Jedro

Omejitev, ki jo je za izplačilo božičnice določila uprava tožene stranke (božičnica ne pripada delavcem, ki so v postopku prenehanja delovnega razmerja), ni zakonita, saj krni pravice delavcev po 155.a. členu podjetniške kolektivne pogodbe, po katerem je tožnica, ki je bila v času izplačila božičnice v postopku prenehanja delovnega razmerja, do božičnice upravičena, saj gre za prejemek, ki pripada delavcem v sorazmerno s časom, prebitim na delu v posameznem koledarskem letu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati 1.333,89 EUR in sicer iz naslova božičnice 950,79 EUR in iz naslova dela plače iz rezultatov poslovanja 2006 383,10 EUR, odvesti predpisane prispevke in davke ter ji izplačati tako ugotovljena neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od božičnice od 21. 12. 2006 in od dela plače iz rezultatov poslovanja 2006 od 29. 6. 2007, vse do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. V drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 598,45 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice stroškovno zavrne. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo napačno stališče, da pripada delavcu tako božičnica kot del plače na podlagi uspešnosti poslovanja v vsakem primeru in da uprava ne more določati kriterijev, kdo je upravičen do teh izplačil. Kolektivna pogodba določa le minimum pravic, za katere sta se sporazumeli pogodbeni stranki. Ureditev pri toženi stranki, kot je obravnavana, nesporno velja že več let in pri toženi stranki ni sporov zaradi božičnice in izplačil poslovne uspešnosti, razen v štirih primerih, ki tečejo pred naslovnim sodiščem. Reprezentativni sindikat se ni uprl takemu ravnanju uprave, kar pomeni, da je soglašal s tem, da se izplačila delavcem lahko odklonijo. Za sindikat so delavci, ki so odpovedali pogodbo o zaposlitvi, odpisani delavci in za njih ne kaže posebnega zanimanja. V zvezi s tem je tožena stranka predlagala zaslišanje delavskega direktorja, kar pa je sodišče zavrnilo. V nasprotju z avtonomijo strank je očitek, da uprava ne more določati upravičencev do dela plače, pri čemer se druga pogodbena stranka s takšnim ravnanjem strinja in mu izrecno ne nasprotuje. Uprava tožene stranke delavcem ni odvzela pravice, določila je le kriterije, da delavcem, ki so odpovedali pogodbo o zaposlitvi, izplačila ne gredo, čeprav bi se o teh izplačilih lahko delavci sporazumeli v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. S takšnim načinom določanja kriterijev za plačilo božičnice in poslovne uspešnosti poskuša delodajalec zmanjšati fluktuacijo delavcev na najnižjo možno raven, s čimer se reprezentativni sindikat izrecno strinja. Tudi vsebina kolektivne pogodbe se lahko spreminja s posameznimi interpretacijami določb, čeprav izrecno ta kolektivna pogodba ni spremenjena. Sodišče prve stopnje sploh ni razjasnilo vloge sindikata in njegova stališča do izplačil, ki so predmet spora. V zvezi s tem bi vedel največ povedati delavski direktor pri toženi stranki. Božičnica je nagrada za praznik, ki jo svojemu delavcu nameni delodajalec, delodajalec pa ne more nagrajevati delavca, ki mu je lojalnost odrekel. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 2. 1. 2007. Uprava tožene stranke je 14. 12. 2006 sprejela sklep (B2), da se na podlagi 155.a člena Kolektivne pogodbe Z.T. d.d. (v nadaljevanju podjetniška kolektivna pogodba – B1) vsem delavcem, razporejenim po podjetniški kolektivni pogodbi, ob zaključku koledarskega leta obračuna in izplača božičnica v višini 100 % povprečne mesečne plače posameznega delavca za obdobje januar – oktober 2006. V 2. točki navedenega sklepa pa je uprava določila, da do te božičnice niso upravičeni delavci, ki so na podlagi sklenjenega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ali redne oziroma izredne odpovedi delovnega razmerja v postopku prenehanja delovnega razmerja. 155.a člen podjetniške kolektivne pogodbe določa, da lahko uprava tožene stranke ob zaključku koledarskega leta v odvisnosti od poslovnih rezultatov tožene stranke s sklepom določi izplačilo dela 14. plače – božičnice delavcem zavarovalnice (prvi odstavek 155. člena podjetniške kolektivne pogodbe). Po drugem odstavku 155.a člena podjetniške kolektivne pogodbe pripada delavcu božičnica v sorazmerju s časom, prebitim na delu v navedenem koledarskem letu.

