Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker prvotožena stranka (zavarovalnica) ni pravočasno predložila vseh dokazov, da je bila razdrta zavarovalna pogodba, sklenjena z drugotoženo stranko (delodajalcem), je sama povzročila nastanek pravdnih stroškov glede zahtevka, za katerega je tožeča stranka tožbo umaknila takoj, ko je prvotožena stranka predložila dokaze o razdrtju zavarovalne pogodbe, zato je dolžna povrniti stroške tožeči stranki.
Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tretjem odstavku (odločitvi o stroških postopka) spremeni tako, da se glasi: „Prvotožena stranka je dolžna tožniku povrniti separatne stroške v višini 694,20 EUR, v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.“
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka dne 19. 2. 2010 umaknila tožbo zoper prvotoženo stranko in zato postopek zoper prvotoženo stranko ustavilo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 906,72 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.
Tožeča stranka izpodbija 3 točko sklepa, kjer je sodišče tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov postopka prvotoženi stranki, v znesku 906,72 EUR in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni, na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP in prvotoženi stranki naloži povrnitev separatnih stroškov v višini 694,20 EUR. V pritožbi navaja, da je drugotožena stranka v predpravdnem postopku, ko je tožeča stranka odškodnino zahtevala samo od drugotožene stranke, le-ta izjavila da ima civilno odgovornost zavarovano pri prvotoženi stranki in ji je tudi predložila zavarovalno polico št. ... Prvotožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo navedla, da drugotožena stranka nima kritja, ker premije niso bile plačane, vendar za svojo trditev o neveljavnosti zavarovalne pogodbe ni predložila nobenega dokaza in se je kasneje tudi spustila v obravnavanje zadeve. Tožeča stranka zaradi takšnega ravnanja obeh toženih strank ni mogla sklepati na neobstoj kritja in neveljavnost zavarovalne pogodbe. Obvestila o neobstoju zavarovalnega kritja (priloga B1 – dopis z dne 15. 12. 2010), pa zaradi pomanjkanja ustreznih dokazil, ni mogoče šteti za izpolnitev zahtevka. Tožeča stranka meni, da je prvotožena stranka po lastni krivdi zavlačevala postopek in delala stroške tožeči stranki, kakor tudi sebi. Vsekakor ji zaradi tega ne gre nagrada po tarifni številki 3102, v znesku 694,00 EUR ter pripadajoči DDV ter potni stroški. Sodišče je šele, po izvedbi prvega naroka za glavno obravnavo, pozvalo prvotoženo stranko, da predloži vse relevantne listine, medtem, ko je takšen predlog za predložitev listin, tožnik podal v vsaki svoji vlogi. Ko je prvotožena stranka dne 29. 9. 2010 končno predložila dokaze, ki so dejansko potrjevali njene trditve o neobstoju kritja in je bilo jasno, da tožba zoper njo ni več smiselna, jo je tožeča stranka takoj umaknila in se s tem izognila večjim stroškom. Pritožba poudarja, da je tožeča stranka v vseh svojih vlogah pozivala prvotoženo stranko, da naj predloži vse listine o neobstoju zavarovalnega kritja, ki jih predpisuje četrti odstavek 937. člena OZ. Prvotožena stranka pa teh listin sodišču ni predložila in ker je od drugotožene stranke tožeča stranka prejela fotokopijo zavarovalne police, je vsekakor predpostavljala, da zavarovalno kritje obstoji. Hkrati je sodišču, skladno z določilom 227. člena ZPP predlagala, da naj prvotoženi stranki naloži, da predloži vsa dokazila, ki jih predvideva četrti odstavek 937. člena OZ. Prvotožena stranka je z listinami, ki jih je predložila šele v vlogah z dne 27. in 29. 9. 2010, razpolagala že ves čas postopka. Tožeča stranka je v pritožbi poudarila, da v kolikor bi jih prvotožena stranka predložila že v predpravdnem postopku oziroma v odgovoru na tožbo, je tožeča stranka sploh ne bi tožila. Glede na vse okoliščine je tožeča stranka mnenja, da bi moralo sodišče stroške odmeriti po prvem odstavku 156. člena ZPP.
Pritožba je utemeljena.
