Jedro

Toženka kot zavarovalnica je oškodovancu dolžna povrniti škodo v obliki stroškov popravil vozila, ki jo je povzročil njen zavarovanec. Za presojo upravičenosti zahtevka je potrebno upoštevati skupno ceno popravil na vozilu in ne posamezne urne postavke. Omejitev oškodovanca v tej zvezi je, da pri izbiri servisa ne sme ravnati očitno nerazumno na način, da bi izbral bistveno dražji servis od primerljivih ponudnikov. Vendar je treba upoštevati, da so oškodovanci po večini laične osebe, od katerih se ne more pričakovati, da bodo šle v celostno analizo trga ponudnikov servisnih storitev, da bi ugotovili povprečno ceno, v strahu, da potem morda zneska ne bodo dobili povrnjenega od zavarovalnice. Zato se mora presoja upravičenost zahtevka omejiti na očitno pretiranost stroškov v zvezi s popravilom kot celoto.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v II. točki izreka tako, da je toženka dolžna tožnici plačati 108,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2022 dalje do plačila, v preostanku za 25,00 EUR pa se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi; - v III. točki izreka tako, da toženka sama nosi svoje stroške postopka in je tožnici dolžna v 15 dneh povrniti njene stroške postopka v znesku 400,66 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

II. Toženka je dolžna tožnici v 15 dneh povrniti 288,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po delnem umiku tožbe zavrnilo preostali del tožbenega zahtevka na plačilo 133,91 EUR s pripadki. Tožnici je naložilo še povračilo pravdnih stroškov toženke v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica in višjemu sodišču predlaga spremembo sodbe, tako da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo in višjemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega 4.000,00 EUR (495. člen ZPP). Višje sodišče je v sporu majhne vrednosti vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožnica od toženke (zavarovalnice) zahteva plačilo stroškov popravila (kleparskih in ličarskih del), ki jih je opravila na vozilu oškodovanca. Oškodovanec je tožnici odstopil terjatev do zavarovalnice. Med strankama ni bil sporen temelj terjatve, ampak samo višina. Tožnik je zahteval plačilo po računu v znesku 622,32 EUR, kjer sta bili sporni urni postavki za kleparska in ličarska dela v znesku 68,00 EUR brez DDV. Toženka je ugovarjala, da je krajevno običajna urna postavka za tovrstna dela 45,00 EUR, zaradi česar je zahtevek tožnice pretiran. Tekom postopka je toženka poravnala zanjo nesporni znesek 488,41 EUR, zaradi česar je tožnica tožbo v tem delu umaknila. Sodišče je sledilo navedbam toženke in ugotovilo krajevno običajno ceno za tovrstna popravila v znesku 45,00 EUR ter posledično tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Pritožba v bistvenem graja materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je treba pri presoji upravičenosti zahtevka izhajati iz krajevno običajne cene za urno postavko izvedenih del. Navaja, da tožnica uveljavlja čisto odškodninsko terjatev ter da je potrebno vzpostaviti premoženjski položaj oškodovanca, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dejanja (načelo popolne odškodnine – 169. člen OZ). Zaradi tega je potrebno pri odločitvi o višini zahtevka upoštevati skupno višino stroškov popravila in ne urne postavke za posamezno vrsto del. 8. Višje sodišče pritrjuje pritožnici. V obravnavani zadevi gre za odškodninsko terjatev na podlagi nesposlovne odškodninske odgovornosti in ne na podlagi zavarovalne pogodbe med pravdnima strankama. Sodišče oškodovancu prisodi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja (169. člen OZ). Preneseno na konkretni primer to pomeni, da je toženka kot zavarovalnica oškodovancu dolžna povrniti škodo v obliki stroškov popravil vozila, ki jo je povzročil njen zavarovanec. Sodna praksa se je že izrekla, da zavarovalnice v takih primerih ne morejo postavljati enostranskih omejitev v zvezi z izbiro servisov ali obvezno predhodno predložitvijo ponudb s strani izbranih servisov.1 Prav tako pa je za presojo upravičenosti zahtevka potrebno upoštevati skupno ceno popravil na vozilu in ne posamezne urne postavke. Omejitev oškodovanca v tej zvezi je, da pri izbiri servisa ne sme ravnati očitno nerazumno na način, da bi izbral bistveno dražji servis od primerljivih ponudnikov. Vendar je treba upoštevati, da so oškodovanci po večini laične osebe, od katerih se ne more pričakovati, da bodo šle v celostno analizo trga ponudnikov servisnih storitev, da bi ugotovili povprečno ceno, v strahu, da potem morda zneska ne bodo dobili povrnjenega od zavarovalnice. Zato se mora presoja upravičenost zahtevka omejiti na očitno pretiranost stroškov v zvezi s popravilom kot celoto.

9. V obravnavani zadevi pa takšna očitna pretiranost stroškov popravila ni izkazana. Toženka se je v ugovorih omejila na primerjavo urnih postavk za servisne storitve, ni pa zatrjevala ali dokazala, da skupna cena popravil bistveno presega razumen skupen strošek popravil. Zato je potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti z izjemo stroška eurotax kalkulacije 25,00 EUR, za katerega tožnica ni ustrezno pojasnila, zakaj je bil tak strošek in v takšni višini potreben oziroma kako je sploh v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Sodišče sicer lahko sledi tožnici, da gre za splošno uveljavljen sistem izračuna škode. Vendar so trditve, da za program plačuje licenčnino in da izdelava poročila vzame čas in trud, preskope in zahtevka v tej zvezi ne utemeljujejo. Zato je višje sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi delno ugodilo, tako da je tožbenemu zahtevku ugodilo v znesku 108,91 EUR, v preostanku za 25,00 EUR pa pritožbo zavrnilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (358. člen ZPP).

10. Višje sodišče tožnici odgovarja še na pritožbene očitke o kršitvi pravice do naravnega sodnika, ker bi naj bila zadeva dodeljena najprej eni sodnici, o zadevi pa je določila druga sodnica. V skladu z delovnim procesom sodišča prve stopnje je bila zadeva najprej dana na triažo, kjer se opravi predhodni preizkus tožbe in opravi vročanje vlog med strankama, kar opravlja ena sodnica ali sodnik, šele nato pa je zadeva dodeljena konkretni sodnici ali sodniku, ki bo dejansko vodil postopek in odločil v sporu. Podlaga za takšno ureditev je v 17. členu Zakona o sodiščih v zvezi s petim odstavkom 160. člena Sodnega reda. Očitana procesna kršitev zato ni bila podana.

11. Sprememba odločitve zahteva tudi spremembo stroškovne odločitve (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Ker je tožnica v postopku v pretežnem delu uspela, ji mora toženka povrniti stroške postopka, ki so odmerjeni glede na stroškovnik in Odvetniško tarifo (OT) in znašajo za: tožbo in pripravljalno vlogo (skupno 400 točk), materialne stroške 8 točk, 22% DDV ter 102,00 EUR sodne takse, kar znese skupaj 400,66 EUR (vrednost točke je 0,60 EUR).

12. Zaradi uspeha s pritožbo je tožnica upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov. Ker je s pritožbo uspela v pretežnem delu, ji mora toženka povrniti pritožbene stroške za pritožbo – 250 točk, materialne stroške – 5 točk, 22% DDV in sodno takso 102,00 EUR, kar znese 288,66 EUR.

13. Zakonske zamudne obresti od terjatve na povračilo pravdnih stroškov tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

1 Npr. VSK Sklep I Cp 219/2021 in VSK Sodba I Cp 268/2020.