Jedro

Listina o začetku postopka v obravnavani izvršilni zadevi je upnikov predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 18. 11. 2025, ki pa tudi po presoji višjega sodišča z vidika zahtevka oziroma dolžnikove možnosti dobiti zadostne informacije o zahtevku, ni skladen z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov. V izvršilnem predlogu je sicer glavnica zneskovno opredeljena (413,07 EUR, to je 3 x po 137,69 EUR), vendar pa je že sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da zahtevek ni ustrezno utemeljen. Res je, kar navaja pritožba, da je upnik določno označil verodostojne listine (vrsta, številka in datum izdaje posameznih listin - faktur). Vendar pa ob tem v obrazcu predloga za izvršbo v za to predpisani rubriki ni navedel oziroma določno opredelil tudi temelja samega zahtevka. Zadnje je predpisana sestavina predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine od novele ZIZ-L dalje, pri čemer je bila določba v zakon vnesena prav zaradi uskladitve z zahtevami Uredbe. Kljub temu, da je bil predmetni upnikov predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložen že po uveljavitvi novele ZIZ-L in je bil obrazec predloga za izvršbo prilagojen zakonski spremembi, pa v njem ni določno označeno, na kateri pravni podlagi so bile izdane zadevne verodostojne listine (fakture). Zgolj oznaka le-teh za ustrezno utemeljitev zahtevka ne zadošča. Zato upnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bil v obravnavani zadevi zahtevek točno opredeljen, češ da se je nanašal na konkretne račune, ki so bili dolžniku že poslani in je bil z njimi seznanjen. Ob dejstvu, da verodostojne listine izvršilnemu predlogu niso bile priložene (ker to skladno s petim odstavkom 41. člena ZIZ niti ni bilo potrebno), upnik pa tudi ni določno opredelil temelja zahtevka, ni mogoče šteti, da je dolžnik dobil zadostne informacije o zahtevku. Glede glavnice iz pojasnjenega razloga sklepa o izvršbi VL 100971/2025 z dne 18. 11. 2025 ni mogoče potrditi kot evropski nalog za izvršbo.

Enaka ugotovitev pa velja tudi glede zakonskih zamudnih obresti in stroškov postopka, čeprav se sicer po 8. členu Uredbe kot evropski nalog za izvršbo lahko potrdijo tudi le posamezni deli sodne odločbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Upnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika z dne 13. 1. 2026 za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo na podlagi sklepa o izvršbi VL 100971/2025 z dne 18. 11. 2025.

2.Upnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da predlog za izvršbo ne vsebuje dovolj natančne opredelitve zahtevka v smislu 16. člena Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju: Uredba). Navaja, da predlog za izvršbo, vložen na predpisanem obrazcu, vsebuje naslednje elemente: - faktura št. 000 z dne 31. 3. 2024, zapadlost 30. 4. 2024, znesek 137,69 EUR, - faktura št. 001 z dne 30. 4. 2024, zapadlost 30. 5. 2024, znesek 137,69 EUR, - faktura št. 002 z dne 31. 5. 2024, zapadlost 30. 6. 2024, znesek 137,69 EUR. Za vsako kategorijo so navedeni oznaka in številka fakture, datum nastanka, datum zapadlosti ter znesek. Predlog torej vsebuje imena in naslove strank, znesek zahtevka ter utemeljitev zahtevka (konkretne fakture z identifikacijskimi oznakami), kar po 16. členu Uredbe zadošča za kvalifikacijo kot listina o začetku postopka z zadostnimi informacijami za dolžnika. Da bi postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine zadostil pogojem Uredbe, je bila z novelo Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), ZIZ-L, dopolnjena določba 41. člena ZIZ, ki je v predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine dodala obvezno polje "opredelitev temelja zahtevka in oznaka." Predlog upnika z dne 18. 11. 2025 to polje vsebuje in je bil vložen po uveljavitvi spremenjenega obrazca COVL. Zakonodajalec je s to dopolnitvijo zagotovil skladnost predloga z minimalnimi standardi Uredbe. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče v izpodbijanem sklepu, je zastarela in ne pokriva vseh vidikov. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu I Ip 250/2023 z dne 22. 3. 2023 navedlo, da vsak popoln predlog za izvršbo sicer avtomatično ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji iz Uredbe, ampak mora biti zahtevek opredeljen, da bi bili pogoji izpolnjeni. V konkretni zadevi je bil zahtevek točno opredeljen, saj se je nanašal na konkretne račune, ki so bili dolžniku že poslani in je bil z njimi seznanjen. Dolžnik je tudi oseba, ki ima sedež v Sloveniji, in posledično je (oziroma bi moral biti) seznanjen s slovenskim pravnim redom ter se je torej zavedal posledic, če na izdan sklep o izvršbi ne odreagira.

