Jedro

Dobroverna posest lahko konkurira z vpisom v zemljiško knjigo le izjemoma.

To (pa) je lahko le dobroverna posest prvega kupca proti slabovernemu vknjiženemu drugemu kupcu, in sicer zato, ker je prodajalec s prvo prodajo in izročitvijo v posest prvemu kupcu že izčrpal svoja lastninskopravna upravičenja iz 3. člena ZTLR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku D. B. proti D. H. in tej toženi stranki naložilo, da mora izprazniti sporno garažo in jo prazno izročiti tožeči stranki. Nasprotni tožbeni zahtevek P. B. in D. H. na izstavitev zemljiškoknjižne listine je zavrnilo, tožbo D. B. na razveljavitev kupoprodajne pogodbe, sklenjene med tožencema dne 17.8.1989 pa je zavrglo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi pravdnih strank in izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložila revizijo toženca in nasprotna tožnika P. B. in D. H. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdita, da je bil v času sklenitve kupoprodajne pogodbe med njima zemljiškoknjižni lastnik garaže P. B. Njegovo lastninsko pravico je dokazoval tudi dogovor o delitvi skupnega premoženja. Garaža je bila prazna, tako da jo je lahko tudi takoj vzel v posest. Ker je bil v dobri veri in je garažo plačal ter jo dobil v posest, je njegova pravica močnejša od pravice D. B. Sicer pa bi tožnica oz. nasprotna toženka že pred pogodbo lahko uredila vpis v zemljiško knjigo, če bi bila res lastnica. P. B. ji garaže ni prodal, kar dokazuje tudi višina zatrjevane kupnine. Zato revidenta predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi tako spremeni, da tožničin zahtevek zavrne in ugodi nasprotnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči oz. nasprotni toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica D. B. je s tožbo uveljavljala varstvo lastninske pravice na sporni garaži. Svojo pravico je dokazovala s pravnomočno sodbo o ugotovitvi lastninske pravice na podlagi veljavno sklenjene kupoprodajne pogodbe in s sklepom o vpisu lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Z nasprotno tožbo je tožena stranka uveljavljala svojo lastninsko pravico na isti garaži. Uveljavljala je močnejšo pravico drugega toženca oz. drugega nasprotnega tožnika, ki jo je pridobil s (kasnejšo) kupoprodajno pogodbo in izročitvijo garaže v dobroverno posest. V sporu sta bili tako soočeni pravni razmerji iz dveh kupoprodajnih pogodb. Na revizijski stopnji že zaradi ovire iz 3. odstavka 385. člena ZPP ni več dovoljeno izpodbijati ugotovitve, da je prva sklenila kupoprodajno pogodbo tožnica oz. toženka iz nasprotne tožbe. Da je ona zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, ni sporno (nasprotni tožnik D. H. od nje zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine). Ugotovljeno je bilo tudi, da je bil drugi toženec oz. drugi tožnik iz nasprotne tožbe v času sklepanja pogodbe v dobri veri in je garažo sprejel v dobroverno posest. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini je potreben veljavni pravni naslov in pridobitni način. Če gre za pravni posel, je po 33. členu zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) pridobitni način vpis v zemljiško knjigo. Tožnica oz. nasprotna toženka je sklenila veljavno pogodbo in se tudi vpisala v zemljiško knjigo. Drugi toženec oz. drugi nasprotni tožnik je sklenil veljavno pogodbo, ni pa vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik.

Sodišče mora torej odgovoriti na vprašanje, ali je za odločitev v lastninskem sporu med prvim (vknjiženim) in drugim (nevknjiženim) kupcem ugotovljena dobroverna posest drugega kupca pravno odločilna ali ne.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni.

Dobroverna posest lahko konkurira z vpisom v zemljiško knjigo le izjemoma. Izjemoma zato, ker posega v načelo konstitutivnosti vpisa v zemljiško knjigo. Vanj je mogoče poseči le zaradi varstva nekega močnejšega interesa. To pa je lahko le dobroverna posest prvega kupca proti slabovernemu vknjiženemu drugemu kupcu, in sicer zato, ker je prodajalec s prvo prodajo in izročitvijo v posest prvemu kupcu že izčrpal svoja lastninskopravna upravičenja iz 3. člena ZTLR. V poštev pride torej tedaj, ko se drugi kupec uspe vknjižiti v zemljiško knjigo pred prvim kupcem in nato prvi kupec proti njemu uveljavlja svojo zatrjevano močnejšo pravico iz prve pogodbe. Za to pa v obravnavanem sporu ne gre. Pa čeprav je do vpisa tožnice oz. nasprotne toženke prišlo po sklenitvi druge pogodbe. Nepoznavanje dejstva, da je bila garaža že prodana in izročena v posest, bi zato lahko bilo odločilno le v morebitnem obligacijskopravnem sporu med drugim kupcem in prodajalcem.

V odgovor na revizijske trditve pa revizijsko sodišče le še dodaja, da je v obravnavanem sporu tudi posest prva pridobila tožnica oz. nasprotna toženka, in sicer potem, ko je prodajalec garažo najprej prodal njej. Posest je uživala približno eno leto, nato pa je proti svoji volji, ker je prodajalec v njeni odsotnosti zamenjal ključavnico, ni več mogla izvrševati. Prodajalec je bil zaradi tega tudi obsojen na vzpostavitev v prejšnje stanje in prepoved nadaljnjih motitvenih dejanj. To pa pomeni, da tožnica oz. nasprotna toženka na podlagi 2. odstavka 74. člena ZTLR posesti na garaži ni izgubila.

Tožnica oz. nasprotna toženka je torej garažo prva kupila, na njej prva pridobila zakonito posest ter se potem tudi (upravičeno) vpisala v zemljiško knjigo.

Sodišči prve in druge stopnje tako nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta tožbenemu zahtevku iz tožbe ugodili in tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe zavrnili. Zato reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).