Jedro

Stroške vzdrževanja cestnoprometne signalizacije in prometne opreme na nivojskih prehodih je dolžan nositi upravljalec ceste.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi: Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. Ig 1005/2003 z dne 19.12.2003 se v tč. 1 in 3 izreka sklepa v celoti vzdrži v veljavi tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki glavnico v znesku 52.190,99 EUR (oz. 12,507.049,29 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.05.2003 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 634,68 EUR (oz. 152.096,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.12.2003 do plačila, v 15 dneh.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.083,09 EUR (oz. 499.191,69 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.12.2005 do plačila, v 15 dneh.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.734,17 EUR (oz. 415.576,50 SIT) v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. Ig 1005/2003 z dne 19.12.2003 v tč. 1 in 3 izreka sklepa v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati znesek 12,507.049,29 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.05.2003 dalje do plačila in ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 152.096,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa, dne 19.12.2003 dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo, v celoti kot neutemeljen zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 381.240,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe 06.12.2005 dalje do plačila, vse v 15 dneh.

Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

V obrazložitvi pritožbe je tožeča stranka navajala, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi tožeča stranka bila dolžna storitve izvršiti na lastne stroške in da sodišče prve stopnje nepravilno tolmači, da je vzdrževanje ceste izven nivojskega prehoda (izven območja treh metrov od osi skrajnega tira) vzdrževanje proge ter se pri tem sklicevala na določilo 29. čl. ZVZP, ki da je posebna določba proti splošnim določbam 4. čl. istega zakona, zato je to posebno določbo treba uporabiti za sojenje. Predvsem pa, da ZVZP v III. odst. 28. čl. izrecno nalaga upravljalcu ceste vzdrževanje ceste z obeh strani nivojskega prehoda, ki pa je popolnoma definiran v I. odst. 28. čl. ZVZP, zaradi česar da ni mogoče upoštevati za cesto z obeh strani nivojskega prehoda definicije progovnega pasu. Pritožba poudarja, da so zapornice in polzapornice vgrajene izven trimetrske razdalje od osi najbližjega tira, torej se nahajajo izven nivojskega prehoda in so torej sestavni del ceste, zato je njihovo vzdrževanje obveznost upravljalca ceste, torej tožene stranke. Pritožba nadalje navaja, da sodišče prve stopnje napačno navaja, da je že ZZelP iz leta 1999 določal, da je javna železniška infrastruktura nivojski prehod vključno z napravami za zagotavljanje varnosti cestnega prometa. Taka določba velja šele od 01.01.2005, po spremembi zakona (ZZelP-C), torej ni veljala v času na katerega se nanaša ta spor. Določbo zakona pred spremembo 7. alineje, ki velja od 01.01.2005, je po mnenju pritožbe treba uporabiti v zvezi z definicijo signalno-varnostnih naprav, ki jo vsebuje 26. tč. I. odst. 2. čl. ZVZP, ki določa, da so signalno-varnostne naprave tehnična sredstva za varovanje in vodenje železniškega prometa. Signalno-varnostne naprave kot jih kot javna železniška infrastruktura navaja ZZelP, torej niso sredstva za zagotavljanje varnosti cestnega prometa, kar so cestnoprometni znaki in tudi zapornice in polzapornice, ki ustavljajo cestni promet čez železniško progo v smislu določbe 1. in 2. alineje III. odst. 50. čl. ZVCP, zato naj bi bil zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je že pred spremembo ZZelP-C ureditev bila enaka. Sklicevanje na 22. čl. ZZelP pa je po mnenju pritožbe tudi nesmiselno, saj se nanaša izključno na javno železniško infrastrukturo. Iz navedenih razlogov, je po mnenju pritožnice, izpodbijana sodba nepravilna in tudi odstopa od enotne prakse sodišč v Republiki Sloveniji.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka, kot mu to nalaga določilo čl. 350 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Na podlagi navedenega preizkusa je sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, kakšne naj bi bile ostale procesne kršitve pa pritožba ne navaja.

