preizkus.

Sodišče bi moralo dokazni postopek glede dokazovanja vzročne zveze dopolniti z angažiranjem izvedenca medicinske stroke.

Pravdni stranki odgovora na pritožbo nista podali.

Pritožbi sta utemeljeni.

Po uradni dolžnosti upoštevanih (2.odstavek 365.člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo.

Predmet spora v obravnavani zadevi je regresni zahtevek zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe,zoper katerega se toženka brani z ugovorom, da kot zavarovanka zavarovalne pravice iz sklenjene zavarovalne pogodbe ni izgubila,ker nastanek škode ni v vzročni zvezi z njeno alkoholiziranostjo. Materialnopravno izhodišče za ta zahtevek je v zavarovalni pogodbi (1.b točka 2. odstavka 3. člena pogojev AO-95).

V dani zadevi je potrebno torej oceniti, kateri del škode je v vzročni zvezi s toženkinim protipogodbenim ravnanjem (alkoholiziranostjo), ker je lahko le v takem obsegu regresni zavezanec.

Kazensko sodišče je isto dejansko stanje že obravnavalo z vidika kazenskopravne odgovornosti. Civilno sodišče obravnava isto dejansko stanje in ugotavlja, ali je podana civilnopravna odškodninska odgovornost. Kazensko sodišče je s pravnomočno sodbo toženko tega pravdnega postopka spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa. Kazensko sodišče je torej že ugotovilo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in da je podana kazenska odgovornost storilke. Glede obstoja teh dveh vprašanj je civilno sodišče vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Zato se tudi s vprašanjem vzročne zveze med alkoholiziranostjo toženke kot nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ne more več ukvarjati. Kazenska obsodilna sodba učinkuje tu kot ugotovitev, katere značaj in učinek deluje proti vsem in vsakomur. Kot tako jo mora upoštevati tudi civilni sodnik v pravdi.

Toženka pa nadalje tudi trdi,da ni celotna škoda nastala zaradi njene alkoholiziranosti, temveč da je k nastanku škode prispeval tudi sam oškodovanec, kateremu je bila izplačana odškodnina. Tisto škodo, ki ni v zvezi s toženkinim protipogodbenim ravnanjem, pa toženka resnično ni dolžna nositi. Zato je potrebno zaradi ugotovitve obsega toženkine regresne zaveze v okviru predhodnega vprašanja ugotoviti, kako je pri nastanku škode sodeloval oškodovanec. Temeljno načelo odškodninskega prava je,da lahko vsak zahteva povračilo povzročene škode ob naslednjih pogojih civilnega delikta: 1. da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, 2. da je škoda nastala, 3. da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter 4. da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode.

Presoja nedopustnosti ravnanj obeh udeležencev prometne nezgode temelji na uporabi Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ št. 50/88), ki je veljal v času škodnega dogodka.

Glede nedopustnosti ravnanja oškodovanca, torej glede njegove prekšitve cestnoprometnih pravil, pa prvo sodišče nima zaključkov.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj ni bilo ugotovljeno, kaj je mogoče očitati vsakemu od udeležencev v prometni nezgodi. Zato je pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje razveljavilo in zadevo v celoti vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

O stroških, ki so tožeči stranki nastali z vložitvijo obravnavanega pravnega sredstva, bo odločalo sodišče s končno odločbo (3. odstavek 166. člena ZPP).

V ponovnem sojenju bo moralo sodišče upoštevati gornje napotke in ugotoviti dejanske okoliščine, ki zadevajo vožnjo obeh udeležencev ob škodnem dogodku, presoditi nedopustnost njunih ravnanj in šele nato oceniti višino prispevkov k nastanku škodnega dogodka. V kolikor bo prvostopno sodišče ugotovilo, da nastala škoda ni v celoti v zvezi s toženkinim protipogodbenim ravnanjem, bo moralo upoštevati, da je tožnica upravičena uveljavljati povračilo oškodovacu izplačanega zneska škode, limitiranega z zavarovalno pogodbo (3. odstavek 3. člena pogojev AO-95).