3.V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da obrestna mera ni konkretno določena, upnik opozarja na besedilo 16. člena Uredbe, ki pri zahtevah glede informacij o obrestih izrecno določa izjemo: "če se po zakonodaji države članice izvora z zakonom določene obresti avtomatično dodajo glavnici." Zakonske zamudne obresti v Republiki Slovenijo so urejene z Zakonom o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (v nadaljevanju: ZPOMZO-1) in se v celoti določajo z zakonom ter tečejo avtomatično od dneva zamude. Niso pogodbeno dogovorjene, temveč zakonsko predpisane. Zato sklicevanje na zakon v predlogu za izvršbo popolnoma ustreza zahtevi iz 16. člena Uredbe in potrditve te terjatve kot evropski izvršilni nalog ni mogoče zavrniti iz tega razloga. V zvezi z ugotovitvijo sodišča o nekokretiziranosti zahtevka glede stroškov pa upnik poudarja, da so stroški v višini 44,00 EUR bili odmerjeni s sklepom o izvršbi na podlagi Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) in veljavne taksne tarife, torej po zakonu predpisanem mehanizmu. Odmera stroškov na podlagi predpisane taksne tarife po definiciji iz 4. člena Uredbe spada pod pojem sodba (tj. odločba, ki vključuje odmero stroškov). Po 8. členu Uredbe se v primeru, če pogoji Uredbe niso izpolnjeni le za nekatere dele odločbe, za te dele izda delno potrdilo o evropskem izvršilnem nalogu. Sodišče bi zato moralo vsaj za nesporen del zahtevka (glavnica treh faktur) izdati delno potrdilo.

4.Upnik ni imel nikakršnega vpliva na vsebino pravnega pouka sklepa o izvršbi (17. člen Uredbe), saj ga je sestavilo in vključilo v sklep isto sodišče, ki je nato prav iz tega razloga zavrnilo predlog za evropski izvršilni nalog. Takšna razlaga je v nasprotju z načelom pravne varnosti in z namenom Uredbe, ki je zagotoviti učinkovit dostop upnikov do izvršbe v državah članicah. Kot opozarja strokovna literatura, "ne vidim razloga, da taisto sodišče upniku zavrne predlog za potrditev sklepa kot evropski izvršilni nalog" (Volk D., Pravna praksa, št. 14/2019). Upnik je bil pri pripravi predloga za izvršbo omejen s predpisanim obrazcem COVL, na katerega vsebino ni imel vpliva. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in naloži sodišču prve stopnje, da izda potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo na podlagi sklepa o izvršbi VL 100971/2025 z dne 18. 11. 2025, podredno pa vsaj za glavnico v višini 412,47 EUR. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

7.Sodišče prve stopnje je predlog upnika za potrditev sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 100971/2025 z dne 18. 11. 2025 kot evropski nalog za izvršbo zavrnilo, ker je ocenilo, da upnikov zahtevek ni v dovolj konkretiziran. Eden od pogojev za potrditev sodne odločbe kot evropski nalog za izvršbo, ki sicer po Uredbi pride v poštev le za izvršilne naslove o nespornih zahtevkih, je namreč, da je bila odločba izdana v postopku, v katerem je dolžnik dobil zadostne infomacije o zahtevku (prvi odstavek 16. člena Uredbe). V ta namen mora listina o začetku postopka ali enkovredna listina skladno z drugim odstavkom 16. člena Uredbe vsebovati: a) imena in naslove strank; b) znesek zahtevka, c) če se zahtevajo obresti na zahtevek, obrestno mero in obdobje, za katero se zahtevajo obresti, razen če se po zakonodaji države članice izvora z zakonom določene obresti samodejno dodajo glavnici; d) utemeljitev zahtevka.