Tožeča stranka v tem sporu vtožuje plačilo stroškov vzdrževanja cestno prometne signalizacije in prometne opreme na nivojskih križanjih občinskih cest z železniškimi progami od 01.01.2001 do 31.12.2001 in od 01.01.2002 do 31.12.2002. Ob pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se strošek vzdrževanje navedene cestno prometne signalizacije in prometne opreme nanaša na štiri prehode lokalnih cest z železniško progo, ki so v lasti tožene stranke (torej v njenem upravljanju), ob nadaljnji neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je terjatev tožeče stranke v celoti dokazana tudi po višini, pa je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zavezana nositi stroškov vzdrževanja cestno prometne signalizacije in prometne opreme - zapornic in polzapornic niti po institutu poslovodstva brez naročila niti po določbi II. odst. 29. čl. Zakona o varnosti v železniškem prometu (ZVZP), tudi po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno zmoten.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je vtoževane stroške vzdrževanja cestno prometne signalizacije in prometne opreme na navedenih prehodih dolžna kriti tožena stranka. Takšna obveznost tožene stranke izhaja prav iz določbe II. odst. čl. 29 ZVZP (Ur. l. št. 85/2000).

Po določbi II. odst. čl. 28 istega zakona je obveznost upravljalca (to pa je po 2. tč. 2. čl. upravljalec javne železniške infrastrukture), da vzdržuje nivojski prehod, tako da je zagotovljen varen železniški in cestni promet. Razmejitev obveznosti (torej stroškov) pri vzdrževanju, obnovi in rekonstrukciji nivojskih prehodov pa določa 29. čl., ki v I. odst. pravi, da stroški v zvezi z vzdrževanjem, obnovo ali rekonstrukcijo nivojskih prehodov in progovne signalizacije bremenijo lastnika javne železniške infrastrukture, v II. odst. pa določa, da cestno prometno signalizacijo na nivojskem prehodu, ki opozarja udeležence cestnega prometa na ta prehod, postavlja in vzdržuje upravljalec ceste (torej tožena stranka).

Kaj predstavlja cestno prometno signalizacijo in prometno opremo, ki opozarja udeležence cestnega prometa na prehod ceste z železnico, kamor sodijo tudi zapornice in polzapornice, ne določa ZVZP, temveč je to določeno v Zakonu o javnih cestah (ZJC) v tč. 38 in 39 člena 14 v zvezi s členom 13 in v Pravilniku o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah (čl. 2, 55, 56, 57, 84 in 85). Po določbi čl. 13 ZJC je prometna signalizacija in prometna oprema sestavni del javne ceste, zato je povsem logično, da je vzdrževanje teh naprav določeno v II. odst. 29. čl. ZVZP kot strošek upravljalca ceste. Pri tem pa ni nobene osnove za tolmačenje tega določila tako, kot si tolmači sodišče prve stopnje, da bi bila obveznost vzdrževanja povezana le s postavitvijo teh naprav.

Sodišče prve stopnje sicer pravilno šteje, da so zapornice in polzapornice na nivojskem prehodu, čeprav se nahajajo izven treh metrov od osi skrajnih tirov, vendar to nima nobene zveze s progovnim pasom in še ne pomeni, da so sestavni del proge (in torej sestavni del javne železniške infrastrukture), kakor to navaja sodišče prve stopnje, temveč zgolj z namenom kateremu služijo.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s sklepom sodišča prve stopnje, da štejejo zapornice in polzapornice zato, ker se nahajajo na nivojskem prehodu v progovnem pasu, za sestavni del proge in jih je vsled tega dolžan vzdrževati upravljalec javne železniške infrastrukture po II. odst. 28. čl. ZVZP v svojem strošku. Takšno sklepanje je v nasprotju z določbo I. odst. čl. 29 citiranega zakona, po katerem slednjega bremenijo le stroški vzdrževanja nivojskih prehodov in progovne signalizacije, ne pa tudi stroški vzdrževanja cestno prometne signalizacije.

