Jedro

ZPIZ-2 v 194. členu določa, da je zavarovanec dolžan vrniti prejeti znesek, do katerega ni imel pravice, v skladu z določbami OZ. Ker je odločba o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost z določenim dnem postala pravnomočna, je odpadla pravna podlaga za izplačevanje nadomestila. Tožnik je tako prejemal nekaj, do česar ni imel pravice in je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega. Zato je po določbi 190. člena OZ dolžan tisto, kar je prejel brez pravnega temelja in s čimer je bil na škodo drugega obogaten, vrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 27. 11. 2013 in odločba št. ... z dne 25. 10. 2013 ter, da tožnik ni dolžan vrniti 305,88 EUR izplačanega nadomestila za invalidnost. Sodišče je ugotovilo, da je bilo o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost odločeno z dokončno odločbo, ki je pravnomočna in je tako odpadla pravna podlaga za izplačevanje nadomestila. Zato je tožnik, v skladu s 194. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 - ZPIZ-2), dolžan vrniti prejeti znesek.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je sodišče odločilo o zadevi, ki je že rešena in plačana. Ni bil dolžan poravnati 305,88 EUR, temveč 82,19 EUR. Tožba je bila vložena zaradi tega, ker od 7. 1. 2014 ne prejema invalidnine, ki mu pripada in sodišče bi moralo odločati o tem.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke št. ... z dne 27. 11. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 25. 10. 2013. Z zadnjo citirano odločbo je Območna enota A. ugotovila, da je nastalo preplačilo nadomestila za invalidnost v času od 25. 7. 2013 do 31. 8. 2013, v znesku 305,88 EUR in, da je tožnik dolžan neupravičeno izplačani znesek nakazati toženki, v roku pet mesecev od dneva prejema te odločbe.

Tako ni mogoče slediti navedbam pritožbe, da je tožnik vložil tožbo zato, ker od 7. 1. 2014 ne prejema invalidnine. Iz pritožbi priložene odločbe (A2) izhaja, da se ta odločba nanaša na nastalo plačilo nadomestila za invalidnost za čas od 8. 1. 2014 do 31. 1. 2014 v znesku 82,19 EUR. Priložena odločba torej odkazuje na drugi znesek preplačila in tudi na drugo obdobje, kakor je tisto, ki je bilo predmet sodne presoje. Citirana odločba je bila izdana tudi po vložitvi tožbe, ki jo je tožnik vložil dne 10. 12. 2013. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka z odločbo št. ... z dne 27. 8. 2013 izdala odločbo o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost z dnem 24. 7. 2013 in odločila, da bo zavod, ob ugotovitvi morebitnega preplačila in obveznosti povrnitve preplačila, izdal posebno odločbo. Odločba z dne 27. 8. 2013 je postala pravnomočna. Toženka je z odločbo z dne 25. 10. 2014 ugotovila, da je bilo tožniku v času od 25. 7. 2014 do 31. 8. 2014 preveč izplačano nadomestilo za invalidnost in letni dodatek v višini 305,88 EUR.

Prvostopenjsko sodišče pravilno navaja pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi. ZPIZ-2 v 194. členu določa, da je zavarovanec dolžan vrniti prejeti znesek, do katerega ni imel pravice, v skladu z določbami Obligacijskega zakonika. Ker je odločba o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost z dnem 24. 7. 2014 postala pravnomočna je tako odpadla pravna podlaga za izplačevanje nadomestila. Tožnik je tako prejemal nekaj do česar ni imel pravice in je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega. Zato je po določbi 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami - v nadaljevanju: OZ) dolžan tisto, kar je prejel brez pravnega temelja in s čimer je bil na škodo drugega obogaten, vrniti. Po določbi tretjega odstavka 190. člena OZ obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. V primeru tožnika gre prav za takšno situacijo, ko je kasneje (z izdajo odločbe z dne 27. 8. 2013) odpadla pravna podlaga za izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP, pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.