Jedro

Tožnik je vložil letni zahtevek za vračilo trošarine, ki je vseboval le trošarino za mesec julij 2005, ker mu je bil mesečni zahtevek za vračilo trošarine za isti mesec zavržen kot prepozen. Iz določb Pravilnik o izvajanju zakona o trošarinah pa ni razvidno, da bi bila mogoča kombinacija mesečnih in večmesečnih zahtevkov, zato tožnik ne more za isti mesec ponovno zahtevati vračila trošarine.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A., št. ... z dne 1. 6. 2006, s katero je prvostopni organ zavrnil njegov zahtevek za vračilo plačane trošarine za obdobje od 1. 7. 2005 do 31. 1. 2005. Iz spisov zadeve izhaja, da je tožnik 3. 10. 2005 vložil zahtevek za vračilo plačane trošarine po 30. členu Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 103/04, v nadaljevanju ZTro-UPB2) za obdobje julij 2005, ki je bil s sklepom št. ... z dne 18. 10. 2005 zavržen kot prepozno vložen. Tožnik se zoper ta sklep ni pritožil in je le-ta postal pravnomočen dne 7. 11. 2005. Nato je tožnik dne 2. 2. 2006 poslal istemu uradu ponovno zahtevek za isto obdobje (julij 2005) z obrazložitvijo, da uveljavlja vračilo trošarine na osnovi določila 36. člena Pravilnika o izvajanju zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 49/04, v nadaljevanju PZTro). Po 2. odstavku 30. člena se trošarine vrne pod pogoji in na način, ki ga določi minister, pristojen za finance, ki je izdal izvedbeni predpis PZTro. Po 1. odstavku 36. člena PZTro osebe iz 1. odstavka 30. člena ZTro-UPB2 predložijo pristojnemu carinskemu organu zahtevek za vračilo trošarine v roku 30 dni po poteku meseca, v katerem je bila trošarina plačana oziroma najkasneje v roku 6 mesecev po poteku koledarskega leta, če predložijo zahtevek za preteklo leto. Carinski organ pa vrne trošarino v 30 dneh po prejemu popolnega zahtevka za vračilo, če ni drugače predpisano. Rok v katerem bodo uveljavljale vračilo trošarine izberejo osebe same, oziroma se same odločijo za sistem uveljavljanja vračila plačane trošarine (mesečni, letni). Tožnik je leta 2005 vlagal mesečne zahtevke za vračilo plačane trošarine , ki jim je prvostopni organ ugodil, mesečni zahtevek za julij pa je Carinski urad zavrgel, ker je bil vložen prepozno. Nato pa je tožnik ponovno vložil zahtevek za vračilo trošarine za isti mesec (julij 2005) v roku 6 mesecev po poteku koledarskega leta, kar pomeni, da je spremenil način vlaganja zahtevka za sporni mesec, kateremu pa Carinski urad ni ugodil. Po mnenju tožene stranke je sporno, ali lahko tožnik uporabi za določen mesec v koledarskem letu 2005 - julij, oba sistema uveljavljanja vračila plačane trošarine. Po mnenju tožene stranke je potrebno določbo 1. odstavka 36. člena PZTro razumeti tako, da se z letno zahtevo za vračilo plačane trošarine uveljavlja vračilo za celotno preteklo koledarsko leto od 1. januarja do 31. decembra in ne samo za posamezne mesece iz preteklega koledarskega leta, za katere se ne uveljavlja vračilo plačane trošarine z mesečnimi zahtevki, saj bi bilo v nasprotnem primeru vprašanje smiselnosti predpisovanja 30-dnevnega roka za uveljavljanje vračil po posameznih mesecih v okviru koledarskega leta. Tožena stranka očitke 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku zavrne (Uradni list 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). V zvezi z zavrnitvijo povračil stroškov tožena stranka najde podlago v 2. odstavku 113. člena ZUP.

