Jedro

Sodna praksa je zavzela stališče, da je treba posamezni primer poleg presoje podlag za odmero odškodnine po posameznih oblikah nepremoženjske škode ves čas obravnavati tudi kot celoto. Pomemben je zato predvsem končni znesek odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo in ne le znesek odškodnin za posamezne oblike te škode.

Ker sodišče odmerja povračilo škode po cenah ob izdaji sodne odločbe, je treba na enak način, to je z valorizacijo, upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka glede prisojenih pravdnih stroškov tako spremeni, da se znesek 2.378,52 EUR nadomesti z zneskom 800,1 EUR, sicer se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnice zavrneta ter se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica v obravnavani zadevi zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela kot sopotnica v vozilu, udeleženem v prometni nezgodi 26. 7. 2008, povzročeni s strani zavarovanca tožene stranke. Sodišče je njenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki ob upoštevanju že pred pravdo plačanega zneska in 15 % soprispevka tožnice naložilo še plačilo zneska 12.758,00 EUR, stroške odškodninskega zahtevka v višini 838,00 EUR ter pravdne stroške v višini 2.378,52 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge po 338. členu ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeni znesek odškodnine zviša. Opozarja, da sodišče ni dovolj upoštevalo drugih primerljivih primerov sodne prakse, ki bi narekovali dosojo bistveno višje odškodnine. Prenizko je dosodilo odškodnino zaradi skaženosti v višini 3.000,00 EUR. V času prometne nezgode je imela tožnica 19 let, zato jo utrpele brazgotine še posebej motijo. Enako velja za nesimetričnost obraza zaradi zloma ličnice. Gre za psihološko bolečino, ki jo najbolj opazi tožnica, kljub ugotovitvam sodišča, da tretje osebe te skaženosti ne zaznajo. Primerna odškodnina za to postavko bi bila 12.000,00 EUR. Prenizko je določena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica se je pred nesrečo ukvarjala z gimnastiko, zadnja 3 leta pa še z boksom. Sedaj ima zmanjšano moč desne roke, ne more jo normalno premikati, ne more izvesti vseh gibov, ker še vedno čuti bolečine. Zaradi poškodbe medenice ne more dolgo stati in sedeti ter normalno hoditi po stopnicah. Težkih bremen ne more premikati, ne more biti redno zaposlena za polni delovni čas. Iz mnenja rehabilitacijske komisije prve stopnje izhaja, da lahko opravlja izmenično delo stoječe in sedeče, fizično pa lahko dela z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg. Z desno zgornjo okončino lahko delo opravlja v pretežno statičnem položaju brez ponavljajočih gibov desne podlahti. Torej ni popolnoma zdrava in ji je priznan status invalida. Tožnica ni soprispevala k nastanku škodnega dogodka, saj ni zaznala vinjenosti voznika osebnega vozila. Stara je bila komaj 19 let ter se ji je J. J. zdel trezen. Tožena stranka ni podala trditvene podlage glede valorizacije že izplačanih zneskov odškodnine, zato sodišče slednjih ne bi smelo valorizirati. S tem, ko je to storilo, je prekoračilo trditveno podlago tožene stranke.

4. Tožena stranka pritožbo vlaga iz dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter prisojeno odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja zniža. Pritožba povzema poškodbe, ki jih je tožnica v škodnem dogodku utrpela, ter potek zdravljenja. Opozarja, da je aktivno zdravljenje trajalo le od nesreče 26. 7. 2008 do odpusta z I. 14. 10. 2008, to je slabe 3 mesece. Dosojena odškodnina v višini 22.000,00 EUR je zato močno pretirana, saj se za hujše poškodbe in dolgotrajnejše zdravljenje v podobnih primerih dosoja znatno nižja odškodnina. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj sodišče ne bi smelo upoštevati razmejitve po temelju in po višini. Tožena stranka temelju zahtevka ni ugovarjala, sporna je bila le višina tožničinega soprispevka, za katerega je tožena stranka zatrjevala, da znaša 30 %, uspela pa je dokazati 15 % soodgovornost tožnice.

5. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena.

6. V škodnem dogodku je tožnica, takrat stara 19 let, utrpela več telesnih poškodb, in sicer zlom kljunastega nastavka desne podlahtnice, zlom leve ključnice, pretres možganov, zlom desne ličnice, zlom 8. in 9. rebra desno, vdor zraka v desno prsno votlino, raztrganino jeter, zlom na desni strani križnice, zlom leve sramnice, poko desne črevnice in odrgnini leve goleni in kolena, torej politravmo, saj je bilo poškodovanih več organskih sistemov. Gre za hud primer po Fisherjevi klasifikaciji telesnih poškodb (4. skupina), ki pa k sreči ni zapustil težkih trajnih posledic.

7. Materialnopravno podlago za določitev odškodnine predstavlja določilo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Oškodovancu mora biti zagotovljena primerna satisfakcija za nepremoženjsko škodo, pri čemer mora sodišče pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevati načelo individualizacije, ki zahteva upoštevanje intenzivnosti in trajanja bolečin, neprijetnosti in omejitev, ki oškodovanca spremljajo, in načelo objektivne pogojenosti odškodnine glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter primerjavo z drugimi podobnimi primeri. Sodna praksa je ob tem zavzela stališče, da je treba posamezni primer poleg presoje podlag za odmero odškodnine po posameznih oblikah nepremoženjske škode ves čas obravnavati tudi kot celoto. Pomemben je zato predvsem končni znesek odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo in ne le znesek odškodnin za posamezne oblike te škode (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 346/2010). To vodilo je pri reševanju pritožb upoštevalo tudi pritožbeno sodišče. 8. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je treba izhajati iz načela individualizacije odškodnine, saj vsak človek specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo, pri čemer mora biti dosojena odškodnina še v okvirih, kot se v praksi priznavajo za podobne primere. Tožena stranka v pritožbi ne graja s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega obsega bolečin (3 tedne hude, 2 meseca srednje hude, ki so nato prešle v zmerne in občasne) ter poteka zdravljenja z dolgotrajno hospitalizacijo (skoraj 3 mesece), v kateri sta bili izvedeni 2 operaciji, številna rentgenska slikanja, ultrazvočne preiskave, infuzije, fizioterapije, drenaže, tožnica je morala nositi imobilizacijo, se znova navajati na hojo, imela je tudi psihološko obravnavo. Glede na navedeno je neutemeljen toženkin očitek, da je dosojena odškodnina za opisane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 22.000,00 EUR previsoka. Dosojena odškodnina se res giba na zgornjem robu odškodnin, ki jih sodišča dosojajo v podobnih primerih, vendar pa je še vedno znotraj okvirov sodne prakse (primerjaj npr. odločitev VS RS II Ips 794/2008, kjer je bilo v podobnem primeru dosojenih 27 plač), zato pritožbeno sodišče glede na primernost celotne dosojene odškodnine v to postavko ni posegalo.

9. Tožnica neutemeljeno graja dosojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, odmerjeno na 3.000,00 EUR. Vse poškodbe, ki jih tožnica opisuje v pritožbi, je sodišče upoštevalo, prav tako tudi njeno mladost in spol, vendar pa hkrati tudi ugotovitve, da se 2 brazgotini nahajata na mestu, ki je praviloma zakrito, povešen zunanji kotiček očesa je opazen zgolj tistim, ki tožnico dobro poznajo, navzven vidna pa je predvsem 10 cm dolga brazgotina na komolcu. Dosojena odškodnina za to postavko se giblje na spodnji meji odškodnin, dosojenih v podobnih primerih, vendar še znotraj njihovega okvira ter še predstavlja primerno zadoščenje za tožničine duševne bolečine iz omenjenega naslova.