8.Listina o začetku postopka v obravnavani izvršilni zadevi je upnikov predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 18. 11. 2025, ki pa tudi po presoji višjega sodišča z vidika zahtevka oziroma dolžnikove možnosti dobiti zadostne informacije o zahtevku, ni skladen z Uredbo. V izvršilnem predlogu je sicer glavnica zneskovno opredeljena (413,07 EUR, to je 3 x po 137,69 EUR), vendar pa je že sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da zahtevek ni ustrezno utemeljen. Res je, kar navaja pritožba, da je upnik določno označil verodostojne listine (vrsta, številka in datum izdaje posameznih listin - faktur). Vendar pa ob tem v obrazcu predloga za izvršbo v za to predpisani rubriki ni navedel oziroma določno opredelil tudi temelja samega zahtevka. Zadnje je predpisana sestavina predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine od novele ZIZ-L¹ dalje (prim. četrta alineja drugega odstavka 41. člena ZIZ), pri čemer je bila določba v zakon vnesena prav zaradi uskladitve z zahtevami Uredbe. Kljub temu, da je bil predmetni upnikov predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložen že po uveljavitvi novele ZIZ-L in je bil obrazec predloga za izvršbo prilagojen zakonski spremembi, pa v njem ni določno označeno, na kateri pravni podlagi so bile izdane zadevne verodostojne listine (fakture). Zgolj oznaka le-teh za ustrezno utemeljitev zahtevka ne zadošča. Zato upnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bil v obravnavani zadevi zahtevek točno opredeljen, češ da se je nanašal na konkretne račune, ki so bili dolžniku že poslani in je bil z njimi seznanjen. Ob dejstvu, da verodostojne listine izvršilnemu predlogu niso bile priložene (ker to skladno s petim odstavkom 41. člena ZIZ niti ni bilo potrebno), upnik pa tudi ni določno opredelil temelja zahtevka, ni mogoče šteti, da je dolžnik dobil zadostne informacije o zahtevku. Glede glavnice iz pojasnjenega razloga sklepa o izvršbi VL 100971/2025 z dne 18. 11. 2025 ni mogoče potrditi kot evropski nalog za izvršbo.

9.Enaka ugotovitev pa velja tudi glede zakonskih zamudnih obresti in stroškov postopka, čeprav se sicer po 8. členu Uredbe kot evropski nalog za izvršbo lahko potrdijo tudi le posamezni deli sodne odločbe.

10.Iz že zgoraj citirane točke c) 16. člena Uredbe izhaja, da mora upnik v primeru, če zahteva tudi zamudne obresti na zahtevek, navesti obrestno mero in obdobje, za katero se zahtevajo obresti, razen če se po zakonodaji države članice izvora z zakonom določene obresti samodejno dodajo h glavnici. Višje sodišče se pridružuje stališču tistega dela teorije, ki meni, da je obrestno mero treba navesti tudi v primeru zahtevka zakonskih zamudnih obresti, sklicevanje na zakon ne zadošča. Kot navaja Galič, se namreč ni mogoče opreti na izjemo od pravila iz 16. c) točke Uredbe, predvideno za položaj, če se po zakonodaji države članice izvora z zakonom določene obresti samodejno dodajo glavnici. Navedena izjema, ker je v določbi 16. c) točke Uredbe govora o domačem pravu (lex fori), se nanaša na procesno pravo, v slovenskem civilnem procesnem pravu pa velja načelo dispozitivnosti in tako sodišče obresti prisodi le, če jih upnik zahteva². Glede na pojasnjeno po tem stališču ni pravno pomembno, kar izpostavlja pritožba, da se v Republiki Sloveniji po materialnem pravu obresti samodejno pripisujejo glavnici od dneva zamude dalje, ter da so urejene z ZPOMZO-1. Bistveno je, da ni samodejnosti v civilnem procesnem pravu.