Po določbi prvega odstavka 156. člena ZPP je mogoče stroške postopka, ne glede na izid pravde, naložiti pravdni stranki, če jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je primerilo njej. Kriterij krivde je korektiv temeljnega pravila o povrnitvi pravdnih stroškov – kriterija uspeha v pravdi. Nepravično bi bilo, če bi morala stranka, ki je izgubila pravdo, nasprotni stranki povrniti stroške, ki jih je ta povzročila s svojim krivdnim ravnanjem. Pojem krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP zajema dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka. Sankcija za takšno ravnanje je dvojna: ne samo, da mora stranka nasprotni stranki povrniti stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi, ampak mora nositi tudi svoje lastne stroške, ki bi sicer, po načelu uspeha, morda bremenili nasprotno stranko.
Tožeča stranka pravilno opozarja, da ji je sodišče prve stopnje nepravilno naložilo plačilo stroškov postopka po prvem odstavku 158. člena ZPP in pri tem ni upoštevalo, da je prvotožena stranka predložila dokaze za svoje trditve o neveljavnosti zavarovalne pogodbe šele po pozivu sodišča dne 29. 9. 2010, čeprav je s temi dokazi ves čas razpolagala, pa jih ni predložila že prej in zato ni navedla nobenega opravičljivega razloga.
Tožeča stranka je potem, ko je prvotožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena z drugotoženo stranko razveljavljena dne 21. 1. 2009, na podlagi 937. člena Obligacijskega zakonika predlagala, da prvotožena stranka predloži dokaze o razdrtju pogodbe (opozorilo o razdrtju zavarovalne pogodbe, izjavo o razdrtju zavarovalne pogodbe, dokaz o priporočeni pošiljki opozorila in obvestila o zapadlosti premij), saj po mnenju tožeče stranke predložen dopis z dne 15. 12. 2009, s strani prvotožene stranke, ni dokazoval razdrtja zavarovalnega jamstva. Prvotožena stranka je dejansko navedene dokaze predložila šele po pozivu sodišča, z vlogama dne 27. 9. 2010 in 15. 10. 2010. Na podlagi predloženih dokazov prvotožene stranke, pa je nato tožeča stranka dne 19. 10. 2010 predlagala umik tožbe z odpovedjo tožbenemu zahtevku zoper prvotoženo stranko glede na to, da je na podlagi predloženih dokazov prvotožene stranke (z dne 27. 9. 2010 in 15. 10. 2010) ugotovila, da je prvotožena stranka pravilno odpovedala zavarovalno pogodbo, skladno s četrtim odstavkom 937. člena OZ. Tožeča stranka je torej umaknila tožbo zoper prvotoženo stranko, hkrati pa je priglasila pravdne stroške, sklicujoč se na prvi odstavek 156. člena ZPP, ker je menila, da bi prvotožena stranka navedene dokaze, ki jih je predložila z vlogama dne 27. 9. 2010 in 15. 10. 2010, lahko predložila že v predsodnem postopku oziroma sočasno z odgovorom na tožbo, saj je z navedenimi dokazi razpolagala že ves čas postopka.
Pritožbeno sodišče zaključuje, da ker prvotožena stranka ni pravočasno predložila vseh dokazov, da je bila razdrta zavarovalna pogodba, sklenjena z drugotoženo stranko je sama povzročila nastanek pravdnih stroškov glede zahtevka, za katerega je tožeča stranka tožbo umaknila takoj, ko je prvotožena stranka predložila dokaze o razdrtju zavarovalne pogodbe, zato je dolžna povrniti stroške tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je zato napačno uporabilo materialno pravo, ko je po ustavitvi postopka zoper prvotoženo stranko odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvotoženi stranki stroške postopka v znesku 906,72 EUR, z obrazložitvijo, da mora stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti nastale stroške postopka, razen če je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (prvi odstavek 158. člena ZPP).
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, da je prvotoženi stranki, na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP, naložilo povrnitev separatnih stroškov tožeči stranki v višini 694,20 EUR (nagrada za narok tar. št. 3102). V konkretni zadevi tožeča stranka tožbe ni umaknila zaradi izpolnitve zahtevka, pač pa zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, ker zaradi razdrtja zavarovalne pogodbe prvotožena stranka sploh ni bila stranka postopka. Ta okoliščina pa je za tožečo stranko postala nesporna šele po predložitvi ustreznih dokazov s strani prvotožene stranke in tudi brez njene krivde, saj je tožeča stranka, ves čas postopka, pozivala prvotoženo stranko, da predloži vse dokaze, da je razdrla zavarovalno pogodbo, v skladu s četrtim odstavkom 937. člena OZ.
Glede na obrazloženo je bilo potrebno odločiti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).