Jedro

Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči spornega dne, ko je kot zaposleni pri prvotoženi stranki opravljal delo gozdarja sekača. V postopku je zatrjeval, da se je pri prepenjanju lesa za panj ujeti bor sprostil in tožnika, ki je stal na nasprotni strani, da bi zamenjal smer zbiranja hlodov s prevezom, udaril v nogo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na naravo dela, ki ga je tožnik opravljal za toženo stranko, skladno s 150. členom OZ podana objektivna odškodninska odgovornost prvotožene stranke, in da je k nastanku škodnega dogodka zaradi kršitev pravil varnega dela prispeval tudi tožnik. Njegov soprispevek je pravilno ocenilo na 20 %, ker je s svojo pozicijo pri prepenjanju lesa kršil pravila varnega dela. Ugotovitve izvedenca, da so nesreče v gozdu pogoste, da že majhna nepozornost lahko povzroči nesrečo in da tudi izkušeni delavci kaj spregledajo, kažejo na to, da je delo, ki ga je opravljal tožnik za toženo stranko, res nevarno, zato je ugotovljeni soprispevek v višini 20 % primeren.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se II. točka izreka glasi: "II. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki solidarno povrniti stroške postopka v višini 105,75 EUR, tožeča stranka je prvotoženi stranki dolžna povrniti 3.959,16 EUR, drugotoženi stranki pa 288,00 EUR, vse v roku 15 dni, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila."

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Toženi stranki sami krijeta stroške pritožb.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženima strankama naložilo, da sta dolžni v roku 15 dni tožniku solidarno plačati odškodnino v višini 995,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženima strankama povrniti stroške postopka v višini 4.141,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka, se pritožujeta obe toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbama ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka toženih strank, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvotožena stranka v pritožbi kot napačno izpostavlja odločitev sodišča prve stopnje, da za škodni dogodek v 80 % odgovarja prvotožena stranka. Poudarja, da je sodišče izhajalo iz objektivne odgovornosti, tožnik pa je sam zakrivil kritično situacijo in kršil več pravil varnega dela v gozdu, zato je porazdelitev odgovornosti neustrezna in v nasprotju s sodno prakso. Sodba je arbitrarna in se je ne da preizkusiti. Meni, da sodišče ne bi smelo zaslišati izvedenca, saj je njegovo zaslišanje predlagal tožnik za ugotavljanje krivdnega ravnanja tožene stranke, kar ni bilo predmet izvedenskega mnenja. Postavitve izvedenca tožnik sicer ni predlagal. Navaja, da je izvedenec ugotovil, da tožnik ni ravnal skladno s pravili varnega dela v gozdu in se je samoiniciativno odločil opraviti delo, ki ni spadalo med njegove naloge in tudi ni bilo potrebno. Očitno je spregledal napetost hloda št. 2, kar sta pojasnili tudi priči A.A. in B.B.. Tožnik bi moral ravnati s povečano pazljivostjo in skrbnostjo. Meni, da sodišče ni ustrezno upoštevalo izvedenskega mnenja in je tožnikov soprispevek k nastanku nezgode ocenilo prenizko. Ugotovitev izvedenca, da je takih nesreč v gozdu veliko in da tudi izkušeni delavci kdaj kaj spregledajo, po mnenju prvotožene stranke ne more biti argument za tako nizek soprispevek, saj bi tožnik glede na veliko število nesreč kvečjemu moral biti še bolj pazljiv. Poudarja, da je tožnik v celoti sam kriv za nesrečo, saj je bil za delo ustrezno usposobljen in je imel večletne izkušnje. Ni se prepričal, kaj počne traktorist, čeprav je poznal njegovo delo, v konkretnem primeru pa ne obstajajo niti druge okoliščine, ki bi vplivale na nesrečo (npr. vreme) ali krivda tožene stranke. Sodišče izvedenčevih ugotovitev ni upoštevalo, zato je dokazna ocena pomanjkljiva, sodba pa protispisna in brez odločilnih dejstev. Tudi ugotovitev, da pomoč traktoristu ob končanem delu ni bila izključena, je protispisna. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do navedbe izvedenca, da bi morala sekač in traktorist ločeno opravljati vsak svoje delo in da traktorist le izjemoma potrebuje pomoč sekača, in da v tem primeru ni šlo za tako izjemo - podobno je povedala priča B.B.. Meni, da sodišče ne bi smelo mimo ugotovitev izvedenca drugače ugotavljati dejanskega stanja in relevantnih dejstev v zvezi s tem. Dejstvo skupinske norme, navedene na delovnem nalogu, ne pomeni, da delavci skupaj opravljajo delo. Sodišče izjave B.B. ni ustrezno upoštevalo, temveč je odločitev oprlo na pričanje C.C. in tožnika, za katerega je sicer navedlo, da je neverodostojen. Sodba je zato sama s seboj v nasprotju. Navaja, da sodišče v izpodbijani sodbi ni utemeljilo, v čem je odgovornost tožene stranke. Meni, da je napačna tudi odločitev glede pravdnih stroškov. Tožnik je s svojim zahtevkom uspel v sorazmerno majhnem delu, zato bi mu sodišče prve stopnje moralo naložiti v plačilo vse stroške obeh toženih strank. Tudi sicer je izrek sodbe glede stroškov nerazumljiv in neizvršljiv, saj iz sodbe ne izhaja obveznost, koliko tožnik posebej dolguje prvotoženi in koliko drugotoženi stranki. Navaja, da je sodišče prve stopnje že izplačano odškodnino v ponovljenem postopku napačno valoriziralo (potem, ko v prvem postopku valorizacije ni opravilo). Priglaša pritožbene stroške.

3. Drugotožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je za škodni dogodek tožnik soodgovoren le v 20 %. Meni, da je tožnikov prispevek vsaj 40 %, pri tem pa navaja sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 72/2007 in II Ips 750/2005. Navaja, da je izrek o pravdnih stroških napačen, saj je sodišče pravdne stroške toženih strank obračunalo v skupnem znesku in ga naložilo v plačilo tožniku. Sodišče bi moralo ločeno odmeriti stroške za vsako toženo stranko posebej. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba prvotožene stranke, niti tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

6. V izpodbijanem delu sodbe ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba jasno in podrobno obrazložena, in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in zavzetih stališčih. Razlogi sodbe tudi niso med seboj v nasprotju, pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe pa je možen, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je zaključek o obstoju odgovornosti prvotožene stranke ustrezno pojasnilo. Kot izhaja iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je izhajalo iz objektivne odgovornosti, saj se na podlagi 3. člena Pravilnika o varstvu pri delu v gozdarstvu (Ur. l. SRS, št. 15/1979 in nadalj.) podiranje drevja, izdelava gozdnih asortimentov in delo pri skladiščenju lesa šteje za delo z večjo nevarnostjo za poškodbe in zdravstvene okvare. Hkrati je ugotovilo obstoj tožnikovega soprispevka k nastanku škode v višini 20 %, pri svoji odločitvi o porazdelitvi odgovornosti za nastanek škodnega dogodka pa je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tudi izvedensko mnenje izvedenca za gozdarstvo D.D. z dne 19. 9. 2016. 7. Neutemeljene so pritožbene navedbe prvotožene stranke o protispisnosti zaključka, da tožnikova pomoč traktoristu ob končanem delu ni bila izključena. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da se je nesreča pripetila na skupnem delovišču prvotožene stranke kot naročnika in izvajalca E.E., pri čemer je prvotožena stranka izvajalcu izdala delovni nalog s skupinsko normo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem izpovedi tožnika in prič C.C., E.E., B.B. in A.A. pravilno zaključilo, da je pomoč med sekači in traktoristi logična, čeprav v principu delajo ločeno. Kot izhaja iz izpovedi navedenih prič, je bila pomoč med sekači in traktoristi v primeru skupinske norme utečena praksa. Ob takem dokaznem zaključku sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo izvedenčeve splošne navedbe v pisnem izvedenskem mnenju, da traktorist le izjemoma potrebuje pomoč sekača in da v konkretnem primeru ni šlo za tako izjemo. Izvedenec je svoje pisno mnenje podal na splošno, sodišče prve stopnje pa je ob tem utemeljeno ugotavljalo tudi konkretno dejansko stanje, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Prvotožena stranka se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, česar pa ne more uveljavljati kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pravilnost odločitve pa pritožbeno sodišče presoja tudi v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

8. Tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zaslišati izvedenca, niso utemeljene. V kolikor prvotožena stranka sodišču prve stopnje s tem navedbami očita kršitev 253. člena ZPP, tega ni mogoče upoštevati, saj bi lahko to kršitev prvotožena stranka skladno z 286.b členom ZPP uveljavljala neposredno na naroku, na katerem je bil izvedenec zaslišan. Sicer pa Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) v 62. členu posebej določa, da lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Sodišče prve stopnje je s sklepom, opr, št. Pd 85/2016 z dne 26. 8. 2016 imenovalo izvedenca za gozdarstvo D.D. in mu naložilo, da poda izvid in mnenje, ali je bilo tožnikovo ravnanje 26. 3. 2010 pri prepenjanju lesa pri vleki v gozdu v skladu s pravili varnega dela, o čemer je izvedenec podal pisno izvedensko mnenje z dne 19. 9. 2016. Ker je sodišče prve stopnje očitno ocenilo, da le na podlagi pisnega izvedenskega mnenja ne more ugotoviti vseh dejstev, pomembnih za odločitev (v zvezi z morebitnim tožnikovim soprispevkom k nastali nezgodi), je izvedenca še zaslišalo. Dolžnost zaslišanja izvedenca izvira tudi iz prvega odstavka 253. člena ZPP, ki določa, da sodišče odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo na ustni obravnavi ali pa naj ju da tudi pisno pred obravnavo. Tudi prvi odstavek 252. člena ZPP določa, da sodišče vodi dokazovanje z izvedenci, označi izvedencu predmet, ki naj ga pregleda, mu postavlja vprašanja in zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja. Citirane določbe torej sodišču nalagajo, da v okviru sklepa o postavitvi izvedenca, zahteva od izvedenca v primeru pisnega izvida tudi ustno dopolnitev mnenja, če je to seveda zaradi nejasnosti, pomanjkljivosti ali razlik od drugih mnenj, potrebno. Za ustno dopolnitev izvedenskega mnenja oz. za zaslišanje izvedenca sodišče torej ne potrebuje posebnega dokaznega predloga pravdnih strank, zato so neutemeljene pritožbene navedbe prvotožene stranke, da sodišče izvedenca ne bi smelo zaslišati.

9. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči 26. 3. 2010, ko je kot zaposleni pri prvotoženi stranki opravljal delo gozdarja sekača. V postopku je zatrjeval, da se je pri prepenjanju lesa za panj ujeti bor sprostil in tožnika, ki je stal na nasprotni strani, da bi zamenjal smer zbiranja hlodov s prevezom, udaril v nogo. Odškodnino zahteva od prvotožene stranke kot svojega delodajalca na podlagi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.) in od drugotožene stranke, pri kateri je imela prvotožena stranka sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti, na podlagi 965. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.). Tožnik je sprva zatrjeval objektivno odškodninsko odgovornost prvotožene stranke, ki je opredeljena v drugem odstavku 131. člena OZ. Ta določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Kasneje, po koncu prve obravnave, je pričel zatrjevati tudi krivdno odgovornost, česar pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo pri presoji temelja odškodninske odgovornosti toženih strank, zato so nasprotne pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

10. Prvotožena stranka je kot naročnik z izvajalcem E.E. s. p. sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 24. 7. 2005 in pisni sporazum o organiziranju in izvajanju varnega dela in skupnih ukrepih na deloviščih z dne 28. 4. 2006 (B10). Tožnikova naloga je bila sečnja, vendar pomoč traktoristu ob končanem delu ni bila izključena, saj je v opisu tožnikovega delovnega mesta (B12) kot delovna naloga poleg sečnje navedeno tudi prepenjanje lesa. Da je med tožnikove delovne naloge sodilo tudi prepenjanje lesa, izhaja tudi iz izpovedi tožnika ter prič C.C. (ki je izpovedal, da je bila njuna naloga - torej tudi naloga tožnika - tudi pomoč pri zapenjanju hlodov, da se je to samo po sebi razumelo, ker je bila norma skupna), E.E. (ki je izpovedal, da pri zapenjanju debla pomagajo tudi sekači, zlasti če je norma skupna) in B.B. (ki je izpovedal, da v principu sicer delajo ločeno, vendar si tudi pomagajo). Tudi A.A. je izpovedal, da je v praksi možno, da si med seboj (sekači in traktorist) pomagajo. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je prepenjanje lesa sodilo med tožnikove delovne naloge.

11. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je glede na naravo dela, ki ga je tožnik opravljal za toženo stranko, skladno s 150. členom OZ podana objektivna odškodninska odgovornost prvotožene stranke, in da je k nastanku škodnega dogodka zaradi kršitev pravil varnega dela prispeval tudi tožnik. Njegov soprispevek je pravilno ocenilo na 20 %, ker je s svojo pozicijo pri prepenjanju lesa kršil pravila varnega dela. Ugotovitve izvedenca, da so nesreče v gozdu pogoste, da že majhna nepozornost lahko povzroči nesrečo in da tudi izkušeni delavci kaj spregledajo, kažejo na to, da je delo, ki ga je opravljal tožnik za toženo stranko, res nevarno, zato je ugotovljeni soprispevek v višini 20 % primeren. Niso utemeljene pritožbene navedbe toženih strank, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti višji soprispevek tožnika. Kot že navedeno, tožnik ni samoiniciativno pomagal traktoristu, mogoče pa mu je očitati, da bi moral biti izbiri kraja, na katerem je stal pri opravljanju svojega dela, še bolj pazljiv in skrben.

12. Drugotožena stranka se neutemeljeno sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 72/2007 in II Ips 750/2005, saj sta sekača v citiranih primerih huje kršila pravila varnega dela, zato je bil njun soprispevek (30 %) utemeljeno ocenjen višje kot v konkretnem primeru.

13. Sodišče je pri odmeri pravičnega zneska odškodnine (zoper katerega se toženi stranki ne pritožujeta) utemeljeno upoštevalo odškodnino, ki je bila tožniku s strani drugotožene stranke že izplačana pred pravdo (dne 4. 9. 2013), v valoriziranem znesku na dan sojenja (28. 10. 2016). Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznano utrpelo nepremoženjsko škodo in se odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ). Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, zato je treba po drugi strani upoštevati tudi realno vrednost že izplačanega zneska na enak način, to je z valorizacijo1. 14. Neutemeljene so pritožbene navedbe prvotožene stranke, da bi sodišče moralo tožniku v plačilo naložiti vse pravdne stroške toženih strank, ker je uspel v sorazmerno majhnem delu svojega zahtevka. Skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP lahko sodišče v primeru, ko pravdna stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Za uporabo tretjega odstavka 154. člena ZPP (skladno s katerim lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški) v konkretnem primeru ni bilo pogojev.

15. Toženi stranki pa utemeljeno navajata, da bi sodišče prve stopnje stroške postopka moralo odmeriti ločeno za vsako toženo stranko posebej. Glede na izračun sodišča prve stopnje, ki mu toženi stranki ne oporekata, je potrebno II. točko izreka izpodbijane sodbe preoblikovati tako, da je tožnik upravičen do pravdnih stroškov v višini 105,75 EUR, ki sta mu jih dolžni solidarno povrniti toženi stranki, tožnik je prvotoženi stranki dolžan povrniti 3.959,16 EUR, drugotoženi stranki pa 288,00 EUR.

16. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama toženih strank delno ugodilo (na podlagi pete alinee 358. člena ZPP) ter delno spremenilo izpodbijani del sodbe (I. točko izreka), tako kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem delu je na podlagi 353. člena ZPP ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbi toženih stranki ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Toženi stranki sta s pritožbama uspeli v zanemarljivo majhnem delu (izpodbijani del sodbe se glede odločitve o stroških spreminja le oblikovno, ne pa tudi v prisojenih zneskih), zato sami krijeta stroške pritožb. 1 Takšno je tudi stališče ustaljene sodne prakse, prim. odločitve VS RS v zadevah opr. št. II Ips 956/94, II Ips 442/92, II Ips 252/97 in številne druge.