11.Končno pa sklepa o izvršbi VL 100971/2025 z dne 18. 11. 2025 ni mogoče potrditi kot evropski nalog za izvršbo niti v delu, ki se nanaša na stroške izvršilnega postopka. V listini o začetku postopka, to je v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, namreč stroškovni zahtevek ni konkretno, zneskovno opredeljen, navedeno je le, da upnik zahteva povrnitev sodne takse za predlog in sklep. Takšen zahtevek pa z vidika 16. člena Uredbe ni ustrezen, česar ne spremeni niti dejstvo, da je znesek stroškov naveden v samem sklepu o izvršbi, niti okoliščina, da je višina sodne takse predpisana v ZST-1. Res sodišče stroške sodne takse odmeri skladno z veljavno tarifo ZST-1, vendar to ne vpliva na zahtevo Uredbe, da mora biti toženec s konkretnim zahtevkom seznanjen že v sami listini o začetku postopka. S tem v zvezi se upnik neutemeljeno sklicuje tudi na opredelitev pojma sodba oziroma sodna odločba v 4. členu Uredbe, češ da ta pojem vsebuje tudi odmero stroškov po sodišču, saj je ključno, ali ima zadostne informacije o zatevku sama listina o začetku postopka in ne nato šele sodna odločba. Na tem mestu višje sodišče še dodaja, da so pri izvršbi na podlagi verodostojne listine sicer določene posebnosti v zvezi s priglašanjem stroškov, saj se izvršilni predlogi vlagajo na standardiziranih obrazcih, skladno s Pravilnikom o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka³ v zvezi z Navodilom za izpolnjevanju obrazca za predlog za izvršbo, ki je priloga št. 7 Pravilnika. Vendar pa dejstvo, da je predlog vložen skladno s Pravilnikom oziroma Navodilom, še ne pomeni nujno, da je tak predlog tudi skladen z zahtevami iz 16. člena Uredbe.

12.Predlog upnika za potrditev sklepa o izvršbi VL 100971/2025 z dne 18. 11. 2025 kot evropski nalog za izvršbo je tako sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, in sicer zaradi neskladnosti predloga za izvršbo s 16. členom Uredbe. Razlog za zavrnitev torej ni bil morebiten neustrezen pravni pouk v sklepu o izvršbi (prim. 17. člen Uredbe), zato so pritožbene navedbe v tej smeri odveč in se višje sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1.Kolikor upnik navaja, da je bil pri pripravi predloga za izvršbo omejen s predpisanim obrazcem COVL, na vsebino katerega ni imel vpliva, pa višje sodišče odgovarja, da je upnik glede na vsebino prilagojenega obrazca izvršilnega predloga temelj glavnice zahtevka imel možnost določno označiti. Obrazec namreč od uveljavitve novele ZIZ-L to omogoča, pri čemer je, kot rečeno, do spremembe prišlo ravno zaradi uskladitve z zahtevami Uredbe. Sicer pa tudi okoliščina, da je upnik vezan na vsebino obrazca predloga za izvršbo, ne more biti argument za potrditev sklepa o izvršbi kot evropski nalog za izvršbo, če niso izpolnjene minimalne zahteve Uredbe.

2.Po povedanem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Višje sodišče ni našlo niti nobenih uradno upoštvenih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

3.Glede na neuspeh s pritožbo upnik krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Uradni list, RS, št. 11/2018 z dne 23. 2. 20218. Novela je začela veljati dne 25. 3. 2018.

2Povzeto po Galič A. v: Galič A., Betetto N., Evropsko civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2011, str. 131 in 132. Drugače, to je, da za potrditev sodne odločbe evropski nalog za izvršbo zadošča sklicevanje na zakonske zamudne obresti, meni Rijavčeva.

3Ur. l. RS, št. 104/11 in naslednji.