Ob upoštevanju citiranih določb podjetniške kolektivne pogodbe je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je do božičnice, ki je bila ostalim delavcem tožene stranke izplačana 20. 12. 2006, upravičena tudi tožnica. Tožnici je namreč delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 2. 1. 2007, omejitev, ki jo je sprejela uprava tožene stranke v sklepu z dne 14. 12. 2006 (B2), pa je v nasprotju s 155.a členom podjetniške kolektivne pogodbe. Na podlagi 155.a člena podjetniške kolektivne pogodbe je imela pravico do izplačila božičnice tudi tožnica. Ker je uprava tožene stranke s sklepom z dne 14. 12. 2006 (B2) to njeno pravico omejila, čeprav za takšno odločitev ni imela pravne podlage (podjetniška kolektivna pogodba določa minimum pravic delavcem, v katere delodajalec ne more poseči z enostransko odločitvijo), je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo vtoževano božičnico za leto 2006. Glede na določbo drugega odstavka 155. člena podjetniške kolektivne pogodbe je božičnica prejemek, ki pripada delavcem tožene stranke v sorazmerju s časom, prebitim na delu v določenem koledarskem letu, tako da ni nobene pravne podlage za razlikovanje med delavci tožene stranke, ki so pri toženi stranki v času plačila božičnice zaposleni in delavci, ki so v tem času zaposleni, vendar v postopku prenehanja delovnega razmerja. Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je bila tožnica v vsem letu 2006 zaposlena pri toženi stranki, je upravičena do vtoževane božičnice.

Pravilna je nadalje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do izplačila poslovne uspešnosti za leto 2006 (ki je bilo sicer izvršeno 29. 6. 2007, ko tožnica ni bila več v delovnem razmerju pri toženi stranki). Sklep uprave tožene stranke z dne 19. 6. 2007, ki je pravico do izplačila dela plače iz naslova rezultatov poslovanja omejil le na delavce, ki so bili na dan 31. 12. 2006 v rednem delovnem razmerju in ki so v rednem delovnem razmerju pri toženi stranki tudi na dan izvedbe sklepa, je v nasprotju z 155. členom podjetniške kolektivne pogodbe, ki je dal delavcem pravico do izplačila dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja tožene stranke. Del plače iz tega naslova je bil odvisen od obdobja, v katerem je delavec soprispeval k uspešnosti poslovanja tožene stranke. Iz tretjega odstavka 155. člena podjetniške kolektivne pogodbe namreč izhaja, da delavcu, ki ni delal vse leto, pripada del plače iz drugega odstavka 155. člena podjetniške kolektivne pogodbe, sorazmerno obračunanim plačam za efektivni delovni čas. Na podlagi navedenega je potrebno zaključiti, da so do izplačila dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja tožene stranke za leto 2006 upravičeni tisti delavci, ki so v tem letu pri toženi stranki delali (oziroma v sorazmernem znesku, če delavec ni delal vse leto). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da uprava in reprezentativni sindikat ob sprejemu poslovnega načrta določita kriterije za določitev dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja (drugi odstavek 155. člena podjetniške kolektivne pogodbe), navedena določba pa upravi ne daje podlage, da bi določila, kateri izmed delavcev so upravičenci za izplačilo dela plače na podlagi delovne uspešnosti (kot je to storila uprava tožene stranke v II. točki sklepa z dne 19. 6. 2007 – B3). Bistveno za izplačilo tega dela plače je namreč dejstvo, če je delavec v letu, v katerem se ugotavlja uspešnost poslovanja, k tej uspešnosti prispeval. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila tožnica v vsem letu 2006 v delovnem razmerju pri toženi stranki, ji pripada tudi vtoževani del plače iz naslova uspešnosti poslovanja tožene stranke za leto 2006 in sicer v znesku, ki ga je obračunala tožena stranka in ki je bil med strankama tudi nesporno ugotovljen.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo delavskega direktorja pri toženi stranki. Ob ugotovitvi, da uprava tožene stranke ni imela pravne podlage za omejitev pravice do izplačila božičnice in dela plače iz uspešnosti poslovanja za 2006 delavcem, ki so bili v postopku prenehanja delovnega razmerja (oziroma ki so bili v delovnem razmerju na dan izvedbe sklepa z dne 19. 6. 2007 – B3) tudi zaslišanje delavskega direktorja ne bi imelo vpliva na odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka. Na tožničino pravico do izplačila terjatev, ki ju vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, nima vpliva niti ravnanje sindikata pri toženi stranki, ki se je po navedbah tožene stranke strinjal s takšnim obravnavanjem delavcev, kot ga je imela tožena stranka.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker glavnična denarna terjatev tožnice, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, ne dosega revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) in določbo 32. člena ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.