Pritožbeno sodišče pa tudi ne soglaša z razlago sodišča prve stopnje, da je zahtevek tožeče stranke neutemeljen tudi iz razloga po določbi čl. 10 v zvezi s čl. 22 Zakona o železniškem prometu (ZZelP), ker je vsa sredstva za vzdrževanje in modernizacijo obstoječe železniške infrastrukture dolžna nositi Republika Slovenija. Določba čl. 10 Zakona o železniškem prometu (Ur. l. Republike Slovenije št. 92/99) v 7. alineji določa, da so sestavni delni železniške infrastrukture nivojska križanja vključno s signalno varnostnimi napravami. Po določbah Pravilnika (400) o vzdrževanju signalno varnostnih naprav (SJŽ. št. 4711/85) in tč. 26 čl. 2 ZVZP pa so signalno varnostne naprave tehnična sredstva za varovanje in vodenje železniškega prometa iz česar je zaključiti, da se citirani določbi ne nanašata na vzdrževanje cestno prometne signalizacije in te ni moč šteti med javno železniško infrastrukturo.

Kot pravilno navaja pritožba je šele s spremembo ZZelP-C (Ur. l. RS št. 110/2002 z dne 18.12.2002) bilo določeno, da so nivojski prehodi vključno z napravami za zagotavljanje varnosti v cestnem prometu sestavni del javne železniške infrastrukture. Navedena sprememba pa se je po določbi 39. čl. ZzelP-C začela uporabljati šele 01.01.2005 Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo.

V posledici takšne odločitve je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo sodišča prve stopnje tudi v stroškovnem delu in je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki nastale stroške (čl. 154/I v zvezi s čl. 165/II ZPP in sicer stroške izvršilnega postopka v znesku 634,68 EUR (oz. 152.096,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.12.2003 do plačila, kot so bili odmerjeni v sklepu o izvršbi, nadaljnje pravdne stroške v znesku 2.083,09 EUR (oz. 499.191,69 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.12.2005 do plačila, v 15 dneh. Stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika pooblaščenca tožeče stranke v skladu z Odvetniško in taksno tarifo ter kot potrebne stroške priznalo: po 1000 točk za sestavo pripravljalnega spisa z dne 23.01.2004 in za udeležbo na glavni obravnavi dne 05.10.2004, 500 točk za udeležbo na glavni obravnavi dne 06.12.2005, 2 x po 80 točk za odsotnost iz pisarne, 50 točk za trajanje glavne obravnave, 30 točk materialnih stroškov ter 2 x po 11.240,00 SIT oz. 46,90 EUR kilometrine, kar znaša skupno z 20 % DDV 1.621,83 EUR (oz. 388.656,00 SIT) povečano za 200,30 EUR (oz. 48.000,00 SIT) izvedenine in 260,96 EUR (oz. 62.535,00 SIT) sodnih taks.

Pritožbeno sodišče je tožeči stranki od priglašenih pritožbenih stroškov priznalo 1.250 točk za sestavo pritožbe, 1,54 EUR stroškov poštnine, kar znaša povečano za 20 % DDV 690,35 EUR povečano za sodno takso za pritožbo v znesku 1.043,82 EUR, kar znaša skupno 1.734,17 EUR (oz. 415.576,50 SIT). Navedene stroške je dolžna tožeči stranki povrniti tožena stranka v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (čl. 154/I v zvezi s čl. 165/II ZPP).

Pritožbeno sodišče je pri svojem odločanju tolarske zneske spremenilo v eure v skladu Z zakonom o uvedbi eura, ki je v IV. odst. 13. čl. določil, da sodišča po uradni dolžnosti v postopkih, ki jih vodijo, preračunajo tolarske zneske v zneske, ki glasijo na eure.