Jedro

Za carinsko oprostitev, predvideno v 5. členu Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994, ne zadošča le, da uporabnik izvozi blago v vrednosti, ki je najmanj 30% večja od vrednosti uvoženega blaga in da je količina porabljenih surovin enaka količini uvoženih surovin.

Pogoj za navedeno carinsko oprostitev je izpolnjen le, če so uvožene surovine v celoti uporabljene v proizvodnji blaga za izvoz.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 1811/96-10 z dne 16.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 25.11.1996. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice J. z dne 8.9.1995, s katero je ta tožeči stranki naknadno obračunala carino in druge uvozne dajatve zaradi neizpolnjene obveznosti izvoza, prevzete ob uvozu. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na 50. člen prejšnjega Carinskega zakona (CZ/76) in 5. člen Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994 (Uredba, Uradni list RS, št. 67/93). Po navedeni določbi CZ/76 (2. odstavek) se v primeru, če blago ni izvoženo v tujino v vrednosti in predpisanih rokih, plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih uvoznih davščin. Po navedeni določbi Uredbe se za uvoz surovin in repromateriala ne plača carina pod pogojem, da se uvoženo blago uporabi v proizvodnji blaga za izvoz in da se najpozneje v enem letu od dneva, ko je šlo čez carinsko črto, izvozi v tujino ter da je vrednost izvoženega blaga najmanj 30 % večja od vrednosti uvoženega blaga. Po presoji sodišča prve stopnje je pravilno sklepanje tožene stranke, da tožeča stranka obveznosti izvoza, ki je pogoj za brezcarinski uvoz, ni izpolnila. Tožena stranka je namreč ob kontroli pri podjetju V.M. ugotovilo, da je uporabnik obveznost izvoza izpolnil le vrednostno, sladkor uvožen po uvozni carinski deklaraciji - UCD z dne 7.2.1994, pa ni bil v celoti uporabljen pri proizvodnji izdelkov za izvoz. Od celotne količine sladkorja, uvoženega po navedeni UCD 91.947 kg sladkorja ni bilo uporabljeno v izvoženih izdelkih. Tako dejansko stanje je tožena stranka ugotovila na podlagi evidenc uporabnika ter njegove izjave z dne 7.4.1995, da je bil del uvoženega blaga uporabljen pri proizvodnji izdelkov, ki so bili prodani na domačem trgu.

Tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava - 5. člena Uredbe utemeljuje s tem, da za brezcarinski uvoz po tej določbi zadošča, da je prevzeta obveznost izvoza izpolnjena vrednostno. Pri tem se sklicuje na stališče tožene stranke, sprejeto v podobnem primeru pri podjetju Etol. Po tem stališču je pri proizvodnji izdelkov za izvoz mogoče uvoženi sladkor nadomestiti z domačim. Ne glede na to, da je po navedbah tožene stranke tako stališče sprejeto po uveljavitvi novega Carinskega zakona, ni razloga, da ga tožena stranka ne bi uporabila tudi v tem primeru. Navedene določbe Uredbe ni mogoče razlagati tako, da se mora v proizvodnji izdelkov za izvoz uporabiti prav uvoženi sladkor. Zato je napačna in v nasprotju s carinskimi listinami in evidencami uporabnika ugotovitev, da uporabnik ni izvršil zahtevanega obsega izvoza. Iz navedenih evidenc uporabnika - podjetja V.M. - evidenca uvoza sladkorja in evidenca izvoza in evidenca količinskega zapiranja uvoza, izhaja, da je uporabnik v celoti izpolnil obveznost izvoza, tako vrednostno, kot tudi količinsko. Evidence količinskega zapiranja uvoza tožena stranka ni upoštevala, ne da bi za to navedla razloge. Izjava uporabnika z dne 7.4.1995, na katero se sklicuje sodišče, ni resnična in ne more biti podlaga za ugotovitev, da je bilo od 150.000 kg sladkorja, uvoženega po UCD z dne 7.2.1994, 91.947 kg porabljenega v proizvodnji izdelkov za domači trg. Tožeča stranka uveljavlja tudi bistveno kršitev pravil postopka, ker je sodišče v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in ker sodba ne vsebuje razlogov, zaradi katerih je sodišče zavrnilo tožbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožeča stranka pri uvozu 150.000 kg sladkorja po uvozni carinski deklaraciji, št. 3054 z dne 7.2.1994 za uporabnika V.M. p.o. uveljavljala pravico uvoza brez plačila carine po določbi 5. člena Uredbe, ter predložila izjavo uporabnika, da bo uvoženi sladkor v roku enega leta v celoti uporabljen v proizvodnji blaga za izvoz. Sporno pa je, ali je bila ta obveznost, ki je pogoj za uveljavljanje te pravice, tudi dejansko izpolnjena. Ker gre za posebno ugodnost, je upoštevajoč namen CZ/76, treba to določbo razlagati restriktivno. Za uveljavljanje ugodnosti po tej določbi ne zadošča, kot zmotno meni tožeča stranka, da uporabnik izvozi blago v vrednosti, ki je najmanj za 30 % večja od vrednosti uvoženega blaga, pri čemer naj ne bi bilo pomembno, ali je pri proizvodnji blaga za izvoz uporabil uvožene ali domače surovine, ampak le, da je količina porabljenih surovin enaka količini uvoženih surovin. Za tako razlago navedene določbe Uredbe po presoji pritožbenega sodišča ni podlage. Pogoj za uveljavljanje te ugodnosti je izpolnjen le, če so uvožene surovine v celoti uporabljene v proizvodnji blaga za izvoz. Drugačna ureditev v novem CZ (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95) in Uredbi o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom (Uradni list RS, št. 56/95), na katero se sklicuje tožeča stranka, in po kateri je pod določenimi pogoji sicer dovoljena uporaba enakovrednega blaga, ne more vplivati na odločitev v tej zadevi. Nov Carinski zakon se je začel uporabljati 1.1.1996 in ga tudi po izrecni določbi 182. člena tega zakona, za upravne postopke, začete pred 1.1.1996 ni mogoče uporabiti. Glede na navedeno je pritožbeni ugovor o zmotni uporabi materialnega prava neutemeljen. Ob taki razlagi navedene določbe je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Dejansko stanje, ki ga ugotovljata sodišče prve stopnje in tožena stranka, izhaja iz listin - evidence uporabnika in ugotovitev ob kontrolnem pregledu z dne 7.4.1995, torej po preteku enoletnega roka, posredno pa tudi iz navedb tožeče stranke, iz katerih izhaja, da je bila v proizvodnji v tujino izvoženega blaga sicer uporabljena enaka količina sladkorja kot je bila uvožena, da pa je bil del uvoženega sladkorja nadomeščen z domačim sladkorjem. To potrjuje tudi izjava uporabnika. Zato se nanjo sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje.

Glede na navedeno je - po presoji pritožbenega sodišča - sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Razlogi, ki jih pri tem navaja, so v skladu z dejanskim stanjem, ugotovljenim v upravnem postopku. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka v upravnem sporu, ker je o zadevi odločilo na seji. Glavne obravnave tožeča stranka niti ni zahtevala.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.