Tožnik v tožbi navaja, da ne more biti dvoma o tem, da je kot vlagatelj zahtevka predložil vsa ustrezna dokazila, ki mu jih upravičenja iz 30. člena v povezavi z 31. členom ZTro dajejo. Ne strinja se s stališčem tožene stranke, da se je tožnik odločil za mesečni način uveljavljanja vračila trošarine in da zato ni upravičen do povračila trošarine na podlagi letnega zahtevka za mesec julij 2005. Za stališče tožene stranke, da stranka, ki začne z uveljavljanjem trošarine, tako da vlaga mesečne zahtevke, na takšen način uveljavlja vračilo tudi v naslednjih obdobjih, ni v PZTro nobene podlage, niti za trditev, da se je v konkretnem primeru družba odločila za mesečni način uveljavljanja trošarine. Takšnih določb Pravilnik ne vsebuje, zato si je tožena stranka samovoljno razlagala določila Ztro in PZTro. tožeča stranka ne zahteva tistega, kar bi ji bilo že vrnjeno, ampak zahteva le tisto, kar ji po Ztro gre. Če bi držalo stališče tožene stranke o izbiri ali mesečnega ali letnega načina vlaganja zahtevkov, bi bilo nujno o pravnih posledicah t.i. izbire obvestiti tožečo stranko. Obvestili, ki ju je prejela tožeča stranka, le povzemata določbe Ztro in PZTro. Bistveno v zadevi pa je, da tožeča stranka izpolnjuje vse pogoje iz 36. člena PZTro. Sodišču predlaga, da v celoti ugodi njenemu zahtevku in izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, da toženi stranki naloži vrnitev plačane trošarine za mesec julij 2005 v znesku 2.954,53 Eur, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1. izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi med strankama dejansko stanje ni sporno. Pravica do vračila plačane trošarine je zakonska pravica, določena v 30. členu ZTro-UPB2 in do te pravice so upravičene osebe, ki so taksativno naštete v navedenem členu, kamor sodi nesporno tudi tožnik. Sporno pa je vprašanje: ali so izpolnjeni pogoji in način, po katerih se trošarina vrne. 2. odstavek 30. člena ZTro-UPB2 napotuje glede tega na izvedbeni predpis - Pravilnik o izvajanju zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 49/2004), ki ga je izdal minister za finance. Zakonsko pooblastilo po mnenju sodišča z navedenim pravilnikom ni prekoračeno. Postopek, ki se nanaša na pravico do vračila plačane trošarine, je predpisan v 36. členu PZTro, ki določa roke, v katerih so dolžne osebe iz 1. odstavka 30. člena ZTro-UPB2 predložiti zahtevek za vračilo trošarine. Roki so 30 dni po poteku meseca, v katerem je bila trošarina plačana oziroma najkasneje 6 mesecev po poteku koledarskega leta, če predložijo zahtevek za preteklo leto. Tožnik pojasni, da je vložil zahtevek za vračilo trošarine, ki je predmet tega spora 2. 2. 2006 in ga sicer imenuje letni zahtevek (za julij 2005), čeprav iz upravnih spisov izhaja, da se nanaša le na obdobje julij 2005 in ne za celo leto 2005, saj je v zadevi nesporno, da je za mesece pred julijem 2005 vlagal mesečne zahtevke, ki so mu bili ugodeni. Letni zahtevek, ki je vseboval le trošarino za mesec julij 2005, je vložil, ker mu je bil mesečni zahtevek za isti mesec kot prepozen zavržen. Zato tudi po presoji sodišča ni možno v obravnavanem primeru govoriti o predloženem zahtevku za leto 2005, iz določb PZTro pa tudi ni razvidno, da bi bila dopustna kombinacija mesečnih in večmesečnih zahtevkov. Ker navedena določba PZtro po mnenju sodišča ni prekoračila pooblastila za namen katerega je bilo po zakonu dano, sodišče očitke tožnika v smeri neuporabe določb navedenega Pravilnika zavrača. Dodatno pa sodišče še meni, da za isti mesec, za katerega je tožnik že neuspešno zahteval vračilo trošarine (pravnomočen sklep), nikakor ne more ponovno, sicer z "drugovrstnim" zahtevkom, zahtevati vračila trošarine in bi torej bilo po presoji sodišča potrebno tožnikov zahtevek z dne 2. 2. 2006 kot nedovoljenega zavreči. Čeprav je torej prvostopni organ vlogo z dne 2. 2. 2006 obravnaval meritorno, pa način njegove odločitve ni vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, zato je sodišče tožnikovo tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki 2. izreka: Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.