10. Sodišče je kljub ugotovitvam izvedenca, da zadobljene poškodbe tožnici niso pustile takih trajnih posledic, ki bi zmanjševale njene življenjske aktivnosti, sledilo njenim trditvam, da ima težave pri dvigovanju bremen, pri hoji po stopnicah, večji obremenitvi telesa in pripogibanju ter je v tem smislu ovirana pri določenih življenjskih opravilih. Zato ji je kot odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo znesek v višini 13.000,00 EUR, s čimer je v zadostni meri upoštevalo njeno subjektivno prizadetost, ki jo čuti zaradi opisanih težav, tako pri športu kot pri težjem iskanju zaposlitve. Pritožbene trditve, da se tožnica ne more zaposliti za polni delovni čas, v postopku niso bile izkazane in ne izhajajo iz mnenja rehabilitacijske komisije niti iz mnenja Z.. Njena manjša možnost za zaposlitev zaradi zdravstvenih težav, izvirajočih iz nezgode, sicer nedvomno obstaja, jo je pa sodišče ustrezno ovrednotilo, ob upoštevanju, da tožnica tudi sicer nima poklicnih kvalifikacij in da je po nezgodi že bila v delovnem razmerju, prenehanje slednjega pa ni bilo v vzročni zvezi z zmanjšanjem njenih življenjskih aktivnosti.

11. Skupaj odmerjena odškodnina tožnici predstavlja znesek 41 povprečnih plač. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih, upoštevajoč dobro rehabilitacijo tožnice, pokaže, da je sodišče pravilno upoštevalo načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, hkrati pa slednjo ustrezno individualiziralo, upoštevajoč njeno starost v času dogodka. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava zato ni podan.

12. Tožnica v pritožbi priznava, da je z voznikom vozila odšla najprej v lokal P., nato pa še v N. ter ne izpodbija ugotovitve sodišča, da so skupaj pili alkoholne pijače. Pritožbeno sodišče zato v celoti sledi ugotovitvi sodišča prve stopnje iz 10. točke izpodbijane sodbe, da bi tožnica glede na visoko stopnjo alkoholiziranosti voznika ob potrebni skrbnosti morala opaziti, da je slednji vinjen. To utemeljuje njen 15 % soprispevek k nastali škodi. Če je tožnica zaradi lastnega uživanja alkoholnih pijač izgubila občutek za realno presojo voznikove treznosti, to na njen soprispevek k nastali škodi ne more vplivati. Tudi višina soprispevka je določena pravilno in glede na sodno prakso celo ugodno za tožnico (primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 149/2012, II Ips 244/2011).

13. Pravno podlago za valorizacijo že izplačanega zneska odškodnine predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ. Ker sodišče odmerja povračilo škode po cenah ob izdaji sodne odločbe, je treba na enak način, to je z valorizacijo, upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije. Gre za pravilno uporabo materialnega prava, ki ni odvisna od trditvene podlage strank.

14. Pri odločanju o stroških postopka na prvi stopnji je sodišče ločeno upoštevalo uspeh stranke po temelju in po višini. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da temelju tožbenega zahtevka ni ugovarjala, zahtevala je le ugotovitev tožničinega soprispevka k nastali škodi v višini 30 %. V zvezi s tem posebnih dokazov sodišče ni izvajalo, zato bi moralo stroške obračunati zgolj glede na celoten uspeh strank v postopku. V tej smeri je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in odločitev o stroških spremenilo, pri čemer je izhajalo iz odmere, ki jo je opravilo že sodišče prve stopnje in ki ji stranki v postopku nista nasprotovali. Tožeči stranki je tako od priznanih stroškov 4.663,68 EUR, upoštevajoč 18 % uspeh v pravdi, odmerilo 839,36 EUR stroškov postopka, toženi stranki pa, glede na njene skupaj priznane stroške v višini 48,00 EUR in upoštevajoč njen 82 % uspeh v pravdi, znesek 39,36 EUR. Po pobotanju je tožena stranka tožeči dolžna povrniti 800,1 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

15. O pritožbenih stroških je sodišče odločilo na podlagi določila drugega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako je sodišče odločilo tudi glede stroškov tožene stranke, saj je slednja s pritožbo uspela le v minimalnem delu glede pravdnih stroškov.